Hej Metuljčki,
kako ste? Tukaj je zadnji del.











25. 6. 2025, Piran
Dragi dnevnik,
danes je ob enem najboljši in najslabši dan na svetu. Ti bom vse obrazložila.

Ko sem prišla ven, me je tam že čakal Nik.
“Pridi, greva,” je rekel in mi pomignil, naj mu sledim.
“Kam greva?” sem ga vprašala.
“Kmalu boš izvedela,” je rekel. “Zdaj me pa že strašiš,” sem rekla. Pomežiknil mi je in me posedel na enega izmed koles. Nato mi je zavezal oči.
“Kako pa naj vozim z zavezanimi očmi?” Privzdignila sem obrvi.
“V tem primeru pa, imaš rolerje?” me je vprašal.
“Ja, zakaj?” Nezaupljivo sem ga premerila.
“Ker greva na eno vožnjo,” je rekel. Vdala sem se in šla po rolerje.
“Ti kaj prinesem?!” je zavpila Lili iz okna iz moje sobe.
“Ja!” sem ji zavpila nazaj.
“Prinesem!” je zavpila in zapustila moje okno.
“In kaj počneš v moji sobi?!” sem jo vprašala, vendar nisem dobila odgovora. Pritekla je ven in mi pomolila rolerje.
“Imam eno drugo idejo, ki je malenkost varnejša od te,” je rekel Nik.
“Si resen?!” je jezna zavpila Lili in odšla. Zavila sem z očmi.
“No mislim, da vem kakšno idejo imaš,” sem rekla in zavila z očmi.
“Bova videla,” je rekel in me nekam posedel. Začel je voziti.
“Tudi z prevezo za oči vem, da sem na krmilu tvojega kolesa,” sem rekla. On je ostal tiho.

Po približno treh minutkah vožnje, se je sunkovito ustavil. Če me ne bi prijel za pas bi padla dol.
“Ne odpiraj še oči,” mi je govoril in me vodil za roko. Nenadoma sem ob nekaj trčila in začela izgubljati ravnotežje, vendar me je Nik ujel.
“Mislila sem, da si rekel, da me boš vodil,” sem rekla in stopala naprej.
“Sori,” je rekel.
“Nik, ne da se mi iti teh tvojih igric.” Snel mi je prevezo medtem pa se je zaslišalo prekrasno petje Nine Pušlar.
“Redki ljudje so še takšni kot ti, vsem se neskončno mudi. Ti me poslušaš v tišini, začutiš stvari, ki jih srce govori ...” tako je naokrog donel njen prekrasen glas. Vendar dragi dnevnik v tem zapisu ne bom napisala celega, ker se mi ne da.

No greva nazaj k zabavi. Medtem ko je Nina pela, sem se jaz ozirala naokoli. Po uličnih svetilkah in drevesih so bile zataknjene lučke. Res je bilo čarobne. Na vsaki mizi je ležala školjka, na kateri je bila napisana številka 18. Nik me je prijel za roke in svoje prste prepletel z mojimi. Običajno bi me to motilo, vendar je bilo vse preveč popolno, da bi kaj kritizirala.
“Greva na en sprehod?” me je vprašal Nik, jaz pa sem nemo prikimala. Ko sva bila stran od ljudi in miz, in je bilo le še morje, zvezde, lučke, drevesa in midva, sem se zazrla v neskončno morje, saj sem se bala, da imam solzne oči od vse ganjenosti.
“Res ste lepo naredili,” sem izdavila po sedmih minutah tišine.
“Že celo leto delamo načrte,” je rekel in se me še tesneje oprijel.
“Resno?” Prikimal je.
“Jap. Celo leto že tole planiramo in zbiramo denar.” Obrnila sem se k njemu in ga poljubila. Začutila sem okus po ruskih kapah.
Umaknila sem se mu.
“Si jedel ruske kape?”
“Ja, zakaj?”
“To je moja najljubša sladica.”
“Veš katera je pa moja?”
“Mogoče.” Sklonil se je k meni in me poljubil. Šel je do klopice in sedel nanjo. Posedel me je v naročje, ne da bi se ločila. Nenadoma je nekdo prišel.
“A tukaj sta!” je vzkliknila Sara. Nenadoma me sem se odmaknila od Nika. Sedeti v njegovem objemu je bilo precej čudno.
“Že eno uro vaju iščemo!” je vzkliknila Tina.
“Ja, tako obupane smo bile, da smo za pomoč prosile njih,” je vzkliknila Nika in pokazala na Nejca, Erazma, ljubkega natakarja in še enega. Nisem mogla premagati smeha.
“No gremo nazaj?” sem vprašala.
“Ja gremo plesat!” je vzkliknila Maja in me povlekla za sabo proti dogajanju. Pomahala sem Niku in on je pomahal meni.


