PisalnicaTudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 3. epizoda, 35. del
5
28. MAJ
*i*Isabella*i*: Potrebujem te, prosim priklopi se čim prej!
*i*John*i*: Da, kaj je narobe? Kaj se je zgodilo?
*i*Isabella*i*: Pred tremi dnevi sem govorila z Jane, saj veš, da bi se pogovorili in morda celo stkali nazaj prijateljstvo, kakršno sva ga ....
*i*John*i*:Skregani sta?
*i*Isabella*i*: Tako je, ko sva se midva razšla, sva se tudi midve. Kakorkoli, ni se preveč dobro končalo, vendar še vedno želim, da bi spremenila mnenje, veš. Zato te tudi potrebujem, ker sama ne vem, kaj storiti.
*i*John*i*: Saj je logično. Le ponovno se pogovori z njo.
*i*Isabella*i*: Ne vem točno že, kje živi ...
*i*John*i*: Jaz pa vem, moj sošolec je njen fant in enkrat je omenil, kje živi —na Deveti aveniji.
*i*Isabella*i*: Ljubim te! Hvala!
V tem istem trenutku ugasnem telefon in ga položim v drobno torbico, zatem pa stare hlače zamenjam za navadne oprijete črne kavbojke. Tedaj se odpravim na že znano newyorške ulice vse do Jane.
Hodim približno petnajst minut — nikdar si nisem mislila, da je v tako kratkem času zmožno telo vpiti toliko sončne toplote —, ko prispem do Janinega bloka. Najdem njeno stanovanje in pozvonim. Zdaj je čas.
Nenadoma se pred menoj pojavi Jane, oblečena precej neobičajno, če je to primerna beseda. Nosi namreč pariško modro plisirano krilo, pod katero so opazni drobne balerinke v nežni rožnati barvi. Preko trupa ji visi do potankosti zlikana bluza s kratkimi rokavi v istem barvnem odtenku kot obuvalo. Po obrazu pa ima polno make-upa, njeni vranje črni lasje pa so speti v ohlapno figo. Čemu tako fina obleka, da jaz v svojih oprijetih kavbojkah in preprostem topu zgledam kot brezdomka? Se kam odpravlja?
"Oh, ti si, če me res nujno potrebuješ, pohiti, čez pol ure grem z nekom nekam," ... ozre se proti moji preprosti odpravi ... "kamor ti verjetno ne bi nikoli šla," mi hladno odgovori na vprašanje.
Ne zmenim se za njene okrutne besede, čeprav me zabolijo, in odvrnem: "Nujno se morava pogovoriti."
Sošolka me ponovno ocenjujoče pogleda od glave do pete, kot bi komaj gledala moja oblačila, in izreče: "Stavim, da si želiš vrniti najino prijateljstvo, Isabella."
"Pravzaprav sem zato tukaj," priznam in Jane mi že skoraj zapre vrata pred nosom, a jo zadnji hip primem za rokav. "Prosim, Jane, vem, da sem naredila mnogo neodpustljivih napak," ji rečem, a se zavedam, da govorim laži, da bi jo pridobila na svojo stran.
"Ampak navsezadnje ti ni žal za to, kar si storila ..."
"Seveda mi je žal, Jane!" s šibkim glasom skušam ubesediti moja zbita čustva.
"To ni opravičilo, in to tudi sama predobro veš," mi ponovno s svojim vzvišenim glasom pove.
"Mogoče ne, konec koncev pa to ne more biti razlog, zakaj se ne želiš družiti z menoj."
"Poleg tega sem ti že povedala, da se s tabo nimam niti najmanjšega namena družiti," razloži, nato pa z osornim tonom pove: "In nauči se že, kako se oblači." Ko to izreče, hladnokrvno zapre vrata.
Kar je čudno, je to, da se sploh ne počutim slabo, kljub temu da sem si predstavljala, da mi bo ob takem scenariju šlo na jok. Ni to normalno? Ni običajno, da si žalost, ko nekaj izgubiš? Ali pač ne?
Nenadoma me končno prešine. Res je, izgubila sem prijateljico. Venndar je bila sploh prava? Ne. To mora biti razlog.
Lp,
dekle iz smetnjaka
*i*Isabella*i*: Potrebujem te, prosim priklopi se čim prej!
*i*John*i*: Da, kaj je narobe? Kaj se je zgodilo?
