Ponoči sem slabo spala. Kosti so me bolele in v trebuhu me je zvijalo. Spet sem se močno potila in imela more o Nicole, plavanju in še bog-ve čemu. Predvsem me je bilo strah, da bodo starši izvedeli za štirico. Ali, da jih bo učiteljica poklicala na govorilne ure, ker sem zaradi plavanja pozabila narediti nekaj domačih nalog.

Zjutraj sem se zbudila s podočnjaki. Odvlekla sem se v kopalnico v zgornjem nadstropju – nadstropju, kjer smo imeli sobe otroci. Ko sem se pogledala v ogledalo, to nisem bila jaz. Jaz, vedno energična, pametna, delovna, točna, plaha in prijazna, sem bila zdaj zaspan kup nesreče. Odločila sem se, da počešem te svoje povešene dolgočasne ravne, do pod-lopatic dolge lešnikove lase in jih spnem v nizek čop. To sem tudi naredila, potem pa se preoblekla. Vrnila sem se v sobo.
Spet sem pregledala sporočila. Deset sporočil. Eno od Elene, moje sošolke, ki je zadnje čase manjkala in sem ji pošiljala snov. Tri od Hannah, ene izmed plavalk, s katerimi sem skupaj trenirala. Pet od Nicole in eno od moje psihologinje (ki sem jo zadnjič obiskala v prvem razredu, zdaj pa sem bila že sedmi).
Najprej sem preverila Nicolina.
5:55
Nicole: Mary mi je nekaj povedala.

O ne. To ni bilo dobro. Mary je vedno lagala.

Nicole: Rekla je, da gredo jutri skupaj na bazen in me povabila zraven. Rekla je tudi, da bodo fantje tam.
Nicole: To pomeni tudi Luca in Marc.
Nicole: Bi šla zraven?
Nicole: Če hočeš, bom vprašala Mary, če lahko.

Naj naprej razmislim. Mary bo tam. In fantje. Je vredno tvegati. Ja. In hočem iti. Veste, skoraj nikoli ne grem z nikomer nikamor. Kdaj pa kdaj Nicole prespi primeni ali obratno. Drugače pa nimam časa. Ampak jutri ga imam.

Polly: Ja, prosi jo.
Nicole: Oooo, super! Jutri ob dvehte počakam pred hišo, če bo Mary rekla ja. Sporočila ti bom.
Polly:
Nicole: Lepo soboootooo!
Polly: Adijo!

Nasmehnila sem se. Splača se. Ostala sporočila sem pustila in si v upesa vtaknila slušalke. Legla sem na posteljo in poslušala svojo najljubšo glasbo. (Ne bom še izdala, kaj.)


* * *

»Si slabo spala, ljubica?«
Skoraj sem že zavila z očmi. »Ja. Strah pred testom.« Kisli nasmeh.
»Oh, ljubica. Tako si po meni.«
Čusljust se mi je skoraj povesila, ko me je pobožala po licu. Nič nisem podobna njej. Bolj sem očetu, ki je zdaj mirno bral časopis.
»Charles! Odloži časopis!« ga je okarala mama. Sestra, bratec, oče in jaz smo zavili z očmi, medtem ko je ona pekla slanino. »Vidim vas!«
Zasmejali smo se in mama nam je naložila slanilo in (spet) opečenec. S tekom sem vse pojedla in prva ostala od mize.
»Učit se grem!« sem rekla in se odpravila po stopnicah v sobo. Seveda se nisem nameravala učit. Nameravala sem risati manga stripe, ki jih je moja mama dobesedno sovražila. Sovražila je vse kar se tiče Koreje, Japonske, Kitajske in nasploh Azije. Ne vem, zakaj. Meni je bilo všeč vse. Tudi k-pop. Po pavici povedano sem imela rada vso glasbo.

* * *


Ure in ure bi lahko risala, a je mama najavila kosilo. Zato sem pospravila risbe. Zavibriral je telefon. Preverila sem. Bilo je od Nicole.