(Naslednje jutro)
Nekdo me nežno vleče iz postelje in tudi odgrnil me je že. Odprem oči. Babi se mi nasmiha: "Pridi. Na zajtrk morava še preden se odpravimo. Pa tudi spakirala še seveda nisi. Okrepčati se morava. Pred nami je dolga pot; čez tri svetove moramo in ti nikakor niso majhni kakor ta." Počasi ji pokimam. Nisem vedela, da bomo takoj odšli. Nase vržem par kavbojk in pulover. Lase spnem v visok čop. Sledim babici do dvorane, v kateri je včeraj sedela z gospodom Milwoodom. Očitno je to jedilnica, saj okoli mize polne dobrot sedijo Cira, Leon, Jacob in plavolasi, meni neznani moški. G. Milwood koraka gor in dol ob mizi. Šele zdaj opazim, da so vsi nekam....živčni. "Ne bo šlo." Se naposled oglasi g. Milwood. "Kaj?! Kaj ne bo šlo?" Babici nasmeh upade. "Ne boste mogli na misijo." Ji pojasni. "Zakaj ne? Tako dolgo že načrtujemo to." Je babi ugovarjala. "Ne. V dvojki je izbruhnila bolezen. Vsak, ki je na prostem se okuži. Ne vejo še, a obstaja možnost, da je bolezen smrtna. Število še nevednih okuženih prebivalcev narašča in zdravniki mrzlično iščejo zdravila. Vzrok bolezni ni znan, toda stavil bi, da ima prste vmes Birna." Med pripovedovanjem g. Milwood stiska zobe. Babi obstane. Videti je popolnoma izgubljena. "P- p- prav." Končno izusti in se sesede na njej najbljižji stol. Nenadoma me nekaj prešine in ne da bi premislila zinem: "Zakaj pa ne gremo po drugi strani?" Še preden besede izgovorim do konca, spoznam, da sem storila nekaj napačnega. Besede mi obstojijo v grlu. Babi mi stisne roko in široko razprtih oči rahlo odkima. Cira in Jacob se spogledata, Leon se zdrzne, plavolasi moški sunkovito vstane in odide, g. Milwood pa obstane, da spominja na kip. "Spet sem nekaj narobe rekla, kajne?" Vprašam. Babi, ki ne izpusti moje roke prikima, a me ne pogleda v oči. Vsi izgledajo kot v transu in zelo prestrašeni, kar straši in obenem jezi tudi mene. Zakaj jaz edina nič ne vem? Seveda, ker sem najmlajša me imajo vsi za nedoraslo in mi nič ne povedo, kakor zmeraj. Počutim se, kot da mi majnka košček sestavljanke, ki se ga oklepajo. Obrnem se in ko že korakam po hodniku za mano priteče Cira. "Oprosti. Vem, kako se počutiš. Pridi!" Me potegne v eno izmed sob, ki je očitno njena. Ogledujem si stvari na polici, ko vprašam: "Mar živiš tu?" Prikima: "Od osmega leta. Bila sem sirota in vzgajale so me pegavše. Na enem izmed mnogih potovanj sta me našla Mike in Julija. Pripeljala sta me sem." Pomoli mi sliko, na kateri so. Za njimi so na fotografiji vidne nekakšne ženske; bolj stvori, če sem iskrena. Ko Cira vidi, da si jih ogledujem mi pove: "To so pegavše. Mirne ženske, ki sovražijo prepire in hrup. Bile so mi kot družina in med njimi se nikoli nisem počutila samo." Potem nastane tišina. Vprašam, kar me v resnici gloda: "Zakaj ste vsi otrpnili, ko sem omenila drugo stran svetov?" Cira zniža glas: "Na potovanju, preden sta me našla je bilo. Raziskovala sta svetove. Iz trojice sta želela prepotovati vse svetove in narediti cel krog. Bila bi prva, ki jima je kadarkoli to uspelo. Toda načrte jima je prekrižala Birna. Zaradi nenajavljenega prehoda čez njeno deželo ju je za kazen pomanjšala na velikost mravelj in ju vtaknila v steklen kozarec. Ujeta sta bila vse predolgo. Tri mesece, preden je uspel Mike razbiti urok, ki je pojenjal, ko je Birna odšla iz svoje države. Stekleni kozarci so baje Birnina najljubša oblika mučenja. Zato moramo biti tudi mi previdni. No, od takrat je potovanje po drugi strani svetov pri nas občutljiva tema." Premolkne, jaz pa osupnem. Po tej pripovedi se končno zavedem kakšne spomine sem babici in g. Milwoodu prinesla s butastim vprašanjem. "To je..To je.." Toda v grlu imam cmok in besede se mi same lomijo pri glasilkah. Premikam usta toda iz njih se ne izvija nikakršen zvok. Cira prikima: "Ja. Zdaj pa pridi, bolje bo, če se vrneva." Sledim ji iz sobe in se ji nasmehnem. Nasmeh mi vrne in skupaj se odpraviva po hodniku nazaj do jedilnice. Toda čim sva pred vrati se izpod njih zasliši dvoje razburjenih glasov: "Mike! Saj bomo previdni! Ne bo se ponovilo!" To je glas moje babi. "Uhhhh. Prav. Pa naj bo po tvoje." To je bil nedvomno globoki glas g. Milwooda. Slišim sem njegove korake kako se oddaljujejo in ga slišim še zamrmrati: "Ženske." Nato pa so se vrata na drugi strani jedilnice očitno zaloputnila, saj je votlo zadonelo. S Ciro se spogledava in tako vidim, da je tudi njej neprijetno. Počasi trikrat zapored potrka in odpre vrata. Ko vstopiva, babi dvigne pogled.
Se nadaljuje......