14. APRIL (ZJUTRAJ)
Sprva sem mislila, da bo le navaden naravoslovni dan, ki za čuda ne bo potekal v šoli. Stavila sem, da bo naša čudaška učiteljica za biologijo cel dan govorila in da bomo vsi komaj čakali, da gremo domov. Skratka, menila sem, da bo le običajen dolgočasen dan dejavnosti, kot je vedno, če je zraven ta učiteljica. A motila sem se. Ta dan mi bo v spominu ostal do smrti.
Začelo se je, ko smo prišli na našo destinacijo. Zgledalo je, da smo popolnoma zašli izven civilizacije (razen parkirišča za avtobus) in čakala sem, da bom videla astrolopitka, ki bo prišel ven iz gozda.
Potem je spregovorila učiteljica: "Učenci, za vas imam pripravljenega nekaj posebnega." Postala sem zelo radovedna.
"Razdelili smo vas v dvajset parov. Naloga vsakega para je, da s pomočjo zemljevida in kompasa pride do cilja, označenega s črko x. In da ne pozabim, namen tega ni utrjevanje geografije, temveč občudovanje narave, ki vas bo spremljala." Začutila sem, da me je Eric pohodil. Spet se je dolgočasil. "Res jo opazujte in jo seveda občudujte. Ne pozabite - vsak trenutek preživet z naravo je vreden bogastva."
Nato je začela naštevati pare z drugimi dvema učiteljema spremljevalcema. Res me je zanimalo, s kom sem. Morda z ...
"Isabella in John, par številka šestnajst!" sem zaslišala učiteljico za angleščino. Sanje so se mi zares uresničile!
"Pari, preden začnete, imam še dve informaciji," je začela govoriti učiteljica za biologijo, ko smo vsi vedeli, kdo je naš par. "Na cilj morate priti najkasneje ob enih. In še nekaj, veliko poti je na poti do cilja, a vsaka vodi drugam, zato se držite zemljevida. Pojdite!"
Šla sem do Johna in vstopila sva v gozd. Najina pot se je začela.