Ujemi me, če padem
0
Ujemi me, če padem
1. poglavje
»Sem na vrhu sveta,« si zamrmram, ko si nadenem kostum za gledališko igro in se pogledam v ogledalo. Moja oprava me preveč spominja na oblačila Jacka Dawsona – lika Leonarda DiCapria v filmu Titanik. Poleg sebe v ogledalu zagledam tudi rdečelično Kajo, ki od smeha hiperventilira. Z eno roko se drži za trebuh, z drugo pa za koleno. Obrnem se in stopim do nje. Rokave srajce si priviham do komolcev, saj mi je že peklensko vroče. Prepričana sem, da zdaj že bolj spominjam na mlado različico mojega dedka.
Kajino smejanje se počasi spremeni v hahljanje. Dvigne se in me s škrlatnim obrazom pogleda ter mi nameni brezplačen razgled na njene popolne bele zobe. »Mislim, da sploh ne potrebujemo fantov za vlogo Antona,« mi reče, medtem ko mi z eno roko nagne klobuk na glavi na stran.
Anton je bil eden izmed likov v naši igri z naslovom Več kot preživetje. V resnici je bil glavna fantovska vloga, tako da ni bilo možnosti, da bi ga igrala punca. O igri sem vedela največ, saj sem jo v večini sama napisala. Preprosto rečeno, govori o preprostih najstnikih iz slovenskega podeželja med obema svetovnima vojnama. Že res, da so potem tudi ostali pomagali, a je bila glavna ideja in prvi dialog moj. Vedela sem, zakaj je Kaja rekla, kar je rekla.
»Haha, res si duhovita. Čeprav so ta oblačila mogoče res bolj praktična, bom obdržala vlogo Marjetke.« Na njenem obrazu sem v hipu opazila paniko ter občutek krivde. Zagotovo ni pričakovala, da ji bom kar dala mojo vlogo, a je mogoče verjela, da bo prišlo do oklevanja na moji strani ali do pomislekov, ki bi tehtnico prevesili na njeno stran. Vem, da si v resnici ni mogla pomagati. Navajena je bila dobiti, kar je želela, ker si večini ljudi tako ali tako ni dalo pregovarjati se z njo. Tudi sama sem bila večkrat takšna, a ne tokrat.
Igri se je pridružila takrat, ko se je razvedelo, da bomo nastopili na velikem odru v mestnem kulturnem domu. Na njenem mestu bi bila zadovoljna. Dobila je vlogo drugega najpomembnejšega dekleta, tako da ne bo na odru skoraj nič manj.
Na hitro jo premerim z očmi, zdaj ko se ne reži kot umirajoča hijena. Oblečena je v do kolen segajočo preprosto obleko z rožnatim vzorcem . Večina deklet v igri nas je tako oblečenih. Tudi sama bi se morala okoli sprehajati oblečena kot »pravo« dekle. Edini razlog za nastalo situacijo je bila velika t. i. epidemija 1812, ki že kakšen teden razsaja. Stala nas je kar nekaj drugače nepopustljivih fantov, med drugim Marka, ki bi moral danes zraven Kaje in še nekaterih vaditi. Ker smo z vajami na tesnem, sem na današnji vaji vskočila, ker sama nisem imela vaje.
Namesto mene bi lahko pomagali drugi fantje, najprej pomislim na Miha. Dobil je glavno fantovsko vlogo, čeprav si je ni zaslužil. Takoj na začetku sem mu zabičala, da mora dati vse od sebe, saj ga drugače ne potrebujemo. To je bilo na začetku septembra, zdaj je že november. Od sebe je dal le deset odstotkov, mogoče še manj
Edini razlog, da še ni letel iz projekta je hkrati tudi najpomembnejši. Ko se vživi v vlogo, postane nekdo drug, nekdo, ki ga ne poznam. No, v bistvu ga poznam. Postane Anton, Toni, kot sem si ga predstavljala v moji domišljiji še preden sem napisala prvo poved v besedilu, še dolgo pred idejo za igro. Ker danes ni najin uradni dan za vaje, se ni prikazal, da bi nadomeščal Marka namesto mene. In ja, vsako vajo imava skupaj. Grozno. Obupno. Tako sem sedaj oblečena v najbolj trapasta oblačila, ki me popolnoma oropajo ženskega izgleda, on pa verjetno igra nogomet ter razmišlja, kaj bo jedel za večerjo. Če si klobuk poveznem, tako da mi prikriva obraz, bi me od daleč nekdo lahko zamenjal za fanta. Grozno. Res obupno. Moja višina pri tem še bolj pomaga.
Kajo, ki še vedno išče prave besede, potrepljam po rami in jo na hitro stisnem k sebi. Kljub temu da ima včasih probleme, če nima pozornosti, je moja najboljša prijateljica in jo imam neskončno rada. Ko stopim mimo nje, stopim v pekel.
Ker je danes prva vaja v kostumih, so vsi popolnoma zmedeni. Poskusim pridobiti pozornost, a mi ne uspe. Stopim do klavirja na robu odra in zaigram nekaj ne ravno prijetnih akordov. Vsi poskušajo ugotoviti od kod je prišel zvok, saj je to hkrati tudi naša prva vaja v kulturnem domu in se večina še ni privadila na novo okolje. Končno pridobim vse poglede in se jim nasmehnem.
»Vadili bomo kot prej. Ne bomo še dodali sprememb glede postavitve.« Ob tem nagovoru si nekateri vidno oddahnejo. »Kar začnimo, da bomo prej končali,« jim še rečem. Vsi sodelujoči v igri me imajo za vodjo projekta. Sprva mi je to bilo všeč, saj sem tako bila na tekočem z vsemi pomembnimi novicami, ki se tičejo igre. Postopoma me je začelo to motiti, ker je bilo večina novic brezveznih. Ampak povsod je tako – z dobrimi stvarmi pridejo tudi slabe. In dobro je biti pripravljen na slabe, da te ne presenetijo, ko se zgodijo.
Po skoraj dveh urah vaje rečem: »Za danes bo dovolj, super je bilo. Se vidimo v šoli.« Vsi se takoj poženejo proti garderobam. Kaja se prebije k meni in mi na glas, da jo slišim, reče: »Greva skupaj domov ali boš še ostala?«
»Bom še malo ostala ter preletela moje besedilo. Bova šli jutri skupaj domov po šoli. Mama je rekla, da je ne bo domov do štirih, atija pa do nedelje tako ali tako ni. Jaka ne bova motili,« ji odgovorim z žalostnim nasmeškom. Nisem je želela pustiti na cedilu. Kaja na srečo ne pokaže znakov razočaranja, nasprotno, nasmehne se. »Bova gledali Titanik. Predlagam, da tole opravo obdržiš, ker bom zagotovo želela kakšen zaseben nastop scen.« Tudi sama se nasmehnem, tokrat veselo. »Prav, te pokličem, ko pridem domov, če ne bom prepozna?« jo še vprašam.
»Pokliči,« mi prikima. Nato se izgubi v gruči dijakov. Prebijem se do garderob ter se preoblečem. Ko sem v svojih oblačilih se od ugodja narahlo stresem. Nikoli več ne bom nosila fantovskih cunj. Pregledam kostume, ali so obešeni in pospravljeni. Ker je vse v redu, se z rahlim poskokom v koraku odpravim do odra. Usedem se za klavir. Na hitro se poigram z lastno melodijo, potem pa uberem ritem pop pesmi, ki mi že nekaj dni hodi po glavi. Zraven si mrmram besedilo, ker mi je tudi v popolnoma praznem kulturnem domu nerodno zapeti na glas. Čez nekaj minut se naveličam in si raje vtaknem v ušesa slušalke.
