Nov del je tu!
Aja, pa malo z zamudo...Srečno valentinovo!
________________________________________________________________________
Prejšnjič:
Obisk Eminih prijateljic....Družabna igra...."Kaj če naredimo družabno igro?" "Ne o Potterju..."
»Kaj če naredimo družabno igro o...«
»Sanjaj da o slovenščini!« je odkimala Zala
»Ne, ne o tem. Mislila sem o...«
________________________________________________________________________
»O matematiki?« je izbruhnila še Maša »Če o Potterju ne bomo pa tudi o mat...«

»Ne, ne o matematiki« sem odkimala in veselo pomežiknila.
Nenadoma je Neža, ki je bila že skoraj pet minut tiho (kar je njen rekord) obtužujoče pokazala name in zajela sapo. Na ustih ji je igral nasmešek in prepričana sem bila, da je prebrala moje misli. Izgledala je, kot junaki v risankah, ko dobijo idejo in se jim nad glavo pokaže žarnica. No, to je bilo podobno Neži tisti trenutek.
»Si mislila o...«
»Ooo...« sem dodala dramatičnost in se zarežala.
»O burekih?!«
Lopnila sem se po čelu in nejevoljno odkimala z glavo. Čeprav bi ji najraje prisolila klofuto sem se le naslonila nazaj in se zastrmela v strop. Kakšne prijatelje imam...Kakšne čudaške prijatelje imam...Nato sem se znova zazrla V Nežo. Čeprav...Moraš ji priznati domišljijo...Nisem se mogla zadržati, zato sem vprašala:
»Nisi prav uganila ampak...Kako pa naj bi izgledala, ta tvoja »Burek« igra?«
»Lej...« je začela razlagati: »Imeli bi figurice hra...«
»Nehaj, pššht!« jo je sredi Nežinega strokovnega razlaganja prekinila Maša in pogledala mene. Takoj sem vedela kaj bo vprašala.
»Kakšno idejo si imela?«
»Fenomenalno« sem odgovorila in se zarežala.
»Postajaš podobna Neži« je mrko dodala Zala.
»Ojoj, tragedija« sem se ponovno zasmejala
Nato sem pogledala Nežo, ki me je od strani in z priprtimi očmi gledala kot da bi bili smrtni sovražnici. Kot naprimer Ajda gleda mene (glej 1.del če ne veš kdo je Ajda). Pomislila sem, da se ji moram opravičiti in končno povedati svojo fenomenalno idejo.
»Oprosti no« sem se najprej opravičila Neži. Nato sem nadaljevala.
»igro o našem prvem srečanju.«
Zala, Neža (ki se je razvedrila) in Maša so me z odprtimi ustmi gledale. Zdaj so one izgledala še bolj prismojene kot moj brat. Mimogrede, še iz zaprtih vrat se je slišalo rezanje in nisem več dvomila, kakšne bodo lutke proti večeru. Kakorkoli. Po glavi mi je začelo rojiti na stotine vprašanj. Kot naprimer ta:
»Kaj si mislijo? Je bila ideja res tako dobra kot sem mislila?«
Kmalu zatem se je slišal glasen, predirljiv smeh in Zala me je lopnila po rami. Od smeha je imela solzne oči in mislim, da je že pozabila dihati. Ko se je končno umirila je rekla:
»Pa ti si genij, Ema!«
»A res?« sem negotovo vprašala.
»Ja!« je skoraj zakričala Neža in Maša ji je prikimala.
»Uhm, no hvala!«
Bilo mi je nerodno, kot bi stala pred Aleksom in se z njim pogovarjala o slovenščini. Prekrižala sem noge in za povrhu še roke na prsih in znova vprašala.
»Me slučajno hecate?«
»Brez heca!« je odkimala Zala.
Nekaj časa smo samo sedele v tišini, jaz z glavo v nebesih, bojde kakšen genij da sem, dekleta pa so razmišljala o..Bogve čem! Zame so pomembne moje misli! Kakorkoli, bile smo tiho, dokler tišine ni presekala Neža, ki je prejela pobudo:
»Gremo delat!«
Tako smo se z velikim zagonom lotile, ter nismo nehale dokler ni bilo končano. Ob končnem izdelku je šlo vsem štirim na bruhanje, zato smo ga raje vrgle v smeti. Takrat smo se odločile da se spet zatečemo k vedno nezgrešljivemu klepetu.
»Ste slišale, da bomo v ponedeljek dobili novega sošolca?«
»Pa že...« sem skomignila.
Imela sem občutek, da bo novi sošolec res lep, in se bo moja zagledanost z Aleksa preselila na bodočega novega sošolca. Nehote sem zardela, in dekleta so to opazila.
»Oooo, ali Ema razmišlja o simpii?« sta Neža in Maša kar skupaj zapeli, Zala pa je veselo dvignila obrvi.
»Jaz? Da bi imela simpo? Pfffff...« sem odkimala.
Videlo se je, da so me dekleta odkrila. Vprašanje časa je, kdaj bojo našle še pravo ime...Odkimala sem in vstala. Hlinila sem, da moram na WC in se preskočila Zaline noge, ter ignorirala Nežin veseli nasmešek. Maša je imela samo prekrižane roke na prsih, zato z njo nisem imela problemov.
Ko sem prišla iz sobe nalašč nisem šla do stranišča. Raje sem prislonila uho na ključavnico in prisluhnila njihovem pogovoru. Zaslišal se je Nežin glas:
»Pfffrh, kako je tu dolgočasno...Zakaj smo sploh prišle?«
Zabolelo me je pri srcu. Kaj se je zgodilo? Zakaj niso priznale da jim je dolgčas? Saj so me vendar poznale! Ne bi me tako sabotirale! Vsaj Maša ne...Upam. Moji upi so se razblinili, ko sem zaslišala še Mašin glas.
»Vem da je dolgočasno ampak...Izvesti moramo načrt, če ne nam trda prede.«
O čem je govorila? Nič mi ni bilo več jasno. O kakšnem načrtu vendar govori? Sumljivo...Kaj pa Zala? Ona je tiho...
»Bruh. Zakaj so nam dodelili ravno njo?«
Sklonila sem glavo in se spustila po tleh naslonjena na vrata. Bila sem razočarana. Ampak tudi če umrem, ugotoviti moram o čem govorijo, ter zakaj so se obrnile proti meni.

Malo se je zapletlo :grinning: Upam, da ste uživali. Novih vprašanj še ni, ker moram še uporabiti podatke iz prejšnjih. So...Vsakega lajka in komentarja bom vesela!
Lp,
P1