(Zadnjič sem malo gledala zvezke za spise. Našla sem spis, napisan na štirih straneh, ki sem ga napisala v tretjem razredu. To je domišlijski spis. Uživajte!)

Kraljestvu je vladal pošten in moder kralj. Ampak tako kot vsak se je tudi on staral. Dolga siva brada mu je segala že vse do pasu. Zato je svojim trem sinovom naročil: "Že pred veki so govorili, da obstaja zlata ura, ki ti povrne mladost. Samo hoditi moraš na sever in našel jo boš. Tisti, ki jo najde se bo poročil s princeso iz sosednjega kraljestva." Najstarejši sin je osedlal konja in odjezdil proti severu. Nekje na poti se je ustavil in iz torbe vzel sendvič. Mimo je prišla bela mačka in ga prosila: "Oh, Princ! Daj mi poli salamo iz tvojega sendviča." "Ne umazana golazen! Žri miši in podgane!" je zabrusil princ mladi mački v obraz. "Slabo se ti piše!" je mačka zabrusila in izginila. Princ je nadaljeval svojo pot. Prišel je do jame a po tleh je ležalo zlato. Pobral ga je ter šel domov. Šele pred vrati obzidja se je spomnil na očetovo prošnjo. Pozabil je na uro. Drugi princ je z oklepom iz zlata hodil proti severu. Nekje na poti se je ustavil in iz torbe vzel sendvič. Mimo je prišla bela mačka in ga prosila: "Oh, Princ! Daj mi poli salamo iz tvojega sendviča." "Ne umazana golazen! Žri miši in podgane!" je zabrusil princ mladi mački v obraz. "Slabo se ti piše!" je mačka zabrusila in izginila. Princ je nadaljeval svojo pot. Prišel je do jame a po tleh so ležali biseri. Pobral jih je ter šel domov. Šele pred vrati obzidja se je spomnil na očetovo prošnjo. Najmanjši princ je šel na pot le s srečo ter pogumom. Na poti se je ustavil ter odprl sendvič. Mimo je prišla bela mačka in ga prosila: "Oh, Princ! Daj mi poli salamo iz tvojega sendviča." "Ne samo salame. Ves sendvič vzemi in se nasiti. Jaz imam namreč doma vsak dan pogostije ti pa moraš delati za preživetje." Pred njo je položil sendvič in ona ga je hitro pojedla. "Hvala ti! Si dober in pošten kot tvoj oče. Ostani tak! Pomagala ti bom najti uro." Skupaj sta hodila do poznega mraka. Ura se je bleščala v svoji lepoti. Princ jo je vzel v roke a še v tistem trenutku se je nad njim pojavila kot noč črna senca. Hotela ga je napasti a se je nanjo vrgla bela mačka. V slovo je še rekla: "Pojdi!" ter s senco vred izginila. Žalostno je z uro odšel domov saj je vedel, da mačke ne bo nikdar več videl. Brata sta ga z zavidanjem gledala ko je k princu pristopila princesa. Zagledal je tisti lesk v očeh in se spomnil bele mačke. "Ti si bila," je omamljen od njenega dišečega parfuma rekel. Ona pa se mu je le nasmehnila in ga poljubila.

THE END!