Prebiram igro. Prvi del, drugi del … Neka vibracija zmoti moj tok misli. Obrnem se in zagledam športno oblečenega Miha s torbo na rami. Točno tako kot sem prej predvidevala. Nisem pa predvidela, da bo prišel sem. Hitro potisnem slušalke v torbo pri mojih nogah. Za trenutek mu pogledam v oči. Hitro odvrnem pogled. Čeprav nisem v njegovem klubu oboževalk, bi bila vseeno bolj nežna do njega, če bi ga gledala v zelene oči, ki me na trenutke spominjajo na moje. Vstanem, da ga ne gledam navzgor. Res je, da je višji slabih deset centimetrov, a me to ne ustavi pri tem, da postanem glavna oseba v prostoru. V dvorani, v bistvu.
»Pozen si, vaje je konec,« mu rečem odločno, a brezbrižno hkrati.
»Če je vaje konec, zakaj si potem tu?« me vpraša. Za trenutek sem v šoku, ker je govoril normalno. Že res, da ni rekel nič pametnega, a vseeno. Navajena sem, da poka sarkastične šale ter vsem okrog kaže zapeljiv nasmeh.
»Vedno ostanem še kakšnih deset minut, da grem še enkrat v miru čez besedilo.« Ob mojem odgovoru prikima. Na ustih mu zaigra tisti nasmešek, ki sem ga omenila prej. Pogrelo me je, pa ne zato, ker sem verjela, da bo rekel kaj lepega, ampak zato, ker sem verjela, da bo izustil nekaj, kar me bo verjetno zabolelo in bom potem morala bolečino prikriti.
»Sem slišal, da ni bilo Marka. Kdo ga je pa nadomestil?«
Pri vprašanju mi odleže le za trenutek. Obrnem se h klavirju, ga zaprem in začnem pospravljati papirje v torbo. Poskušam se domisliti dobrega odgovora, a mi nič ne pade na misel. »Vse smo uredili. Brez skrbi,« mu odgovorim, ker se ne spomnim nič boljšega in bi bilo že neprijetno, če ne bi nič rekla.
Prepričana sem, da ve, da sem kar sama uredila situacijo. Ko ga spet pogledam, vidim, da so moja predvidevanja pravilna. Sloni na steni, rjavi lasje mu padajo čez oči, ramena pa se mu tresejo od zadrževanega smeha. »A si mala punčka ali kaj?« mu zabrusim, preden se lahko ustavim.
»Samo poskušam si te predstavljati v takšnih oblačilih. Joj, zakaj me ravno tokrat ni bilo!« mi zaigrano potoži.
Brez besed stopim mimo njega in se s strumnim korakom odpravim proti izhodu. Ko že stopim ven, me ujame in reče: »Klara, nekaj sem ti prinesel.«
V roke mi potisne marjetico. Rožo. Prinesel mi je rožo. Preden mu jo pred očmi skoraj raztrgam, se mi še zadnjič nasmehne: »Se vidiva jutri v šoli. Obljubim, da bom naslednjič prišel, za danes pa sprejmi moje opravičilo.«
Ne da bi čakal na moj odgovor, se obrne na petah ter skoraj odteče stran. Na mestu obstanem razdvojena. Po eni strani bi se rada nasmejala, po drugi pa stekla za njim in mu rožo nekam zatlačila.
Odločim se za tretjo pot. Odpravim se domov in med potjo vrtim rožo med prsti. Marjetica za Marjetko, pomislim. Sama pri sebi prhnem. Pred hišo malo oklevam, nato pa rožo odvržem v travo.
2. poglavje
Naslednje jutro me iz dremeža zbudi znan zvok budilke. Kot v transu se dvignem v sedeč položaj ter sežem po telefonu na nočni omarici ob postelji in izklopim nadležen alarm. Zunaj je še čista tema, saj je ura šele šest. To je dovolj dober razlog, da se vržem nazaj v posteljo. Pretegnem noge in v desnem meču začutim bolečino.
Za dobro sekundo se še smilim sami sebi, potem pa noge odločno vržem čez rob postelje in skoraj skočim pokonci. Takoj začutim željo po topli odeji in postelji. Odpravim se do kopalnice. Ko prižgem luč, mi nenadni val svetlobe v trenutku zapre oči. Z rokami najdem umivalnik ter odprem mrzlo vodo. Zajamem nekaj vode v dlani ter si splaknem obraz. To mi po navadi pomaga, da se streznim. Tudi tokrat je tako. Ko se obrišem, se zazrem v svoj odsev v ogledalu.
Če odmislim neurejene lase, mi največjo preglavico delajo podočnjaki, ki me spremljajo že nekaj juter, saj zadnje čase slabo spim. Hitro si umijem zobe in se vrnem v sobo. Nadenem si oblačila, ki sem si jih pripravila že včeraj: navadne svetlomodre kavbojke, ki bi jih lahko nosila vsak dan, ter črno oprijeto majico s širokimi rokavi.
Nato se usedem še za toaletno mizico ter si počešem lase. Namažem si ustnice in v trenutku začutim ranico, ki me že dva dni pošteno spravlja ob živce. Na hitro si uredim še trepalnice in obrvi ter pograbim šolsko torbo, ki si jo dvignem na ramo.
Po stopnicah se spustim do predsobe, kjer se mama ravno spravlja v službo. Obuva si prelepe črne škornje, za katere zagotovo ne ve, da bi jih z veseljem nosila vsaka moja sošolka, z mano vred. »Jutro,« ji rečem, ko na polico ob ogledalu odložim torbo. Začnem se spuščati po krajših stopnicah do spodnjega nadstropja, ko mi odgovori: »Dobro jutro. Za koga si se pa ti danes uredila?«
Ob njeni opazki se obrnem ter jo pogledam. »Zase,« ji hočem reči, a si premislim. Samo nasmehnem se in spremenim temo. Vem, da ji ni všeč, da se za v šolo posebej uredim, a v večini primerov nič ne reče. »Boš danes normalno doma?«
»Ja, nič posebnega nimam v službi,« mi odvrne.
Sama pri sebi pokimam. »Prav, se potem vidiva,« ji rečem v slovo, ko stopi skozi vrata.
»Ja, adijo.« V trenutku, ko zapre vrata, se obrnem in odidem v kuhinjo.
Na krožniku na mojem mestu za mizo je sirova štručka. Zadovoljno sedem ter se v mislih zahvalim mami za pozornost. Točno ve, da zjutraj jem kot največji revež, saj nimam energije, da bi si kaj posebej pripravila. Ko pojem in pomijem krožnik, je že čas, da se odpravim do avtobusne postaje. Sicer ne živim tako daleč stran od šole kot nekateri moji sošolci, a zjutraj vseeno raje ujamem mestni avtobus, da mi ni treba pešačiti. Popoldne se skoraj vedno odločim drugače, saj si s sprehodom do doma zbistrim misli. Oblečem topel plašč in stopim skozi vhodna vrata.
V trenutku začutim mraz, ki me reže v nos vsakič, ko vdihnem. Res, da še ni snežilo, saj se je november šele začel, a imam občutek, da bo kmalu. Zakorakam čez dvorišče in trato ter se naprej odpravim po osvetljenem pločniku. Ko prispem do avtobusne postaje, tam zagledam osebe, ki mi že od daleč stisnejo sirovo štručko v želodcu. Še bolj se jim približam in jim namenim nasmešek, kot se spodobi.
