Prebudila sem se pol ure prepozno, mudilo se mi je hotela sem izgledati v redu. Najprej sem si umila zobe, si počesala svoje razmršene lase, uporabila mascaro in lipliner. Ko sem se pogledala v ogledalo, je nekaj manjkalo….Puder!! Hitro sem dodala še malo pudra in stekla na igrišče.
Luka je sedel na klopci in gledal v svoj telefon, čez glavo je imel poveznjeno črno kapuco. Malo je bil podoben Mateju. Ko me je zagledal je svoj telefon pospravil v žep in se premaknil malo bolj v stran, da sem se lahko še jaz usedla. Strmel je vame, izgledal je jezno. Nič ni rekel. »Začni!« Postala sem živčna: »A me lahko prosim ne gledaš tako, kot da me boš ubil.« Zasmejal se je in se malo sprostil: »Sori.« Sedaj sem lahko začela: »Poglej, Matej me je prevaral. Mene in še eno mojo prijateljico, hoteli sva se mu maščevati, zato sva poklicali Vaneso. Najprej je rekla, da ne more ker jo boš ubil, če boš izvedel, vendar sva jo rotili in popustila je. Naslednji dan sem ji ukazala, da naj se dobi z njim točno na tej klopci kjer sva sedaj midva….« Poljubil me je, kar tako me je poljubil. Zakaj je to storil??!! Mislim, res je lep ampak ne bi smela, tu sem zato, da ne pusti Vanese ne pa, da se zaplete z mano!! Ko se je zopet nagnil, da bi me poljubil sem se odmaknila: »Ne smem, Vanesa me bo ubila!« Nasmehnil se je, me prijel za obraz in me vprašal: »A jo kje vidiš?« Odkimala sem. Približal se mi je in me kakor, da ne bi rekla ničesar spet poljubil. Morda pa ima Luka prav, morda ne bo izvedela. Tako ali tako pa sta nehala hoditi tako, da imam vso pravico biti z njim. Sprostila sem se, bilo je super dokler naju ni zmotil Lukov telefon. Klicala ga je Vanesa. Odkimala sem mu, naj se ne oglasi vendar je vseeno dvignil.
Minilo je 10 minut, Luka in Vanesa pa se še kar pogovarjata. Ustrašila sem se, da ji je vse povedal ali pa da naju je Vanesa že videla. Ustala sem iz klopce in hotela čim prej oditi proč. Luka je pospravil telefon v žep in me povlekel za roko: »Hej, kam pa bežiš?!« Izgubila sem se v njegovih očeh, ob njem nisem vedela kdo sem. Naredila bi lahko kar koli bi mi ukazal, pa se niti zavedala ne bi, da to počnem. Bilo me je sram, da sem to storila Vanesi in počutila sem se grozno, vendar me je Lukova roka pomirjala in še bolj zmedla. »Če se ti res tako zelo mudi pojdi. Se vidiva!«
Vedela sem, da ji je Luka zagotovo vse povedal in da me verjetno Vanesa že čaka za šolo, z ponvijo v roki. Ko me bo zagledala bo z ponvijo udarilo tako močno, da me bo še sestrična v Franciji zaslišala. Počutila sem se kakor ničvreden kup gnoja. Kako sem lahko ob Luki tako nezrela, tako zlobna, tako ne razmišljujoča. Sploh ne pomislim preden nekaj storim, ko se mi zazre v oči sem kakor hipnotizirana. To mi gre zelo na živce.
Po šoli sem stekla k Vanesi domov in ji vse priznala. Preprosto je bilo to preveliko breme za tako nedolžno dekle kakor sem jaz. Njen pogled mi je povedal vse, le razočarano je kimala z povešeno glavo. Z očmi mi je jezno nakazala, da naj se poberem od tam kjer sem prišla. Ubogala sem jo in zbežala dokler sem še lahko. Po poti domov sem razmišljala kako nesramna sem, nisem je vredna.
