"In?" Vprašam. Babi me utrujeno pogleda toda v njenih očeh je ogenj. "Ostanita tukaj. Sklicali bomo sestanek." Mi odgovori. S ciro se spogledava in vidim, da je tudi njej zelo neprijetno.
Ko pridejo vsi, babi vstane. "Khm, khm," se najprej odkašlja. "Kocka je padla. Vseeno gremo na misijo." Vsi se razveselimo, toda babi dvigne prst in vsi utihnemo. "Zaradi izbruha bolezni, pa bomo morali biti samo še bolj previdni, oprezni in zviti. Spakirajte, kajti odrinemo že jutri." Dela se, da ji je vseeno, toda njene oči sose spet spremenile. Zdaj sijejo od izrazitega navdušenja. Ko se vsi odpravijo v svoje sobe me babi prime za ramena in se obrne k meni: "Eva, si prepričana, da želiš biti del tega? Nevarno bo in če kdo od nas zboli se ne smemo vrniti vsi. Če bom zbolela boš morala nadaljevati pot z drugimi in me pustiti kjerkoli že bo to." Pogoltnem. "Ja. Pripravljena sem. V nevarnosti je vendar vaš svet." Prvič odkar sem tu se počutim odločeno glede nečesa. Pomirjena sem, čeprav bi morala biti razburjena. Babici se prikrade droben nasmešek na ustnice: "Naš svet." Odpraviva se v sobo. Oblačila in zobno ščetko ter pasto spakiram v črn nahrbtnik, ki sem ga dobila za rojstni dan od Brittany. Brittany. Kako dolgo je že nisem videla. Zanima me, kako zdaj izgleda naš svet. So vsi zamrznjeni v pozi? Ali živijo vsak dan isti dan vedno znova in znova? Toliko stvari mi je še neznanih, da se mi kar vrti ko jih poskušam zbrati in potisniti v odzadje. Za naslednji dan si na posteljo pripravim kavbojke in kratko majico, toda babi mi odkima: "V teh oblačilih bi bila preveč vpadljiva. V štirici so vsi prebivalci oblečeni isto. Ženske imajo iste rdeče obleke, moški iste rdeče hlače in majice, otroci pa so vsi oblečeni v črno. Za štirico je specifično, da tam ni vmesne starosti. So samo otroci in odrasli in ko otroci dopolnijo 10 let, se oblikujejo v odrasle. Prebivalcev je malo, saj večino tako vrže iz tira menjava telesne oblike, ali pa jih to preveč boli, da umrejo." Osuplo jo pogledam. Brez da bi še kaj pripomnila mi v roke poda rdečo obleko, kakšno je priskrbela tudi sebi in mi pomigne, da greva na večerjo. Za mizo je še kako živahno. Zame je prihranjen sedež med babi in Leonom, ki mi pomežikne, ko z babi vstopiva. Potem se spet poglobi v pogovor z Jacobom.

Se nadaljuje.......
Tajči<333