Vse bivše sošolke mi vrnejo nasmeh. Stopim zraven njih na postajo, a se ne vključim v njihov manjši krog, saj se pogovarjajo, kot da so jim šteti dnevi. Z roko si zataknem lase za ušesa in jih poskušam zravnati, čeprav sem za kodre prejšnji večer preždela v kopalnici več kot uro, da sem jih uredila. A instinkt, da se potuhnem, ki me je gnal v osnovni šoli, me spet prevzame.
Moj logični del možganov me opomni, da nismo več na isti šoli in se jih bom dokaj hitro znebila. Kljub temu se mi zdi narobe, da stojim med njimi, kot da jim pripadam. Morala bi biti na strani in jim namenjati občudujoče poglede kot v starih časih. V tistem pripelje avtobus in hitro stopim do vrat. Ne pogledam nazaj, ali so mi sledile, ker mi je vseeno. Usedem se ob okno in k sebi stisnem torbo.
Dokaj hitro zagledam svojo postajo, zato vstanem in odidem do vrat. Ko stopim z avtobusa, pred sabo zagledam Kajo, ki zaradi mraza skače z ene noge na drugo. Na hitro jo objamem in skupaj nadaljujeva pot proti šoli.
»Misliš, da bo danes koga vprašala zgodovino?« me vpraša.
Skomignem z rameni. »Nisem pomislila, da je zadnjič resno mislila, ko je rekla, da prihaja čas ocen,« ji povem po resnici.
»Zate tako ali tako ni razlike, ali sprašuje ali ne,« mi odvrne.
Po eni strani ima prav. Zgodovina mi gre. Všeč mi je in nikoli se mi je ni bilo treba posebej učiti. Nekaj drugega me prešine v mislih in mrzlično obrnem glavo h Kaji. »Je bilo pri biologiji kaj za nalogo?« jo vprašam. Čudno me pogleda.
»Si pozabila na osebnostni spis o tem, katera žival bi bila jaz, ki smo ga morali oddati do danes?« me zafrkne.
»Daj no! Veš, da me ima učitelj za osebni projekt,« ji oporečem.
Na hitro se zasmeje. »Res je smešno, kar imata. Drugače pa ni bilo ničesar, tako da si lahko oddahneš,« mi tokrat zares odgovori.
Pretirano izdihnem, da nastane od moje sape majhem oblaček. Že od prvega letnika si je učitelj za biologijo očitno zadal, da me bo spremenil v zavzeto biologinjo. Zdaj že tretje poslušam, kakšen potencial imam, in skoraj vsakič moram narediti neko dodatno nalogo, ki me mora »osebnostno opredeliti«. Mama pravi, da je lepo, da učitelj igra mojega mentorja, čeprav vem, da se tudi njej zdi tako smešno kot ostalim.
Ko stopiva v šolo, me objame topel zrak. Na hitro slečeva plašča ter se odpraviva do učilnice za matematiko. Usedeva se v najino klop ter si pripraviva stvari. Ker sva prvi v razredu, si lahko brez sramu ogledam plakate, saj bi me drugače kdo v hecu zagotovo podražil. Vrnem se h Kaji, ko se v razred usuje večina razreda. Tokrat nas je že malo več, očitno je nekaj sošolcev ozdravelo. Upam, da je Miha zamenjal kakšnega drugega sošolca, a se, kot da bi ga priklicala, pojavi med vrati. Samo zavijem z očmi ter se obrnem k prijateljici.
Spomnim se, da sem ji nekaj dolžna, zato na stegna povlečem torbo. »Sem prebrala, res ti hvala,« ji rečem, medtem ko ji v roke dam knjigo Prevzetnost in pristranost.
»Ni kaj. Čeprav še vedno ne vem, kako si lahko od začetka navijala za Darcyja,« mi odvrne, medtem ko knjigo spravi v svojo torbo.
Skomignem in se ji nasmehnem: »Očitno sem podzavestno izbrala pravega.« Res je bilo, da sem knjigo prej že prebrala v angleščini ter z mamo gledala serijo iz leta 1995, a sem tudi takrat, ko nisem vedela, kaj se bo zgodilo, bila na njegovi strani.
Kaja mi želi nekaj reči, a v tistem v razred vstopi profesorica. Vstanemo, pa ne zato, ker bi nas ona silila, temveč zato, ker jo imamo iskreno radi, saj je tudi naša razredničarka. Je majhna in ima polna lica ter na splošno spominja bolj na prijazno knjižničarko, kot na matematičarko. Preostanek ure mine dosti hitreje kot sem pričakovala.
Med kratkim odmorom se zapletem v debato z Mojco, še eno sošolko, ter Kajo o tem, kdo bi moral prejeti nagrado za določeno kategorijo na glasbenih Grammyjih naslednje leto. Kljub temu da je do takrat še dolgo, nas to ni oviralo, da se malo preveč na glas razgovorimo. »A me vidve hecata? Album leta tako rekoč pripada Olivii Rodrigo!« vzklikne Kaja.
Kaja samo odkima z glavo ter ji odgovori: »Če bi poslušala Olivio Dean, bi si mislila drugače.«
Sama posežem vmes: »Sama bom zadovoljna, če nagradijo Taylor Swift, ker ne bom prenesla, da jo oropajo nagrad kot za prejšnji album, ki je prava mojstrovina!« Ob tem obe prikimata. Vrnile smo se na nevtralno območje, ki nas združuje.
Ko se v učilnici zgodovine že želim usesti, ker mislim, da smo zaključile s pogovorom, se nekdo oglasi.
»Kaj pa Kendrick Lamar? A ste na moške čisto pozabile? Ali pa gre za diskriminacijo?«
Obrnem se proti glasu in zagledam Miha, kako se na videz užaljeno drži ter sloni na steni pri oknih. Zavijem z očmi ter že odprem usta, da bi mu pojasnila, da je seznam potencialnih nagrajencev zelo različen glede na kategorijo. A me prehiti Kaja: »Nočem te osramotiti, o, gospod glasbeni strokovnjak, a nismo govorile o kategoriji, kjer bi lahko prišel Lamar v ospredje.« Potem je rekla še nekaj, a je nisem več poslušala, saj sem na vratih kabineta zagledala zgodovinarko.
Za ramo sem stresla Kajo, da je nehala govoriti ter se dvignila kot ostali. Tu je šlo za samo strahospoštovanje. Profesorica ni poznala milosti in zagotovo ni prenašala, če je kdo klepetal, ko je vstopila. Nisem odstranila pogleda z nje. Tudi potem, ko je naznanila, da bo naslednjič pa res začela spraševati. S kotičkom očesa sem videla, kako si je Kaja oddahnila. Pred mene je potisnila listek. Nanj je nakracala nekaj v tem smislu, da »se stara ne zaveda več, kaj je že rekla in da se bo kmalu še sama pridružila zgodovini«. Očitno sem malo preveč pozornosti namenila papirčku, saj me je profesorica že naslednji trenutek poklicala: »Klara, a zate ne velja več pravilo, da je treba med poukom sodelovati, sploh pa takrat, ko ponavljamo snov?«
V trenutku v licih začutim vročino in listek jezno potisnem v peresnico. »Seveda velja, gospa, oprostite,« se takoj poskušam izmazati. Do konca ure me pusti pri miru, potem pa pokliče k sebi. Pripravim se na pridigo. »Klara, vem, da si pametna punca, ki je lahko pri tem predmetu drugim za zgled,« začne, meni pa malo odleže. »To pa vseeno ni razlog, da počneš takšne otroške stvari, kot je pisanje listkov med poukom, zato te moram opozoriti, da se zresni.« To me popolnoma preseneti. Noben učitelj ne bi učenca, še motečega ne, tako okaral zaradi takšne preproste stvari. Preplavi me val jeze, pomešane z drugimi čustvi. Nekaj ji zamomljam v odgovor ter zapustim učilnico.
