»Nicole… zamudila bom trening,« sem nestrpno rekla in pogledala na uro.
»Ah, daj no! Ne bodi panična, Polly! Saj lahko za eno tekmo preskočiš trening!« je malomarno odvrnila. To ni bilo res. Na tej bedni košarkarski tekmi mladinske ekipe naše šole sva bili le zaradi Nicoline obsedenosti z enim fantom, ki je pač igral. Težava pa je bila, da se bi čez pol ure začel moj trening plavanja, jaz pa sem se morala še pripraviti. Živčno sem dignila pogled na igrišče, nato pa spet pogledala na uro. Nicole je z dobesedno povečanimi očmi strmela v igrišče.
»Tamle gre, tamle gre!« je zacvilila. »Marc.«
Imelo me je, da bi jo enostavno zvlekla s tribun, a sem vedela, da mi ne bo pustila. Od živčnosti sem se začela cukati za rokav črne jopice. Noro sem se potila. Zamuditi trening dva dni pred tekmo, le zaradi nekih bednih košarkarjev, se ni splačalo.
»Veš, kaj? Jaz kar grem,« sem hitro rekla in se začela umikati s tribun. Švignila sem skozi izhod in se skoraj zaletela v sošolca Luca. Mojega crusha.
»Oprosti,« sem rekla in zardela.
»Kam hitiš, Polly?«
»Na trening. Adijo!« In že sem švignila po stopnicah navzdol in iz šole. Pognala sem se na pločnik in stekla domov.

* * *

Po treningu sem se vrnila nazaj domov. Preverila sem sporočila. Tri neodgovorjeni klici in dve sporočili Nicole. Pogledala sem, kaj je napisala.
16:30
Nicole: Hej, Polly
Nicole: Zmagali so! In ugani, kaj? Marc me je povabil na dejt!
17:20
Polly: Super Nicole!
Neodgovorjeni klici sta bila dva Nicolina in eden (o moj bog) Lucov. Bom jutri poklicala nazaj. Jutri je bila sobota. Zato… Nič šole! Vseeno pa sem morala narediti nalogo in se učiti geografijo. In enako v soboto in nedeljo. O Nicolini sreči nisem razmišljala kaj dosti, ko sem delala nalogo. Šele, ko sem se odpravila po stopnicah navzdol, sem začela razmišljati o tem. Res je srečnica. Jaz nisem imela šans za Luca.

»Ljubica, bi opečenec s čokoladnim namazom?« je vprašala mama in v opekač vtaknila dva še ne-opečena opečenca.
»Seveda, mami,« sem izdihnila in skušala zveneti srečno. Moja sestra Lynda je pobrskala po telefonu in zamrmrala ja, moj bratec Tim pa je poskočil na stolu in vzliknil: »Jaz prvi!«
Oče se je nasmehnil, mama pa je na mizo položila večerjo. S pladnja sem vzela opečenec in nanj namazala namaz. Začela sem tiho jesti.
»Nekam tiha si danes, Polly,« je zaskrbljeno rekla mama. »Se je v šoli ka zgodilo?«
»Ne,« sem lagala. Bila sem nesrečna zaradi štirice iz naravoslovja, a tega mami nisem povedala. »Le naporen trening.«
»Je tako težko zate?« Zataknila mi je pramen lešnikovih ravnih las za uho. »Bi rada odnehala?«
Nisem odgovorila. Nisem vedela. Nisem hotela vedeti. Začli so klepetati, a nisem spremljala pogovora. Moj rezum je očitno šel spat.