Hi!
Po dolgemmmm času spet nov del!

Hilas je z volkcem hodil po gozdu. Volkec je neutrudno tekel naprej in vohljal vsepovsod.
Hilas je hodil za nim in se spraševal, ali je bilo modrao, da g aje vzel s sabo. Ampak živalca je bila tako ljubka in ni je mogel zapustiti.
Volkec je se je naenkrat vstavil. Dvignil je glavo in našpičil ušesa. ¨ Kaj ti je?¨ Je zašepetal Hilas. Volkec je v odgovor zacvilil in se tiho plazil naprej. Deček je šel za njim in ni vedel, zakaj se tudi on plazi. Potem pa je videl.
Volkec je že daleč pred njim zavohal in zagledal srno. Hilas je pomislil. Bi mu uspelo ujeti srno? Mogoče s pomočjo volkca?
Še preden je do konca razmislil, se je volkec pognal nad srno. Sploh ni več izgledal kot volkec. Videti je bil kot prava zverina.
Hilas je vedel, da nima izbire, zato se je pognal za njim.
Volk je skočil na srno in jo podrl. Nato pa hrsk prask in tresk. Srna je bila ujeta in ubita.
¨ Bravo!¨ Je veselo rekel Hilas. Bil je presrečen, da mu je volkec ujel hrano. Volkec je srno ponižno odvlekel pred njegove noge.
¨ Hvala! Ne bi si mislil, da si pripravljen deliti z mano!¨
Znočilo se je. Hilas in volk sta si poiskala primeren prostor za spanje. Hilas je zgradil zavetje in nabral les za ogenj.
Ko pa je hodil proti zavetju z lesom v naročju se je zgodilo tako hitro, kot bi nekdo vse skupaj zavrtel v hiter posnetek.
Hilas je padel v jamo, ki se je kot čudež odprla pod njegovimi nogami. Padel je na dno in si zlomil nogo.
Zavrtelo se mu je pred očmi, in videl je le še temo.