Na poti do naslednje učilnice prevladuje razočaranje, saj sem mislila, da ta učiteljica vidi moj trud ter čisto ljubezen do predmeta. Očitno sem se motila. Zanjo sem bila samo ena izmed mnogih učencev. Do konca dneva sem zamišljena. Še med biologijo me učitelj pusti pri miru. Kaja vidi moje pretirano čustvovanje glede situacije in me poskuša potolažiti. Pred njo se naredim, kot da mi je vseeno, kot bi mi moralo biti, a ona zagotovo ve resnico. Ko se spomni, da mora ta dan obiskati babico v Ljubljani, si malo oddahnem, da bom popoldne lahko preživela sama.
Po koncu pouka se peš odpravim domov. Obvladuje me jeza, zato vrata šole odprem malo prenaglo. Vseeno mi je za poglede prvošolcev pred šolo. Zakorakam proti domu z bremenom čustev, od katerih je večina nepotrebnih.
Ko zvečer ležim v postelji in me prevzemajo nočni strahovi, mi po licu zdrsne solza. Pustim jo na licu, se obrnem proti steni in se tesno zavijem v odejo. Hitreje kot druge dni ta teden zaspim in na srečo me ne obremenjujejo moraste sanje.
3. poglavje
Sobota. Edini dan v tednu, ko je šola lahko misel za naslednji dan. Ko se zjutraj zbudim, mi sobo osvetljujejo sončni žarki, ki prodirajo skozi sicer zatemnjena okna. Podrobneje prisluhnem. Slišim, da v kuhinji v spodnjem nadstropju poteka pogovor med mamo in mojim bratom Jakom, ki je danes zadnji dan doma, saj se jutri vrača na fakulteto v Ljubljano. Na hitro se uredim in se odpravim dol. Oba me pozdravita, potem pa nadaljujeta pogovor.
»Torej nimaš problema s tem, da gremo danes v kino?« Jaka nadaljuje pogovor z mamo, medtem ko si jaz mažem kos kruha s pašteto. To, da gre v kino, v meni vzbudi zanimanje. Od nekdaj sem kino rada obiskovala, zdaj pa že en lep čas nisem bila.
»Kaj pa greš gledat?« ga nedolžno vprašam.
Pri njem moram vedno paziti na besede, da se ne razjezi. Ko sva bila mlajša, sva se zato večkrat skregala. Obrne se proti meni. »Gremo,« me popravi. »Andrej, Matija in jaz gremo gledat nove Igre lakote.« Od presenečenja dvignem obrvi. Ni me presenetilo to, da gre z Andrejem in Matijo – onadva sta njegova stara prijatelja. Presenetilo me je to, da gredo gledat nove Igre lakote, saj sem bila prepričana, da Jaka knjig ni nikoli prebral. Še to, ali je sploh gledal filme, posnete po njih, ni gotovo.
»Od kdaj pa tebe zanima fantazija?« mu rečem, ker ne najdem primernejših besed za vprašanje, ki me muči. Vidim, da mu moje vprašanje ni prav dobro sedlo, a mi vseeno odgovori: » To, kaj imam rad, ni prav nič tvoja stvar. Prej sem ti mislil še predlagati, da bi šla zraven, zdaj pa si spremenila moj namen.« Še eno presenečenje me zadane kot žoga v glavo.
»Daj no! Bi me lahko vseeno vzel zraven? Saj ne bomo sedeli skupaj. Veš, da nimam nikogar, s komer bi šla,« ga hitro začnem pregovarjati, preden si res popolnoma premisli. Vmes poseže mama: »Jaka, seveda boš vzel sestro zraven, pa še skupaj boste sedeli, kaj pa se to pravi!«
»Ne!« rečeva oba hkrati. Noben od naju nima želje sedeti z drugim. Jaz gotovo nimam želje, saj nočem poslušati fantovskih razgovorov. Jaka zavzdihne ter se odpravi do stopnic. Med hojo navrže še samo: »Ob treh bodi pripravljena. Niti minuto te ne bom čakal.«
»Okej,« mu odgovorim umirjeno. Mami na obrazu piše, da se ne strinja s tem, da se bova v kinodvorani ločila. Kljub temu da ima sestro, ki ji gre prevečkrat na živce, kot pravi, nama ves čas pridiga, kakšen mora biti najin odnos.
Potem na hitro pojem in se vrnem v sobo. Malo vadim klavir in ponavljam fiziko, saj ta teden pišemo. Ko ob pol enih mama naznani, da je kosilo, sem že čisto izčrpano od vseh vaj, ki sem jih naredila. Po kosilu se vržem na posteljo in tam še nekaj časa ležim. Naenkrat zaslišim Jakove korake po stopnicah. Zdrznem se in se spomnim, da je najbrž že skoraj tri. Odprem omaro in se v rekordnem času preoblečem v primerna oblačila.
Malo preveč na glas odprem vrata in si kar predstavljam mamo, kako odkimava z glavo, če je slišala. V predsobi vidim Jaka, kako si ureja frizuro. S tem zavlačuje ravno dovolj časa, da se lahko obujem. Skupaj se odpraviva do nakupovalnega centra, ki leži dobrih 15 minut stran od naše hiše, kjer je kino. Ko sva že tako blizu, da voham kokice in slišim ljudi, kako se dogovarjajo, kaj bodo gledali, me Jaka ustavi. »Upam, da se zavedaš, da nisi tukaj z mano, ker se želim posebej družiti s tabo,« začne. Prikimam, ker sem tako ali tako nameravala izginiti izpred njegovih oči po tem, ko bi mi kupil karto in hrano. Zadovoljno še sam prikima, ker si gotovo misli, da je zmagal.
Medtem ko stojim v vrsti zraven Jaka in njegovih prijateljev, si ogledujem množico ljudi, ki čaka, da začne utripati številka dvorane, v kateri se bo predvajal njihov film. Končno pridemo na vrsto. Mine le trenutek, preden ostanem sama.
Na karto pogledam, v kateri dvorani bo film predvajan. Ker številka že utripa, stopim do uslužbenke in ji predam karto v pogled. Takoj ko stopim v dvorano, me prevzame enak občutek kot vedno. Povzpnem se do svojega sedeža, ki je prav na sredini vrste. Pomislim, da moram kasneje Jaku reči, da je dobro izbral. To bo zagotovo zvišalo mojo oceno pri njem. Medtem ko čakam, da se bo film začel, jem kokice. Ker pred mano ni nikogar, se pogreznem globlje v sedež ter naslonim noge na sedež pred sabo.
Luči se ugasnejo in jaz zadovoljno pomislim, da ne bo zraven mene nikogar. Ko tega le ne bi pomislila. V tistem se še zadnjič odprejo vrata in skoznje stopi nihče drug kot Miha v spremstvu starejše ženske, za katero predvidevam, da je njegova mama. V trenutku opazim ogromno vedro kokic v njegovih rokah. Smeje se začne vzpenjati po stopnicah. Poskušam zakriti svoj obraz, medtem pa prosim, da se ne bo ustavil pri moji vrsti. Seveda se usoda tudi tokrat odloči drugače. V trenutku, ko me opazi, se še bolj nasmeje, in vem, da misli, da je to za umret smešno. Na žalost pride čisto do sedeža poleg mene in se pokne dol.
