21. MAREC
To, da Johna po več kot mesecu dni nisem prebolela, me še kar zelo žre.
V takem primeru je odlična rešitev, da pokličeš prijatelja ali prijateljico ter ji poveš za svoje težave, ta pa ti svetuje. A pri meni se pojavi problem – z mojo edino in najboljšo prijateljico sem skregana. Kaj pa naj zdaj? Sama si ne znam pomagati, kot ste videli.
No, to ni popolnoma res. Imam namreč idejo, ki mi bo morda pomagala. V resnici sicer močno dvomim v to, ampak še vseeno naj poskusim.
Vzamem svoj mobilni telefon in pokličem Jane. Da, to je tista prijateljica, s katero sem v napetih odnosih. Vendar če bo načrt uspel, bom dobila nasvet.
"Zakaj me kličeš?" me pozdravi Janin vzišen glas. "Če misliš, da se bom družila s tabo in poslušala tvoje smiljenje, prekini."
Zadržim se, da ji kaj ne zabrusim nazaj. "Ne, rada bi slišala tvoj nasvet, Jane."
"Si resna?" se zasmeje, nato pa se dolge sekunde krohota.
Skušam preslišati njen izredno glasen smeh, zato nadaljujem: "Jane, bi mi lahko prosim povedala ...."
"Ne!" me prekine. "Že prej sem ti jasno povedala, da tvojega smiljenja sami sebi. Adijo," doda in konča klic.
Zgleda, da načrt ni uspel. Kaj naj pa zdaj? Naj se smilim sama sebi, kot pravi Jane? Tudi prav.
In res. Več ur sem se zares smilila sami sebi in obžalovala svoje odločitve. Ne vem, kako je to poboljšalo stvar (če jo sploh je), ampak zdaj o tem nimam časa razmišljati. Trenutno bi se morala fokusirati na ljubezensko zgodbo, ki jo moram spisati za pisateljski krožek. S Stephanom se namreč zelo kmalu dobim v istem parku kot zadnjič v upanju, da skupaj poiščeva ideje za nalogo. Zato tudi odhajam iz stanovanja.
Zadnjič se še počesem svoje goste temne ravne lase, nase spravim temno zelen plašč in zapustim stanovanje, kmalu pa tudi blok. Hodim nekaj minut po newyorških ulicah, polnih navdušenih turistov, dokler ne prispem do Kolumbijske fakultete in njenega parka. Tam me pričaka Stephan oziroma Shakespeare, kot se je preimenoval.
"Živjo," ga veliko bolj veselo, kakor sem v resnici, pozdravim.
"Pozdravljena, gospodična Austen," s širokim nasmeškom pove. "Greva na isto mesto?"
Pritrdilno pokimam in skupaj se sprehodiva do najinega kotička pod dvema orkanskima lipama. Ko prispeva, vneto vzamem blok in pisalo ter se pripravim na delo.
"Po pravici povedano sem v glavi skoraj že izoblikovala svojo zgodbo," ponosno izjavim. "Je nekoliko fantazijska, ampak v njej še vedno prevladuje ljubezen." Stephan ne reče ničesar, le gleda me in občasno pokima. "Kaj pa ti?"
"Da, imam idejo," spregovori, jaz pa ga pričakajoče pogledam. "Gte se o mladi ženski, ki se je pravkar razšla z dolgoletnim fantom. Na vse pretege ga skuša preboleti, a nikakor ne najde načina, kako. In ko se ga trudi preboleti, se vanjo zaljubi fant, ki ji prej definitivno ni bil všeč. Vendar se sčasoma tudi ona zatreska vanj."
Seveda takoj ugotovim, da ima zgodba povezavo z mano. Že odprem usta, da bi to omenila, a me Stephan z desno roko prime za vrat in prisloni svoje ustnice ob moje. Sprva hočem poljub prekiniti in mu očitati, kaj za vraga dela, vendar me njegove ustnice tako omamijo, da ne morem ničesar storiti. Tako mehke in nežne so, na trenutke pa tudi malce divje. Sicer niso tako popolne kot Johnove, ampak še vedno so pravi balzam. In njegova sapa, ki mi od časa do časa pogreje obraz ...
Medtem ko ga takole poljubljam, se mi v mislih kar naprej prikazuje John. *i*Isabella, mar njegove ustnice res nadomestijo moje?*i* me vpraša s svojimi preglobokim glasom.i*Ti niso najini poljubi boljši? Se ti ni Stephan nekdaj zdel nadležen in samovšečen?*i*
"Nehaj!" zavpijem, še prej pa odmaknem obraz od Stephana.
Šokirano se ozre proti meni s svojimi temnimi očmi. *i*Nisi nekoč rekla, da so ti moje modre oči bolj všeč kot katerekoli?*i* "Kaj je narobe? Zakaj kričiš, Isabella?"
Ne da bi ga pogledala vzamem svojo torbo in vanjo hitro spravim peresnico z zvezkom in vstanem.
"Kaj delaš? Je kaj narobe?"
Tokrat mu končno namenim pogled. "Vse je narobe," odgovorim, nato pa kot največja zguba stečem iz parka.
Lp,
najbolj bedno dekle iz smetnjaka