5. MAREC
Že če fant, kakršen je John, odide iz tvojega življenja, ni kar tako. Z veseljem bi se o tem pogovorila z Jane, eno izmed najboljših svetovalk na tem svetu, a nisva več prijateljici. Sreča pa taka.
In kaj mi preostane drugega kot solze? Veliko sem jih že pretočila in iskreno mi je žal za moje blazine. Škoda da niso vodoodporne. Vsaj tako maskaro imam, vendar vedno pogosteje sploh nimam časa, da grem v kopalnico.
Mislim, da bi temu psihologi rekli depresija. Jaz to na dolgo poimenuj sindrom dolgoletni-fant-in-prijateljica-te-zapustita.
*
Da bi si prikrila solze, ki sem jih pretočila, se z očmi obrnem proti papirju in začnem s.študijem.
"Zakaj si taka, Goodleyeva?" me nadležno prekine Stephan, ki sedi poleg mene. "Zakaj si tako žalostna?"
"Saj nisem," hladno povem in se zopet posvetim delu.
"O ja, pa si taka," nadaljuje Stephan in doseže moj pogled. "John, kajne? Pogrešaš ga in zato si taka."
"Veš kaj?" vprašam, preden bi bruhnila v smeh. "Ti si zadnja oseba, s katero bi se pogovorila o Johnu."
"Ne vidim razloga, da ne bi," skomigne Stephan. Danes je očitno precej vztrajen. "Konec koncev imam jaz od naju dveh najbolj bogate ljubezenske izkušnje, kajne? Nekoč sem bil z dekletom, ki ..."
"Ni treba iti v podrobnosti, hvala lepa!"
Stephanov izraz se spremeni v nekoliko začudenega. Začudenost pa poudari še s korakom nazaj in razprtimi temnimi zenicami. "Tudi prav, princeska. Ampak če boš potrebovala kakšen nasvet glede tega od *i*izjemnega strokovnjaka*i*, kakršen ..."
"Ne!" vzkliknem, in to tako močno, da poleg polovice New Yorka prestrašim še sama sebe. Zatem se končno umirim, vstanem z usnjenega stola in se s prekrižami rokami sprehodim do okna. Kot običajno je na cesti ogromno prometa. Avtomobili predolgo čakajo v upanju na zeleno luč in vozniki neportrpežljivo trobijo, čeprav ne vedo čemu. Vmes jim cesto prečka kakšen konj, ki za seboj vleče kočijo s turisti, skoraj da zaljubljenimi v svoje fotoaparate. Ni to čudovito? Mesto dejansko živi. Sem v najboljšem mestu na svetu! Ni to dovolj? Popolno razmerje je le še pika na i.
"Lepotička," me iz sanjarjenja zbudi nežen moški glas, "te smem vprašati, kako, da ga tako pogrešaš, ko se po on morda že zapleta z drugo?" O, moj bog. Na to, da je John morda načel razmerje, sploj nisem pomislila. Kaj če je res načel razmerje s kakšnim dekletom? Kakšno novodobno Josephine, ki hodi z njim na predavanja in ve vse o Napoleonovi vojaški taktiki ali kaj takega. "Hej, vampirka, kaj se je zgodilo?"
V momentu mi iz glave uide prizor, kako ta Josephine z Johnom glasno debatira o Waterlooju ali čem, preden se znajdeta v poljubu. "Kaj za vraga si rekel? Vampirka?" ga začudeno vprašam in se obrnem proti Stephanu.
"Da," potrdi moj partner pri delu, "ker si tako bleda, da se ti bojim pokazati vrat."
Zazrem se v manjše ogledalo pri oknu. Prav ima. Moj obraz je res bel kot mleko. Moje temne oči prav nevarno izstopajo iz njega. "Ni pomembno," rečem čez čas in se obrnem proti Stephanu. "Lahko zdaj zaključiva z nalogo, prosim?"
Lp,
dekle iz smetnjaka