21. JANUAR
Zdi se, kot da so bili pred kratkim na nebo temni oblaki, iz katerih je padel dež, zdaj pa sije sonce z vso svojo močjo. Na kratko povedano — vse je spet v redu. In ali ahko uganete, kdo je za vse kriv? Seveda, za tem stoji en in edini John Hughes, moj ponovni fant, moja ljubezen, moje upanje in moje vse!
Pravzaprav grem danes spet ven z njim. Dobiva se v Centralnem parku. Me prav zanima, če je še kar ... Oh, ura je že pol štirih! Če nočem zamuditi, moram iti v tem trenutku!
*
Najin sprehod po parku se je sprevrgel v moje izpovedanje prav vsega. Mislim res vsega, in sicer od Frankovega *i*presenečenja*i* in do tega, kako sva z Alexom skregana z njim.
"Vidva nista naredila ničesar narobe," na kratko komentira John, ko zaključim, in sočutno preplete svoje prste z mojimi.
"Ampak zakaj potem Frank misli, da sva?" s kančkom jeze vprašam.
John zavzdihne in začne pojasnjevati: "Veš, Ivyjina smrt mu je zadela velik udarev. V ta namen se je hotel razvedriti, najti nadomestilo za Ivy, in to je bila v tem primeru Sarah."
"Še kar mi nisi odgovoril," precej nepotrpežljivo pripomnim.
"Ker mi ne pustiš do besede," odvrne John. Čez nekaj trenutkov pa nadaljuje: "V Sarah je Frank videl upanje, zagledal je Ivy. Seveda ji ni bila še zdaleč podobna, vendar ga je ta želja po pokojni ženi tako zaslepila, da se tega ni zavedal in zaredi zaslepnjenosti se je vanjo zaljubil, čeprav jo v normalni situaciji ne bi ljubil.
V svojem novem dekletu pa je tudi videl novo mamo za Alexa in novo rejnico zate. Vendar vidva si nista želela nadomestila kot on, saj sta menila, da ni nadomestka zanjo.
In ko jo je predstavil vama, je bil pravzaprav zelo ponosen nase. Predstavljal si je, da prav tako kot on želita nadomestilo za Ivy in da mu je to uspelo.
A ko je ugotovil, da niste imeli istih želj in mnenj, ga je prevzelo razočaranje. Pričakoval je drugo situacijo, drugačen odziv, in sicer da bosta vesela kot on. Zato je tako jezen na vaju, Isabella.
Ampak še nekaj je. Vodila ga je zaslepnjenost in ta mu vlada še sedaj ter ravno zaradi nje dela napake. Sem sodi tudi jeza do vaju."
Ogorčeno ga pogledal v sinje oči in mu odvrnem: "Torej po tvoji logiki sploh ni kriv on za vse to, temveč zaslepnjenost zaradi želje po nadomestilu za Ivy?"
John se tisti hip ustavi n s tem obstanem tudi jaz. Nato me globoko pogleda v moje temne oči in odgovori: "Da, vodi ga zaslepenjost po želji, da bi se Ivy vrnila." Nenadoma me zopet prime za roke in jih položi okoli svojih bokov in z glasom, v katerem je slišati pozitivo, odgovori: "Kmalu se bo zavedal, da je nekaj naredil narobe. Samo vprašanje časa je."
Kljub temu da mu ne verjamem, se mu še bolj približam in ga objamem. Ko začutim občutek njegove topline, pa še izdahnem: "Ne veš, kako si želim, da bi ti lahko verjela."
Nenadoma me je spustil. Namesto njegove toplote sem zdaj začutila hladen newyorški vetrič. "Ni se nama treba pogovarjati o takih temah." Hladno mu pokimam. "Kaj, mimogrede, praviš na vročo čokolado?"