Ko smo prišle do dogajanja je Saša na ves glas zavpila.
“Zdaj pa eno plesno!” Tip, ki je dajal glasbo je pokimal in zavrtel meni neznano pesem. S puncami smo šle plesati. Po približno eni uri, se nam je vsem vrtelo. Šle smo do mize s prigrizki in vsaka je nekaj pojedla. Jaz sem planila na ruske kape. Takrat je vsa pijana prišla Saša.
“Saša kaj je s tabo?” sem jo vprašala.
“Nič,” je rekla in skoraj padla. Zadnji hip sem jo ujela.
“Koliko si spila?”
“Nič.”
“Saša.”
“Kaj?” je rekla pijana.
“Saša!”
“Kaj?”
“SAŠA! Koliko si spila?”
“Tri požirke.”
“Ja itak. Sedaj boš šla domov.” Porinila sem jo proti izhodu. Vendar Saša še vedno ni hotela iti. Do mene je stopil Nik.
“Si jo ti povabil?” sem ga vprašala. Odkimal je.
“Greva plesat?” me je vprašal. Pokimala sem. Odšla sem na plesišče, kjer so že predvajali počasno glasbo.
“Kako si?”
“Slabo.”
“Zakaj?”
“Polsestra mi povzroča preglavice.” Takrat sem zaslišala pok in stekla tja. Saša je pobirala koščke razbite steklenice. Odrinila sem jo in začela zlagati večje kose. Pri tem se mi je košček stekla zapičil v prsti.
“Kaj se je zgodilo?" me je vprašal Nik, ki je prišel pogledat kaj se je zgodilo.
“Samo urezala sem se. Je že uredu."
“Ne bi tega razkužila?" Odločno sem odkimala. Ura je kazala enajst in plesišče je postajalo prazno. Prišla sem do punc.

“Kje je Erazem?” sem vprašala Nika.
“Na plesišču. Veliko je spil veš.” Obrnila sem se in zagledala Sašo in Erazma, kako se poljubljata. Sari sem zakrila pogled. Odločno je umaknila mojo roko. Glavo je dala na moje rame in počasi so mi začele po obleki kapljati Sarine solze.
“Potrebuješ malo alkohola in čokolade,” sem ji rekla. “In tole.” Šla sem do Erazma. “Debil!” sem mu rekla.
“Veš ne morem verjeti, da sem bila vate!” je rekla in ga s kolenom v mednožje. S kotičkom očesa sem videla kako je Nik okregal Erazma in se sama pri sebi nasmehnila. Šla sem za točilni pult in vsaki izmed nas natočila jeger colo.
“Za danes je to to,” sem rekla in izpila kozarček.
“Lara pije alkohol, to pa ni ravno tako,” je rekla Tina in ponovila za mano.
“Za prijateljico vse,” sem rekla in objela vsako posebej. ”Zdaj pa grem. Adijo!”
“Grem s tabo?” me je vprašal Nik.
“Lahko,” sem rekla. Skupaj sva šla in po eni uri s precej postanki za poljube prišla do moj hiše. “Greš notri?” sem ga vprašala.
“Ne z Nejcem greva domov,” je rekel.
“Kakor hočeš,” sem rekla in stekla v hišo. Zlezla sem v posteljo in ob enih zjutraj zaspala.


