9. MAREC
Zaspano stopim pred vrata svojega stanovanja in poskušam najti ključe, globoke zasidrane v žep mojih kavbojk. Že jih primem v roke, in ravno ko jih povlečem do vrha žepa, se mi roka ustavi in ključi padajo nazaj dol. In to le zaradi globokega in glasnega moškega glasu iz moje desne.
Bliskovito se obrnem, kot bi mi šlo za življenje. Zagledam moškega, katerega glas me je prestrašil in ki je verjetno Frankove starosti ali starejši. Medtem ko je poslušal mojo sosedo – staro gospo Cabbot —, njegova bleda roka ves čas sega po temnih laseh, ki so mu nadležno segali pod očala. Kljub temu da je zunaj dokaj mrzlo, mu suho in visoko telo krasi le bela srajca z dolgimi rokavi in temne kavbojke. Roko ima ovito okoli ramen neke svetlolase ženske, verjetno prijateljice ali celo partnerke. V primerjavi z njim, je ta precej daleč od pridevnika *i*slok*i*. Je kajpak zelo drobna in ima nekaj odvečnih kilogramov. Zdi se mi, kot da je živčna in se zato še bolj pogreznena sama vase.
"Gospa, ne selim se sem," na ostro pove možakar. "Tam, kjer živim z ženo, " ... tesneje objame majhno žensko ... "sem popolnoma zadovoljen."
Cabbotova naredi zanjo značilen začuden obraz in umakne kratke sive lase, da pokaže uho. "Lahko ponovite, gospod? Tako zelo tiho govorite." Jezni mož tiho zavzdihne in ponovi povedano. "Aha! Kaj pa potem delate tukaj? Želi žena živeti tu, vi pa ne?"
Drobna ženica končno dobi nekaj samozavesti in z visokim dekliškim glasom odgovori: "Oh, ne. Tudi jaz sem zadovoljna z mojim domom."
Zdaj moja klepetava in gluha soseda napravi še bolj začuden pogled. Svojo zmedenost pa poudari še s tem, da si popravi svoja prastara očala. "Zdaj pa vem – tu imate sorodnika ali prijatelja, kajne?" vpraša. "Lepo od vaju, da ga ali jo boste srečali osebno. Današnja mladina bi se le zvalila na kavč in uporabila videokamero. Popoln propad sodobne družbe, vam povem. V mojih časih bi ... ne, se reče tisti zadevi videoklic?"
Moški, ki ga razumljivo zapušča potrpljenje, še zadnjič z roko zamahne po neukrotljivih pramenih in pove bistvo: "Iščeva nekoga, ki *i*menda*i* živi tukaj." O. To pa postaja zanimivo. Moram ostati in poslušati.
"Tako," skomigne starka. Resnično boljše osebe za to zakonca ne bi mogla najti. Cabbotova preživi večino dneva ob gledanju sosedov v bloku.
"To dekle naj bi študiralo na Kolumbiji in med tem živelo tu," se oglasi ženica s svojim visokim glasom.
Ob tem pričnem razmišljati, kdo bi bil to. Kdo še živi tu in študira na isti univerzi? Blok je tako majhen, da bi to zagotovo ugotovilo. Mar ne?
"Povejte mi njeno ime," predlaga Cabbotova. "Verjetno bom vedela, ali živi tu."
"Isabella Marjorie Goodley."
Lp,
dekle iz smetnjaka