1. Ko se to pač zgodi...

Sama sem doma čakala na mamo. Morala bi že priti iz službe, pa je že eno uro ni od nikoder. Zunaj je močno deževalo in grmelo, kot še nikoli. Od dolgčasa sem se usedla na kavč in še nekaj časa čakala, ter poslušala grmenje.

Nato sem prižgala televizijo in pogledala novice. Prva iz med njih je govorila o Olimpijskih igrah in o zmagi naše Slovenske judoistke.

Čeprav me to nikoli ni zanimalo, sem bila zdaj v skrbeh za mamo in sem bila raje pripravljena na kakšno strašno novico.
Nenadoma je novinar začel takole: "Zdaj pa iz Olipijskih iger v strašno smrt 42-letne gospe, ki je umrla v prometni nesreči. Odpravljala se je iz službe, ko je avto, z znamko Bugatti treščil direktno v njen avto, ta pa se je zato zaletel v sprednjega. Voznik Bugattija je umrl, prav tako gospa, v katero se je zaletel. Na žalost so takšne nesreče pogoste in tudi smrtne. Žal mi je za vse člane družine teh dveh voznikov."

Ugasnila sem televizijo. To je bila moja mama. Moja mama je umrla v prometni nesreči. Občutek sem imela, kot, da sem vedela, da se bo to zgodilo. In res se je. Nisem mogla zajokati. Niti solze nisem spustila iz svojih očes. Samo ulegla sem se na kavč in padla v dolg spanec. V dolg grozen spanec.

------------------------
Hejla! Nisem ravno dobra pisateljica, a sem vseeno probala nalisati eno zgodbo. Upam, da vam je všeč! Lepo se imejte! :grinning:

Lp,
Andrea