»Lupinca!« Je mama poklicala svojo želvico. »Takoj pridem mama!« Se je oglasila Lupinca in že je bila pri mami.
Mama ji je naročila, naj gre nabrati alge. Lupinca je hitro zaplavala do alg, jih nekaj nabrala in preden se je odločila zaplavati nazaj v svoj domek je pogledala vrh morja in videla, kako so galebi zleteli čezenj. Gladina morja jo je tako privlačila, da je zaplavala vedno više in više dokler ni bila na površju. Pokukala je iz pod gladine in zagledala prestrašeno kopensko želvo. Ko jo je ta opazila je zaklicala »Živjo, hitro rabim pomoč! Moj prijatelj si je poškodoval krilo in je pristal na dnu ribnika! Hitro pomagaj!« Lupinca ni izgubljala časa in tako hitro kot je morala prilezla iz vode. Obe sta hitro odcapljali do ribnika. »Hitro skoči noter! Samo ti lahko rešiš mojega prijatelja Salija!« Je zaklicala kopenska želvica. Lupinca je hitro skočila v mlako in pomagala Saliju ven iz vode. Sali in kopenska želva sta se ji zahvalila in jo povabila na sprehod po gozdni poti. »Vem, da je tebi, sokol ime Sali. Kako pa je ime tebi želvica?« Jaz pa sem Peska. Kako pa tebe kličejo? »Lupinca« Je odvrnila Lupinca. Sali in Peska sta ji pokazala še sosednjo mlakužo, kjer je živela še ena želvica- sladkovodna želva, Sladki. Sladki je prišla iz prijetnega ribnika in jih nato povabila na zverinski kraj, kjer so lahko opazovali te male, čudne zverinice- ljudi.
__________________________________________________________________________________________________________________

Vem, da je ta del malo krajši, ampak bodo naslednji daljši ;)