*i*Isabella*i*: Pred tremi dnevi sem govorila z Jane, saj veš, da bi se pogovorili in morda celo stkali nazaj prijateljstvo, kakršno sva ga ....
*i*John*i*:Skregani sta?
*i*Isabella*i*: Tako je, ko sva se midva razšla, sva se tudi midve. Kakorkoli, ni se preveč dobro končalo, vendar še vedno želim, da bi spremenila mnenje, veš. Zato te tudi potrebujem, ker sama ne vem, kaj storiti.
*i*John*i*: Saj je logično. Le ponovno se pogovori z njo.
*i*Isabella*i*: Ne vem točno že, kje živi ...
*i*John*i*: Jaz pa vem, moj sošolec je njen fant in enkrat je omenil, kje živi —na Deveti aveniji.
*i*Isabella*i*: Ljubim te! Hvala!
V tem istem trenutku ugasnem telefon in ga položim v drobno torbico, zatem pa stare hlače zamenjam za navadne oprijete črne kavbojke. Tedaj se odpravim na že znano newyorške ulice vse do Jane.
Hodim približno petnajst minut — nikdar si nisem mislila, da je v tako kratkem času zmožno telo vpiti toliko sončne toplote —, ko prispem do Janinega bloka. Najdem njeno stanovanje in pozvonim. Zdaj je čas.
Nenadoma se pred menoj pojavi Jane, oblečena precej neobičajno, če je to primerna beseda. Nosi namreč pariško modro plisirano krilo, pod katero so opazni drobne balerinke v nežni rožnati barvi. Preko trupa ji visi do potankosti zlikana bluza s kratkimi rokavi v istem barvnem odtenku kot obuvalo. Po obrazu pa ima polno make-upa, njeni vranje črni lasje pa so speti v ohlapno figo. Čemu tako fina obleka, da jaz v svojih oprijetih kavbojkah in preprostem topu zgledam kot brezdomka? Se kam odpravlja?
"Oh, ti si, če me res nujno potrebuješ, pohiti, čez pol ure grem z nekom nekam," ... ozre se proti moji preprosti odpravi ... "kamor ti verjetno ne bi nikoli šla," mi hladno odgovori na vprašanje.
Ne zmenim se za njene okrutne besede, čeprav me zabolijo, in odvrnem: "Nujno se morava pogovoriti."
Sošolka me ponovno ocenjujoče pogleda od glave do pete, kot bi komaj gledala moja oblačila, in izreče: "Stavim, da si želiš vrniti najino prijateljstvo, Isabella."
"Pravzaprav sem zato tukaj," priznam in Jane mi že skoraj zapre vrata pred nosom, a jo zadnji hip primem za rokav. "Prosim, Jane, vem, da sem naredila mnogo neodpustljivih napak," ji rečem, a se zavedam, da govorim laži, da bi jo pridobila na svojo stran.
"Ampak navsezadnje ti ni žal za to, kar si storila ..."
"Seveda mi je žal, Jane!" s šibkim glasom skušam ubesediti moja zbita čustva.
"To ni opravičilo, in to tudi sama predobro veš," mi ponovno s svojim vzvišenim glasom pove.
"Mogoče ne, konec koncev pa to ne more biti razlog, zakaj se ne želiš družiti z menoj."
"Poleg tega sem ti že povedala, da se s tabo nimam niti najmanjšega namena družiti," razloži, nato pa z osornim tonom pove: "In nauči se že, kako se oblači." Ko to izreče, hladnokrvno zapre vrata.
Kar je čudno, je to, da se sploh ne počutim slabo, kljub temu da sem si predstavljala, da mi bo ob takem scenariju šlo na jok. Ni to normalno? Ni običajno, da si žalost, ko nekaj izgubiš? Ali pač ne?
Nenadoma me končno prešine. Res je, izgubila sem prijateljico. Venndar je bila sploh prava? Ne. To mora biti razlog.
Lp,
dekle iz smetnjaka
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ta zgodba mi je odprla oči.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg lovamm! pač vse se ugotovi. vse je top! Isabella je skupi z Johnom (love itt:heart_eyes:) pa ugotovila je da Jane ni real friend. pač res odličen del:heart: pač vedno komi čakam na nov del! pa Isabella zdej ni več neko dekle iz smetnjaka k ma lajf obrnjen na glavo. zdej je samozavestno dekle s kar nekaj izkušnjami. :heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: pač love ittt:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
AAAA sedmošolkaaa obožujemm🤩🤩🤩
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