Pred vrati moje hiše, stoji Luka. Le kaj hoče sedaj? Izgleda da hoče na sprehod, prav pa pojdiva na sprehod. Drživa se za roke in tavava po ulicah kakor, da sva midva edina na tem svetu. Luka se mi zazre v oči: »Povedala si ji, kaj ne?«
Luka je sedel na klopci in gledal v svoj telefon, čez glavo je imel poveznjeno črno kapuco. Malo je bil podoben Mateju. Ko me je zagledal je svoj telefon pospravil v žep in se premaknil malo bolj v stran, da sem se lahko še jaz usedla. Strmel je vame, izgledal je jezno. Nič ni rekel. »Začni!« Postala sem živčna: »A me lahko prosim ne gledaš tako, kot da me boš ubil.« Zasmejal se je in se malo sprostil: »Sori.« Sedaj sem lahko začela: »Poglej, Matej me je prevaral. Mene in še eno mojo prijateljico, hoteli sva se mu maščevati, zato sva poklicali Vaneso. Najprej je rekla, da ne more ker jo boš ubil, če boš izvedel, vendar sva jo rotili in popustila je. Naslednji dan sem ji ukazala, da naj se dobi z njim točno na tej klopci kjer sva sedaj midva….« Poljubil me je, kar tako me je poljubil. Zakaj je to storil??!! Mislim, res je lep ampak ne bi smela, tu sem zato, da ne pusti Vanese ne pa, da se zaplete z mano!! Ko se je zopet nagnil, da bi me poljubil sem se odmaknila: »Ne smem, Vanesa me bo ubila!« Nasmehnil se je, me prijel za obraz in me vprašal: »A jo kje vidiš?« Odkimala sem. Približal se mi je in me kakor, da ne bi rekla ničesar spet poljubil. Morda pa ima Luka prav, morda ne bo izvedela. Tako ali tako pa sta nehala hoditi tako, da imam vso pravico biti z njim. Sprostila sem se, bilo je super dokler naju ni zmotil Lukov telefon. Klicala ga je Vanesa. Odkimala sem mu, naj se ne oglasi vendar je vseeno dvignil.
Minilo je 10 minut, Luka in Vanesa pa se še kar pogovarjata. Ustrašila sem se, da ji je vse povedal ali pa da naju je Vanesa že videla. Ustala sem iz klopce in hotela čim prej oditi proč. Luka je pospravil telefon v žep in me povlekel za roko: »Hej, kam pa bežiš?!« Izgubila sem se v njegovih očeh, ob njem nisem vedela kdo sem. Naredila bi lahko kar koli bi mi ukazal, pa se niti zavedala ne bi, da to počnem. Bilo me je sram, da sem to storila Vanesi in počutila sem se grozno, vendar me je Lukova roka pomirjala in še bolj zmedla. »Če se ti res tako zelo mudi pojdi. Se vidiva!«
Vedela sem, da ji je Luka zagotovo vse povedal in da me verjetno Vanesa že čaka za šolo, z ponvijo v roki. Ko me bo zagledala bo z ponvijo udarilo tako močno, da me bo še sestrična v Franciji zaslišala. Počutila sem se kakor ničvreden kup gnoja. Kako sem lahko ob Luki tako nezrela, tako zlobna, tako ne razmišljujoča. Sploh ne pomislim preden nekaj storim, ko se mi zazre v oči sem kakor hipnotizirana. To mi gre zelo na živce.
Po šoli sem stekla k Vanesi domov in ji vse priznala. Preprosto je bilo to preveliko breme za tako nedolžno dekle kakor sem jaz. Njen pogled mi je povedal vse, le razočarano je kimala z povešeno glavo. Z očmi mi je jezno nakazala, da naj se poberem od tam kjer sem prišla. Ubogala sem jo in zbežala dokler sem še lahko. Po poti domov sem razmišljala kako nesramna sem, nisem je vredna.
Pred vrati moje hiše, stoji Luka. Le kaj hoče sedaj? Izgleda da hoče na sprehod, prav pa pojdiva na sprehod. Drživa se za roke in tavava po ulicah kakor, da sva midva edina na tem svetu. Luka se mi zazre v oči: »Povedala si ji, kaj ne?«
Moj odgovor:
Avtomobil
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Glavna vožnja
Živjo jst mam jutr že drugič glavno vožnjo in me zanima kako nej bom mn nervozna ker ta prvič sm padla k sm bla ful zivčna.
Vprašanje
Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(64)
Zdi se mi zanimiva.
(61)
Me ne zanima.
(32)



Ljubezenska zgodba