19. FEBRUAR
"Torej," spregovori Jane in mi nameni pogled, "kaj se je zgodilo?"
Zavzdihnem in zadržim solze v očeh. "John in jaz sva se razšla."
Janin obraz od šoka prebledi. Če ne bi imela roke na mizi, bi jo s stolom vred odneslo do vrat. "Je to šala, Isabella?"
"Ha, želim si, da bi bila!" se zasmejem.
"Vendar saj komajda nekaj časa skupaj," se zamisli Jane. "In kako ... se je zgodilo?"
Nadaljujem z resnim glasom: "John se je izpisal iz kolumbijske fakultete."
"Saj ima opravljeno le gimnazijo! Ne more dobiti službe ali česarkoli!" v šoku odvrne Jane in njen obraz dobi barvo mrliča.
"Ne, ni pustil šole," razložim. "Prepisal se je na drugo univerzo v Montani. Otbbah se imenuje. Imajo poseben zgodovinski oddelek, veliko boljšega od tega tukaj na Kolumbiji."
"Nadaljuj."
Prva solza že zapusti moje oko. "Bila sem v šoku. Se sploh zavedaš, kje je Montana? Morala bi imeti zvezo na daljavo."
"Take zveze pa definitivno nočeš, zato sta se razšla," me dopolni prijateljica.
"No, to je res, ampak ... še nekaj je. Veš, zdi se mi, da mu je vseeno zame in najino zvezo. To trdno dokazuje ta odločitev!"
Po nekaj trenutkih se Jane zopet oglasi: "Žal mi je, Isabella. Res žal." Po licu se mi pojavijo nove solze. "To te je res prizadelo. Imam prav?"
Z roko sežem po solzah. "Da. Mislim, ... res sem ga ljubila in ... bila sem mnenja, da on ljubi mene. Ampak zmotila sem se."
"Razumem."
"Ne, ne razumeš, Jane!" zavpijem in še prej vstanem s stola ter prekrižam roke. Prijateljica me medtem mirno, a zaskrbljeno, gleda s svojimi temnimi očmi in se z rokami oklepa kozarca. "Nobeden ne razume."
"To si le domišljaš sama pri sebi."
Sprva ji hočem povedati nekaj krepkih, zatem pa spoznam, da govori resnico. Umirjeno sedem nazaj za mizo.
Ko želim nekaj reči, me prekine zvonec.
Rahlo razburjeno ponovno vstanem in odprem. Pred vhodnimi vrati stojita Frank in Alex. Me kaj sploh še lahko preseneti?