»Kakšno naključje, draga Klara, da se srečava ravno tu. Nisem vedel, da si za Hunger Games,« mi začne blebetati v uho. V tistem me opazi tudi njegova mama, ki mi čez sina takoj seže v roko. Prijazno se mi nasmehne ter ogovori: »O, ti si tista Klara. Miha ves čas govori o tebi. Jaz sem njegova mama.«
Nerodno mi je, zato je tudi moj nasmeh verjetno bolj klavrn. »Ja, sem, gospa. Zelo lepo vas je spoznati,« odvrnem kar se da vljudno.
S kotičkom očesa vidim, da se je film že res začel, zato posvetim svojo pozornost platnu. Dolgi dve minuti je vse v redu, potem pa popolnoma podzavestno pogledam Miha, ki se še vedno smeji in fotografira svojo zdaj spečo mamo. Stresem ga za ramo ter mu namenim vprašujoč pogled. »Ah, to ni nič. Vedno reče, da ne bo zaspala, pa ji nikoli ne uspe zdržati budna dlje kot par minut.« Pokimam ter se spet posvetim filmu.
Ne čutim spokojnosti, temveč razdraženost, da me je Miha tako presenetil. Jezno obrnem glavo k njemu, da mi lasje zaplapolajo okoli glave. Namenim mu očitajoč pogled preden rečem: »A si sploh prebral knjige?« Ne izgleda presenečen. V usta si vrže še eno pest kokic. »Trikrat sem prebral originalno trilogijo in obe predzgodbi enkrat.«
Ne morem skriti presenečenja. Mislila sem, da je tako kot moj brat slišal le za filme. Ker čutim krivdo, nadaljujem pogovor: »In kateri del ti je najljubši?« Pogleda me in vidno pomisli. Nasloni se nazaj in reče: »Najbrž Kruto maščevanje. Tebi?« Še sama pomislim. »Verjetno je tudi meni Kruto maščevanje. Čeprav mi je bil prvi del vedno všeč, ker imam na splošno rada začetke, saj je še cela zgodba pred tabo,« rečem in se počutim zadovoljna s svojim odgovorom.
Pokima. Še parkrat v naslednjih minutah med nama stečejo kratki pogovori. Ko je v filmu Haymitch poklican za tributa 12. okrožja, mi zašepeta na uho: »Vedno mi je bil všeč napet trenutek, ko se razglasi tribut na žetvenem dnevu. Tudi ko se je Katniss javila namesto Prim, sem čutil samo vznemirjenje.«
Zdrznem se zaradi presenečenja in premislim, kaj je rekel. »Pa ne vem, no. Saj je res napeto, a ne bi rekla, da je to moj najljubši trenutek.« Zasmeji se mojemu odgovoru in me podraži: »A boš rekla, da ti je najbolj všeč, ko Katniss ugotovi, da ima zares rada Peeta?«
Kri mi butne v lica, ker je to res. Na srečo zaradi teme v kinodvorani tega ne more videti. Očitno vseeno opazi mojo zadrego, zato spremeni temo.
Do konca filma se še večkrat pogovarjava. Sproti ugotavljam, da se ne spomnim, kdaj sem nazadnje tako uživala v gledanju filma. Čisto pred koncem se spomnim na Jaka in upam, da ne bo ničesar povedal mami, ker ona bi potem sestavila celo lažno romantično razmerje med nama z Mihom. Ko se luči ob koncu zopet prižgejo, vstanem ravno v trenutku, ko se Mihova mama zbudi. Da ju ne bi motila pri pogovoru, ki vidno hitro steče, se odpravim po vrsti navzdol do druge strani. Hitro poiščem Jaka, ta pa mi reče, da še ne bo šel takoj domov in naj grem kar sama. Malo mi odleže, saj mi sploh ni do tega, da bi z njim hodila do doma.
Ko stopim iz centra, iz torbice potegnem telefon in pokličem Kajo. Ravno začneva govoriti, ko me nekdo prime za ramo. Refleksno se obrnem in osebi z vso močjo stopim na čevelj. V trenutku gotovim, da me ne bo nihče okradel, saj se pred mano Miha drži za bolečo nogo. »Kaj se dogaja?« mi govori Kaja preko telefona, saj je gotovo slišala moj presenečen vzdih. »Nič nič. Te lahko pokličem, ko pridem domov?« ji rečem, da jo pomirim. Pritrdi mi in na hitro pospravim telefon.
»Kaj razmišljaš, da se takole od zadaj prikradeš? Lahko bi odnesel mnogo slabše!« se razburim nad fantom pred sabo.
»Si predstavljam. Hotel sem te ujeti, ker si šla malo prehitro. Mama gre še po nakupih, pa sem mislil, da bi šel zraven tebe,« mi odgovori.
V trenutku sem osramočena. »Boš lahko hodil?« ga vprašam.
»Tako težka pa spet nisi,« mi odgovori. Evo, je že spet neresen, si rečem v mislih. Napetost v zraku med nama počasi popusti. Vso pot si deliva tako resne kot manj resne misli o videnem filmu.
Sploh se ne zavedam kdaj, a kar naenkrat sva pred našo hišo. »Tu živiš?« me vpraša, čeprav je to dokaj logično. Vem, da mu je malo nerodno, saj je tudi meni. V nobeni drugi situaciji, razen na vajah za igro, se še nisva toliko časa pogovarjala. »Ja,« mu odgovorim. »No, to pa je, hm, zanimivo. Čudno, da se še nisva srečala, saj moja babica živi na drugi strani ceste,« ob tem pokaže na hišo, ki je skoraj vzporedna z našo.
Otrpnem, ko se spomnim, da sem med poletnimi počitnicami celo mislila, da sem ga tam videla, a sem potem to misel opustila. Prikimam in stopim korak proti hiši. »No, zdaj moram v hišo, da mame ne bo skrbelo,« mu rečem. Moj izgovor je beden in že prevečkrat uporabljen. Miha se vidno otrese nelagodja in še sam stopi korak stran. »No ja, se vidimo v ponedeljek v šoli,« mi še navrže preden se odpravi preko ceste do hiše, ki očitno pripada njegovi babici.
Stopim do vrat in jih odprem. Sezujem se in se odpravim poiskat mamo. Vidim, da drema na kavču v dnevni sobi, zato jo pustim pri miru. Grem v svojo sobo in zaprem vrata za sabo. Medtem ko pospravljam v omaro perilo, ki ga je mama očitno prej zlikala, razmišljam o zadnjih nekaj urah. Poznala sem gospo, ki živi v hiši, ki mi jo je Miha pokazal. Večkrat smo izmenjali kakšno besedo. Zna biti, da mama celo ve za povezavo med Mihom in njo.
Stopim do okna in odmaknem prozorne tanke zavese ter se ozrem čez cesto. Zagledam Miha, kako sloni na ograji in gleda našo hišo, moje okno in mene. Skoraj v istem trenutku stopim stran. V trebuhu se mi naseli čuden občutek. A o tem nočem razmišljati, zato pokličem Kajo, da se zamotim z dramo iz njenega življenja in tako pozabim na svojo.
4. poglavje
Nedelja mine mnogo prehitro. V noči z nedelje na ponedeljek sem slabo spala, tako da že celo jutro zeham. No, trenutno ne, saj nimam priložnosti. »Daj no, Klara,« mi pravi učitelj za biologijo, medtem pa me gleda, kot da od mene zahteva najbolj običajno stvar. Sem popolnoma vročična in poskušam odvrniti pozornost z mene, a mi ne uspe. Na sebi še vedno čutim poglede vseh sošolcev, ki se jim situacija zagotovi zdi smešna. Najbrž bi se tudi meni, če bi vse skupaj samo opazovala.
Odkimam z glavo. »Nočem,« še enkrat na tiho rečem.