Ko sem ob desetih zjutraj začutila po meni polzeti neko vodo, sem mislila, da sem zunaj in dežuje. Vendar nisem slišala zvoka dežnih kapljic, ampak pridušeno hlipanje. Odprla sem oči in nad sabo zagledala jokajočo Lino. Sedla sem in jo prijela v naročje.
“Lina kaj je?” sem jo vprašala in jo pobožala po njenih svilenih laseh.
“S-s-selim-m s-se,” je zajecljala in še huje zajokala.
“Lina, saj se bomo še videli,” sem rekla in jo pobožala.
“L-lada b-bi o-ostala p-pli o-ocku,” je rekla in še huje zahlipala.
“Lina tvoj očka ni ta očka, ki je moj. Ti imaš drugega očka,” sem rekla. Vprašujoče me je pogledala.
“Nisva tako kot so Teja, Neja in Sara. Midve sva tako kot sta Ernest in Rene,” sem rekla in še jaz zahlipala. Lina me je objela.
“A-ampak L-la... s-setlica, t-ti b-bos s-se v-vedno m-moja s-sestlica i-in n-najboljsa p-plijateljica,” je rekla in me še tesneje objela. Kljub temu, da je bila stara tri leta, sem zanjo največ skrbela jaz in imeli sva veliko skupnih dogodivščin.
“Ti tudi moja Lina,” sem rekla in jo postavila na tla. “Pokaži mi kaj si spakirala.” Prijela me je za roko in me vodila v njeno sobo, ki je bila velika za dve moji, v njej pa je bila le Lina in njene stvari. Pokazala mi je kovček in delala sem se, da ga z občudovanjem ogledujem. V resnici sem se bala za svojo sestrico in to mi je še zdaj, ko je že dva dni ni, nerodno priznati. V tistem je v sobo prišla mami in prijela Lino v naročje.
“Pridi Lina, vsi tvoji prijatelji so na dvorišču,” je rekla mama in jo vodila dol. A tako se bo torej šla, sem si rekla in jo pogledala. Šla sem za njima na dvorišče. Tam je že bila polovica vrtca, moder kombi, nek tip s kodrastimi in rjavimi lasmi. Bil je visok in mišičast. Star je bil približno toliko kot mami in imel je Linine oči. To je torej njen oče. Zrinila sem se med družino in otroci, da sem prišla spredaj. Vendar so me vsi prehiteli. Na vrsto sem prišla zadnja. Dvignila sem jo v naročje.
“Ne pozabi me,” je rekla in me pocukala.
“Nikoli,” sem rekla. Pokazala je mezinčka.
“Obljubis?” je rekla in se mi zazrl v oči. Prijela sem njenega mezinčka.
“Obljubim,” sem rekla in jo še enkrat objela. Potem je prišla mami in dvignila Lino.
“Adijo srček,” je rekla, ne da bi me pogledala in v kombi dala še zadnje stvari.
“A tvojega prijatelja mi pa ne boš predstavila?” sem rekla in pomignila proti tipu.
“To je moj fant, Linin oče,” je rekla in me objela. “Drži se prav?”
“Prav,” sem rekla in ji vrnila objem. “Adijo mami.” Vse skrbi in zamere so bile pozabljene. Saj je vendar moja mama. Vendar tega ji ne povej. V tistem pa se je v meni začela kuhati nova zamera. Takrat sem se ji izvila iz objema. V naslednjem trenutku je šla v kombi in kombi se je odpeljal. Stekla sem za kombijem in mahala kot nora. Ko je kombi zavil še v zadnji ovinek in je izginil iz mojega vidnega polja, sem se sesedla Niku v objem.
“Pogrešala ju bom,” sem rekla.
“Misli sem, da si jezna na svojo mamo,” je rekel in me objel čez pas.
“Saj sem,” sem rekla. “Vendar ji tega ne povej.” Nasmehnil se mi je in si dal prst pred usta. Rekel pa ni nobene.

Adijo dragi dnevnik, sedaj te bom pospravila na moo knjižno polico in te mogoče še kdaj odprla. Tole življenje pa sploh ni tako grozno.
Z ljubeznijo,
Lara














Hvala vsem, ki ste spremljali, komentirali in vse. Če me boste želeli še spremljati boste dobili zgodbo Le akcija in nič drugega (mogoče, mogoče pa ne). Bila bo kriminalka.

Hvala:
Artemidi, ki je bila FenNumber1.
Biatlonki, ki je bila FenNumber2
Mogočepisateljici, ki me je prva prosila, da jo obveščam.
Ribici, ki je spremljala mojo zgodbo.
#FreeGirl7, ki je kljub drugim obveznostim brala mojo zgodbo.
Nixi25, ki me v vsaki zgodbi, ki jo napišem spremlja.
Grizalkaknjig, ker si komentirala in dovolila, da te obveščam.
Forever, ki je brala to zgodbo in mi z vsakim komentarjem polepšala dan.
Tj232, da je sploh brals in prenašala moje obveščanje.
#rada pomagam, ki je kljub drugim zgodbam, ki so boljše od moje brala in dovolila, da jo obveščam.
Coca cola, ki je brala mojo zgodbo in prosila, da jo obveščam.
Kinder Čokolada, da je prva komentirala mojo zgodbo.
In vsem Vam, ki niste komentirali, vendar ste prebrali vsak del.




Lysm
Heart