12. AVGUST (ZVEČER)
Z Johnom stojiva na letališču JFK vsak s svojim kovčkom. Okoli naju se tre ogromno ljudi. Nekateri zavijejo proti velikim trgovinam s spominki, drugi panično stojijo pred zaprto izložbo newyorških SIM kartic, tretji hitijo proti raznim ameriškim kavarnam in restavracijam s hitro hrano. No, četrti - kamor spadava midva - pa iščemo oznako za izhod B2, kjer parkirajo taxiji za v mesto.
"Jo ti kje vidiš?" vprašam Johna.
"Ne, ampak ... pri *i*Starbucksu*i*!" odvrne in me prime za rokav moje modre srajce.
"Hej John!" ga ustavim, preden me potegne za seboj. Čakajoč na moje nadaljevanje me pogleda s svetlimi očmi. Tak pogled naredi le, ko čaka, da nekdo kaj reče. "Se na hitro ustaviva v Starbucksu? Slišala sem, da v New Yorku pripravijo boljšo k avo kot drugje."
"Prav, ampak jaz ne plačam!" Grdo ga pogledam. "Tvoja ideja je bila, *i*dekle iz New Yorka*i*."
Sprijaznim se s tem, da bom morala izprazniti denarnico, in mu sledim do vrste za naročanje.
*
Ravno ko Franku in Alexu pošiljam fotografijo Centralnega parka, mimo katerega smo se peljali, taxi ustavi. Pogledam skozi okno in zagledam manjši stanovanjski blok. Tu sva z Johnom (in s pomočjo Franka ter Johnovih staršev) najela dve solidni stanovanji.
*i*To bom moj drugi dom za naslednjih pet let**, pomislim, ko se taksist obrne proti nama. "Dvajset dolarjev in pet centov," pove. John odpre denarnico in mu poda denar. Ko jo že skoraj zapre, zagledam svojo sliko. Stojim pred jezerom Glywitch, ki se nahaja v bližini moje bivše gimnazije, na obrazu pa imam širok nasmešek. Ravno ko želim komentirati, John izstopi iz avta in odpre prtljažnik. Ni mi preostalo drugega, kot da mu sledim.
Stopiva skozi vhodna vrata in vstopiva v dvigalo, iz katerega je ravno stopila stara gospa. Pritisnem na tipko dvanajst - najini sobi sta namreč v dvanajstem nadstropju. Morda pa na vse zadnje ta blok sploh ni tako majhen, kot zgleda na ven.
"Nisem vedela, da imaš mojo sliko v denarnici," začnem pogovor in se nasmehnem.
"Zakaj ne bi imel v denarnici shranjene slike mojega prelepega dekleta?" mi odvrne in se mi nasmehne. Ni lepšega od njegovega nasmeška. In seveda od njegovih oči.
"Res te ljubim," mu rečem z najbolj sladkim glasom, kar ga premorejo moje glasilke.
"Misliš, da te jaz ne?" reče nazaj in se mi približa. Nekaj trenutkov se le gledava - moje rjave oči v njegove modre in obratno. Po telesu občutim val mravljincev, ko se zavem, da so se njegove mehke ustnice dotaknile mojih. Potisne me proti steni dvigala in me močneje poljubi, medtem ko v mojem telesu gori.
"Prispeli ste do dvanajstega nadstropja."
Lp, dekle iz New Yorka (ne več smetnjaka)