»Ne bomo te čakali celo uro, no,« mi reče učitelj, ki očitno ni slišal mojega tihega protesta. Na hitro pogledam Kajo ob sebi ter zavzdihnem. Potlačim sram, ki se kopiči v meni, in učitelju na hitro pokažem jezik.
»Evo, pa smo končno prišli do konca. Zdaj vemo, da Klara res ne more zviti jezika,« zadovoljno reče učitelj ter se vrne pred kateder. Vsakemu, ki ne bi poznal predzgodbe dogajanja, bi se ta dogodek zdel čuden. V resnici se tudi meni zdi čuden, čeprav vem, kaj se je prej zgodilo. Pogovarjali smo se o različnih sposobnostih, ker smo zatavali na to področje. In potem smo morali poskusiti, ali lahko zvijemo jezik. Ko je učitelj vprašal, komu to ni uspelo, nas je nekaj dvignilo roko. V trenutku sem vedela, da me bo poklical in prosil, naj demonstriram, saj sem mu, kot po navadi, padla v oči.
S tem nas je zamotil tako močno, da smo pozabili na test iz matematike, ki nas je čakal naslednjo uro. To sem lahko prebrala z nekaj obrazov, ki so izražali čisto presenečenje, ko se je učiteljica v razredu pokazala s testi pod roko.
Preostanek dneva je minil v dosti boljšem vzdušju, kot bi ga človek pričakoval na ponedeljek. Tudi sama sem se sproščeno smejala Kajinim šalam na račun jutranjega dogodka. Edino, kar me je na trenutke zbadalo, je bilo Mihovo popolno ignoriranje. Mislim, saj nisem pričakovala, da se bo želel cel dan pogovarjati z mano, kot se je dva dni nazaj. Sem pa globoko v sebi upala na kakšen skriven pogled. Očitno je sobotno dogajanje name vplivalo malo preveč. Skušala sem se osredotočiti na Kajo, ki mi je zavzeto pripovedovala o tem, kako je pustila svojega »napol« fanta.
»A me sploh poslušaš?« mi je rekla, ko sva hodili skupaj iz šole. Pogledam okoli, da se prepričam, da ni nikogar, ki bi naju lahko slišal. Odločim se, da ji bom povedala resnico. »V soboto sem v kinu naletela na Miha, potem sva skupaj gledala film in šla sva skupaj domov,« ji kar direktno obnovim dogajanje. Vidim, da je presenečena. Prime me za roko ter ustavi.
Pogleda me v oči in reče: »Hočeš reči, da se je Klara, ki se fantov brani kot nuna, končno ogrela za nekoga in ta nekdo ni nihče drug kot Miha, o katerem si mi še prejšnji teden v enem dihu naštela deset napak?« Tlesknem z jezikom, ker me njena neresnost malo razjezi.
»Nič se ne branim fantov, hkrati pa se nisem nič ogrela za Miha. Samo zanima me, a je želel med nama kakšno prijateljstvo.« Takoj ko to rečem, vem, da me ne zanima, če želi biti Miha moj prijatelj. Tudi Kaja spregleda moje resnično vprašanje. Zavzdihne in zavedam se, da mi bo pridigala o tem, da fantje, kot je Miha, nikoli ne prinašajo nič dobrega, saj jim punce večinoma nič ne pomenijo.
»Vem, da mogoče tega nočeš slišati, a Miha je čisti hudič, ne morem reči kaj drugega. Čeprav ne veš, ker se o tem ne pogovarjam rada, sva med poletnimi počitnicami pred drugim letnikom šla parkrat ven. No, v bistvu samo enkrat. Drugič me je pustil čakati. Čeprav boš gotovo rekla, da nisi tako naivna, da bi se navezala nanj, ti lahko povem, da sem mislila enako.« Njen odgovor me vrže nazaj.
»Nisi mi povedala za to. Če bi prej vedela, bi mu že v lanskem šolskem letu kakšno primazala,« ji rečem in to tudi mislim. Kaja skomigne z rameni in nadaljuje pot. Vesela sem, da sem ji to povedala, ker če ji ne bi, bi podzavestno še vedno razmišljala o svojih čustvih glede tega fanta. Zdaj mi je bilo vse jasno. Ko bom ob njem, me bo gnala le jeza in nič drugega.
Ko prideva do naše hiše, jo vprašam: »Prideš danes na vaje?« »Itak. Ne bi rada zamudila tvojega srečanja z vragom. Verjamem, da bo presenečen kot mali otrok, ko bo ugotovil, da se nisi popolnoma zatrapala vanj.« Poskušam se ji nasmehniti, a mi ne uspe.
V sobi na hitro naredim nalogo ter počakam, da se mama in ati vrneta iz službe. Na hitro pojemo kosilo, potem pa se malo prekmalu odpravim od doma, tako da pred kulturni dom pridem dobrih deset minut prekmalu. Na parkirišču sem že prej videla avto učiteljice za slovenščino, ki nam pomaga pri igri, tako da mi ni treba odkleniti vrat. Vseeno še malo postojim pred vrati, da dočakam Kajo. Skupaj vstopiva in v trenutku moram preklopiti v vlogo vodje.
Kljub temu, da se nam je pridružila učiteljica, še vedno vlada manjša zmešnjava. Stvari odložim pri klavirju ter se odpravim do garderob. Ko zagledam, da večini že na pogled ni do preoblačenja, se odločim, da bomo vadili kar brez kostumov in bomo tako prihranili nekaj minut. To na hitro razglasim in si ne morem pomagati, da se ne nasmehnem še sama, ko vidim olajšanje na obrazih pred sabo. Obrnem se in se prebijem do odra, kjer se zbira že večja skupina nastopajočih, ki igrajo v prizorih, ki jih bomo danes vadili. Nekateri že prebirajo besedilo. V prvi vrsti sedežev vidim profesorico Koržetovo, ki si vse skupaj zadovoljno ogleduje. Vidi se ji, da v tem uživa, saj ima v očeh poseben žar.
Moj osebni žar ubije pogled na Miha, ki popolnoma nedolžno prebira besedilo v skupini, ki sem jo prej zagledala. Smeji se nečemu, kar mu Mark poleg njega kaže. Vprašam se, zakaj se sploh ukvarjam s posebnimi čustvi glede Miha, ko pa bi ga lahko preprosto ignorirala. Ja, to bom naredila. Ne bom kazala nobenih čustev, dobrih ali slabih, in tako bo vse šlo na stare tire. Poleg mene se naslika Kajin zmeden obraz. »Čisto nič ne razumem današnjega prizora,« mi potoži.
V roke vzamem svoj tekst ter ga prelistam. Še sama nisem popolnoma prepričana, za kaj gre, ker sem to pisala sredi noči z napol odprtimi očmi ter napol delujočimi možgani. »Aha,« se spomnim. »Toni in Marjetka na poti v šolo skoraj umreta zaradi nekega snežnega plazu. No, vem, da Toni nekako reši Marjetko in potem v šoli delajo nekaj ...,« nadaljujem.
»No, zdaj pa sem resnično zmedena,« reče Kaja ter odkima z glavo. »Pridi, se bomo vsi skupaj pogovorili,« jo potolažim ter potegnem k skupini. Do konca vaje se držim svojega pravila glede čustev. Ko nas učiteljica na koncu pohvali ter odslovi, mi odleže. Od Kaje se posebej poslovim, drugim pa namenim skupen »adijo« in se tako izognem neprijetnim situacijam.
Ko stopim na prosto, na glas vzdihnem od presenečenja. Sneg. Pada prvi sneg. Že res, da je pomešan z dežjem in mi bo otežil hojo domov, a je vseeno sneg. Stopim izpod strehe pred kulturnim domom in se ozrem v temno pozno popoldne, ki ga osvetljujejo le ulične svetilke. Široko se nasmehnem, ko na obrazu začutim snežinke.
