»Chris če ne utihneš, prisežem, da ti bom odrezala jezik,« zasikam proti mojemu partnerju. On pa me samo hudomušno pogleda in mi umakne pramen mojih rjavih las z obraza. »Kakor rečete lepotička.« Sovražim ko mi reče lepotička. In on to ve. Primažem mu klofuto. »Okej okej tiho bom Grace,« reče z bolečino v glasu medtem ko se drži za skeleče lice. Zaničljivo ga pogledam, nato pa svoj pogled usmerim proti vodnjaku, kjer bi se morala pokazati najina žrtev. No vsaj sklepava da se bo pokazala. Sem hodi že 47 dni, in midva potrpežljivo čakava. Zaslišim šumenje listja pod stopali. Strogo pogledam Chrisa, ki se še vedno drži za lice. Zagledam postavo. V soju svetilke ki jo vilinka nosi vidim njen obraz. Popolnoma ravni blond lasje, modre oči. In kaj me najbolj boli. Zašiljena ušesa. Tako močno kot si jih želim, a nikoli ne bom njihova lastnica. Počasi in previdno napnem lok. Namerim. In izstrelim. Puščica najde pot do vilinkinega srca. Rdeč madež se začne širiti po njenih oblačilih. To je verjetno najina prva žrtev ki je umrla čisto tiho, brez kakršnih koli krikov, ali mrmranja. Zadovoljno se nasmehnem. Najina naloga je opravljena. Končno. »Dobro opravljeno lepotička,« se zareži Chris. »Če mi še enkrat rečeš lepotička, bom tale nož zarila v tvoj nadležen, obraz,« nova grožnja. »Ampak,« začne Chris a ga utišam. »In če me bo kdo vprašal zakaj te ni, bom rekla,da je šlo nekaj narobe in te je najina žrtev ubila,« hladnokrvno nadaljujem. Nato poberem lok, puščice in stopim do najine žrtve. Lase ji moram umakniti z obraza, če jo hočem prepoznati. »Issabella Scott. Zanimivo da so dali ubiti dekle na tako visokem položaju kot je ona« zamrmra Chris, še vedno prestrašen od moje grožnje. »Pridi. Pobrati se morava, preden se kdo čudežno pojavi tukaj,« še reče in steče v gozd. Sledim mu. Nekaj časa neslišno tečeva po suhem listju, nato pa oba upočasniva korak. Prispeva do našega sedeža. No bolj sedeža mene, Chrisa in najine vodje princa Masona Blacka. Ne maram tega človeka. Ampak plačilo je dobro. Pa tudi kakšna nagrada sledi, če ubijeva koga zelo pomembnega. Hitro se ozrem naokoli, da se prepričam če je kdo v bližini, nato pa odrinem skalo in se po lestvi spustim v podzemlje. Moj partner mi sledi, za sabo pa seveda zapre vhod v skrivališče. Moja noga nato zadane kamnita, spolzka in predvsem mrzla tla. Medtem ko stopam po dolgem, ozkem hodniku nekje 6 metrov pod zemljo težko diham. Občutek imam, da mi bo srce vsak hip skočilo iz prstnega koša. Še ena stvar ki je ne maram. Dolgi, in zelo ozki prostori. Pot me oblije, če samo pomislim na kakšen tak prostor. Ampak trenutno nima izbire. Moje misli zmoti glasen tresk. Nekaj ali nekdo je padel. Šele zdaj se spomnim, da sem pozabila vzeti svetilko, na začetku hodnika. »Grace Everett prisežem da ti bom odtrgal to tvojo samovšečno in neumno glavo z vratu!« Chrisovi rohnenje se razleže po hodniku, jaz pa prasnem v smeh. »Upam, da si zlomil roko, bom vsaj še nekaj časa živa,« mu odgovorim. On nekaj nerazumljivo zamrmra in se pobere s tal. Stopi predme in nekaj metrov pred sabo zatipa kljuko in pritisne nanjo. Svetloba mi zareže v oči, zato nekajkrat zamežikam, nato pa počasi stopim v sobo. Za seboj zaprem vrata. Chris besen kot ris sede na fotelj nasproti princa in začne kuhati mulo. Zavijem z očmi in se tudi sama usedem na fotel nasproti prinčevega. »Kako sta opravila nalogo?« vpraša prinčev sladek a hkrati hladen glas. »In ali je sploh uspela?« še doda ko zagleda Chrisov namrščen obraz. »Nalogo sva opravila gospod. Uspešno. V resnici več kot uspešno. Imam pa eno vprašanje« Chrisov obraz se zresni in v trenutku pozabi na moje grožnje in tisti incident na hodniku. Mason pa pokima, kar pomeni, da Chris lahko postavi vprašanje. »Kako to da ste dali ubiti Issabello Scott. Mar ni ona ljubimka vašega brata princa Dylana?« Logično je da je moj partner postavil takšno vprašanje, ampak vseeno me preseneti, saj on ponavadi ne sprašuje ničesar o najinih žrtvah. »Christopher Palmer tvoj položaj ti ne dovoljuje postavljati takšnih vprašanj. Pa tudi če bi ti odgovoril, kaj bi ti to pomenilo?« Masonov glas je hladen in oster. Chris povesi pogled in zamrmra:»Oprostite gospod.« Princ ne reče ničesar več in tako tudi zapusti sobo. To pomeni da smo končali, dokler ne dobiva novega poziva, nove naloge, dokler ne zagrešiva novega umora. Vstanem iz svojega fotelja, ter tako kot Mason tudi jaz brez besed zapustim sobo. Po istem ozkem hodniku stečem do lestve, in po njej splezam na površje. Pljuča mi napolni svež zrak in končno lahko svobodno zadiham. Pogledam v nebo in spomnim se na starše. Oba sta bila vilinca. A dobila sta mene. Navadno smrtnico. Navadnega človeka. Jaz sem bila kriva za njuno smrt. Nihče drug kot jaz. Solze mi napolnijo oči in čisto potiho zahlipam. Moram domov. A kje pravzaprav je moj dom. Nato se spomnim. Ne morem domov. Ker dom zame nikoli ni obstajal.


***
temu ljudje se reče :sparkles:DoLgČaS:sparkles:
pa vseeno upam, da vam je všeč