Previdno začnem stopati po pločniku, da ne bi padla. Moj načrt se ne obnese, ko malo prehitro stopim in mi spodrsne. Ko že padam kot v počasnem posnetku, me zagrabi roka ter reši pred padcem. Iztegnem obe roki, kot da mi bosta zdaj magično pomagali pri ravnotežju. Obrnem se k rešitelju s pripravljeno zahvalo, ko zagledam poznam obraz, ki se kremži.
Miha me še vedno drži nad komolcem, zato hitro odmaknem roko. »Hvala,« rečem ter nadaljujem s hojo. Slišim, da mi sledi. V trenutku hodi v korak z mano. »Me nameravaš ignorirati za vedno ali kaj?« mi navrže mimogrede, kot da je vprašal, ali mi je všeč sneg. Jezna še bolj odločno hodim. Zopet mi gleženj spodnese in spet me ujame. Brez zahvale hodim dalje.
Še vedno mi sledi, kar naenkrat pa me ustavi. »Lahko še naprej hodiš in padaš v tišini, lahko pa mi samo poveš, kaj je tvoj problem.« Njegova predrznost me preseneti. »Kaj je moj problem? Nimam problema,« mu odvrnem.
Zavije z očmi ter reče: »Zakaj za boga me pa potem ignoriraš, kot da sem užalil celo tvojo družino?«
Preplavi me še en val jeze, ki je ne morem zadržati. »Saj te ne ignoriram! Nikoli se nisva redno pogovarjala, tako da te tehnično gledano sploh ne morem ignorirati!« skoraj zakričim. Zdaj je on v šoku. Izgleda resnično prizadet, a mu ne morem verjeti, saj vem, da zna biti dober igralec.
»Torej se sploh ne spomniš sobote? Ker jaz se spomnim, da sva se zbližala in da si se ves čas zasanjano smejala.« Očitno ni pozabil, kot sem mislila, da je. Kljub temu se ne pomirim dovolj, da sem sposobna reči kaj pametnega. »Ja ti najbrž misliš, da bi vse punce kar padle v tvoj popoln objem in popolno življenje, če bi jim dovolil,« mu zabrusim.
»Moje popolno življenje? To boš rekla ti, gospa odličnjakinja, ki se jo lahko najde na vsakem projektu, na vsaki predstavi in vsakem tekmovanju v šoli! Ti, ki se vedno znajdeš v vsaki situaciji,« mi vrne.
A očitno je za moja čustva to preveč. Zaradi nabiranja solz v očeh se mi pogled zamegli in pogled usmerim v tla. Saj verjetno je to res, pomislim. Ko se brez besed obrnem in nadaljujem pot, vidim, da mu je žal. To ni zaigrana žalost, pa se lahko prepričujem kolikor hočem. Mogoče pa ni bilo čisto res, kar je rekla Kaja. Mogoče je ona vse vzela preveč resno. Mogoče …
Nič več ne mislim. Le čutim. Čutim solze na obrazu in mrzel sneg, ki me je prej tako razveselil. A zdaj se zdi to, da pada, napačno in neprimerno. Vedno sem bila vesela, ko je padal, zdaj pa se mi bo v spomin vtisnil ta trenutek, ko je padal sneg in sem bila daleč od veselja. Zaslišim korake za sabo in se obrnem, še preden bi Miha lahko spregovoril. Pogoltnem solze in mu pogledam v obraz.
»Naslednjo vajo imamo v sredo ob petih. Ne bodi pozen.« Ne čakam na odgovor, ker vem, da mi ne bi samo pritrdil. Ugotavljam, da je imela Kaja glede mene in fantov prav. Ljubezen bom odmislila, saj mi je v zadnjih nekaj dneh prinesla celo paleto čustev, ki jim očitno nisem kos.
Ker za sabo ne slišim korakov, se zavem, da mi ne sledi. Za trenutek občutim obžalovanje, a isti trenutek zagledam domačo hišo.
Na pragu globoko vdihnem ter si na usta nadenem vesel nasmeh. Vstopim in mami povem, da zunaj sneži. Zgodaj se spravim v posteljo in poslušam redke zvoke avtomobilov, ki se vozijo po zasneženi cesti pred hišo.
5. poglavje
Naslednji dan z negotovostjo pogledam skozi okno in v trenutku zacvilim kot poškodovan pes. Sneg se je obdržal in okolico spremenil v zimsko pravljico. Oblečem termo pajkice in termo nogavice ter debel volnen pulover. Ne vem, ali sem se kdaj že tako veselila poti do šole. A takoj ko stopim ven, zagledam pred sabo nov problem. Ceste in pločniki so popolnoma ledeni. Pri srcu me malo stisne, ko pomislim na mamo in atija, ki se bosta po teh ledenih cestah popoldne vračala iz službe.
Poskušam posnemati hojo pingvina, ko se odpravim po pločniku do šole. Na poti se ustavim še pred Kajino hišo. Na srečo tam ni tako zelo ledeno, tako da lahko s Kajo, ki prav tako obožuje sneg, brezskrbno nekajkrat poskočiva v zrak kot majhna otroka. »Sneeeggggg jeeee!« mi skoraj zakriči v uho.
»Vem, ja!« ji zakričim nazaj tako glasno, da so me najbrž slišali po celi ulici. »Veš, kaj se bo zdaj zgodilo?« me vpraša z nasmehom na obrazu in snegom v roki. Spregledam jo v trenutku, zato se začnem odmikati in sproti še sama zajamem v dlan kepo snega. »O ne, ne boš me naribala, ker bom jaz prej tebe,« ji še rečem v opozorilo, preden se poženem k njej. Druga v drugo tako zdaj mečeva kepe snega. Do šole imam tako že popolnoma premočene volnene rokavice.
Dan mine v splošnem veselem vzdušju. Vsi smo polni veselja, ki ga prinese sneg, razen profesorice za zgodovino, ki za dobro jutro dvema sošolcema primaže enko v redovalnico. A na njo se ne oziram več, ker sem spoznala, da se mi ne splača, saj me tako ali tako ne bo opazila.
Večkrat čez dan mi v oči pade Miha, a me razveseli spoznanje, da ne začutim žalosti ob pogledu nanj. Očitno sem včeraj ob najinem »prepiru« dala vse iz sebe. Vse gre narobe peto uro. Tako kot Kaja sem obrnjena k mizi za nama. Klepetava z Mojco in vse smo že popolnoma pripravljene na odhod domov. Zvonec je že naznanil začetek ure, a se naša razredničarka še ni prikazala. Zopet pogledam k vratom in tokrat je le tam.
Nekaj na njenem obrazu me zmoti. Njena polna lica se mi zdijo votla in pogled poln skrbi. »Kaj mislita, se je zgodilo?« rečem prijateljicama, ki sta že prav tako opazili učiteljico. »Ne vem, a upam, da nič slabega,« mi odgovori Mojca, ki se ji po čelu že delajo gube od skrbi. Predvidevam, da tudi sama izgledam podobno, ker se mi v glavi sučejo vsi najslabši možni scenariji. Brez besed se razredničarka odpravi do katedra in zdaj je razred že v čisti tišini, saj smo vsi prepričani, da je nekaj narobe. A se ne ustavi pri katedru, tam le odloži stvari. Stopi do mene in mi reče: »Klara, stopi z mano ven.« Prikimam in se molče odpravim za njo, a v notranjosti kričim. Nekaj se je zgodilo. Da je to povezano z mano, ni več slutnja, temveč dejstvo.
Za zadnjo mizo pred vrati opazim Miha, ki me spremlja s pogledom. Še sama mu namenim daljši pogled, preden stopim iz učilnice na hodnik in se za mano zaprejo vrata. Ne morem zadržati, zato hitro vprašam: »Kaj je narobe?«
Razredničarka zavzdihne in mi pove: »Tvoja mama je na poti iz službe zaradi ledu zapeljala s ceste.«
Vse mišice se mi napnejo. Nemogoče. To ne more biti isto kot tisti bežni spomin na sneg, ki se mi je prikradel v misli zjutraj. V misli se mi vrine vprašanje, zakaj je mama sploh odšla od doma ob taki uri.
A preden lahko kar koli vprašam, razredničarka nadaljuje. »Je že v bolnici in do zdaj je znano samo to, da ima manjši pretres možganov in zlomljeno roko,« reče in za trenutek mi odleže. Odleže mi, ker sem bila prepričana, da bo rekla, da je mama mrtva ali pa v komi in se ne bova več pogovarjali ter objemali in smejali. Tako pa jo lahko pozdravijo. Že res, da bo najbrž nekaj časa v bolnici …
Kljub temu da mi je še pred trenutkom odleglo in sem mislila, da ne bom jokala, mi po licih stečejo slane solze. Ne morem si pomagati, a objamem razredničarko, kot da ni moja profesorica. Vseeno ne čutim sramu, le pogledam jo v oči ter se poskušam umiriti. »Jo lahko grem obiskat?« Moje vprašanje bi moralo imeti samoumeven odgovor, a nisem v stanju, da bi ga predvidevala.
»Seveda, tvoj oče bo prišel pote, kajti tudi on še ni prišel do bolnice in je komuniciral z njimi le preko telefona.« Oh, še to, pomislim. Seveda ati še ni prišel do mame, če pa dela v podjetju, ki je oddaljeno dobro uro. Tako bo prišel čez lep čas in v tistem času bi jaz že lahko prišla do mame, saj gimnazija ni tako daleč stran od urgence, kamor so peljali mamo.
Brez premisleka se odločim. »Bom šla peš. Prosim, pokličite očeta, da bo vedel, da se dobiva tam,« odločno rečem učiteljici. Čeprav se ji vidi, da ni zadovoljna s tem, da bom sama peš hodila po ledenih cestah, na katerih se je ponesrečila mama, mi prikima. Ker me pokonci drži adrenalin, sem zmožna delovati hitro. Obrnem se in sunkovito odprem vrata učilnice, da ob vstopu še vidim, kako so se nekateri zdrznili.
Z malo preveč trdnim korakom se podam do mize in zaskrbljene Kaje. Slišim, da me nekaj sprašuje, a moji možgani ne registrirajo besed. Zvezke vržem v torbo in se ogrnem s plaščem ter ji namenim en kratek pogled, ki je, upam, razložil situacijo. »Pokliči me,« mi hitro navrže. Razumljiva in učinkovita, pomislim, medtem ko ji pokimam.
Mihu, čigar oči so praktično prilepljene name, zopet namenim daljši pogled, čeprav ne vem zakaj. Ko stopim na svež zrak, se poskušam zaustaviti, da ne začnem teči po pločniku. Kljub temu držim hiter ritem, tako sem v desetih minutah že na urgenci. Medicinski sestri povem mamino ime in priimek in takoj dobim številko sobe. Pohitim po hodniku, še vedno popolnoma oblečena, tako da mi je že pošteno vroče. Odprem vrata in se ustavim ob pogledu na mamo, ki spi. Desno roko ima v mavcu. Hitro sedem na stol ob njeni postelji in si dovolim trenutek, da se slečem in pokličem atija in Jaka. Oba že vesta, le da je ati že skoraj tu, medtem pa je Jaka v Ljubljani in do večera ne more priti.
V njegovem glasu čutim globoko obžalovanje, zato ga poskušam pomiriti: »Trenutno samo spi, z zdravnikom pa še nisem govorila. Do večera najbrž ne bo bistvenih sprememb.«
»Ti jo vsaj vidiš. Lahko jo primeš za roko in ona te bo videla, če se bo zbudila pred večerom,« mi jezno navrže. Zavzdihnem, ker nisem v stanju, ko bi se mi dalo ukvarjati z njegovim nerganjem. Kljub temu da ga razumem, ga nočem več poslušati. »Se vidimo zvečer,« mu rečem. Nič mi ne odvrne, le nekaj zamomlja sam pri sebi, zato prekinem.
Še kakšno minuto se počutim nemočno in previdno držim mamino zdravo roko, ko pride ati. Skočim pokonci in se stisnem k njemu. Kot da bi ga priklical ati, se na vratih prikaže zdravnik. Opiše njeno stanje ter oceni, da bo mama v bolnici le dan. Ob tem izdihnem in stopim od moških, ki se pogovarjata naprej. Z atijem sva ob mami, a vsak dela nekaj drugega: ati se ukvarja s službo, jaz pa pokličem Kajo, da ji razložim vse skupaj.
»Pri matematiki nismo nič delali, saj smo imeli kar oddelčno, tako da ti ni treba nič narediti,« mi odgovori, ko jo vprašam o šoli. »Večino nas je skrbelo zate, tako da v vsakem primeru ne bi naredili nič,« še doda. Zahvalim se ji in ji povem, da bom naslednji dan prišla v šolo, ne pa popoldne na vaje za igro.
Ko me previdno vpraša, če lahko za vajo prevzame vlogo Marjetke, ji po premisleku, polnem zaničljivih možnih odgovorov, rečem: »Samo in izključno samo jutri. Do petka, ko je predstava, bom nazaj na starih tirih.« Takoj ko sem rekla, da je v petek predstava, sem se zamislila. Po eni strani imam občutek, da nismo pripravljeni, po drugi pa vem, da bomo izvedli brezhibno predstavo.
Zvečer pride Jaka, ki ga čaka prebujena mama. Zbudila se je skoraj isti trenutek, ko je vstopil, tako da ga sprva nisem opazila. Ker je v njeni naravi, da poskrbi za nas, nam zagotovi, da se počuti le malo utrujeno. Potem nas nažene domov. Pred odhodom jo še vsak enkrat objame. Do doma se peljem z atijem, ker še vedno nisem prepričana, da mi Jaka ne bi naredil pridige iz tega, zakaj ga nisem poklicala, ko se je mama zbudila. Seveda je to pridigo izvedel ob prihodu domov in še lep čas mu nisem mogla dopovedati, da je prišel v trenutku, ko se je zbudila.
Naslednje dopoldne sem ves čas gledala na uro. Seveda so me cel dan sošolci zasipali z vprašanji, a sem imela odgovore na najbolj pogosta vprašanja pripravljena od včeraj. Presenetil me je seveda Miha, ki me je tik po koncu zadnje ure vprašal: »Kje se je pa zgodilo?« Skomignila sem z rameni. »Ne vem in nočem vedeti. Vem, da vsi doma vedo, a jaz nočem biti obremenjena z mislijo na ta trenutek vsakič, ko bi se tam peljala,« mu odgovorim popolnoma iskreno. Vidim, da to ni odgovor, ki ga je pričakoval, a ne sili naprej z vprašanji.
Ko doma stopim skozi vrata, na kavču v dnevni sobi zagledam mamo. Očitno sta z atijem ravno prišla, saj vidim, da si še popravlja blazine pod hrbtom. Čevlje vržem z nog in skoraj skočim do nje. Ko pojemo kosilo, ki ga je prinesla babica po mamini strani, se z mamo vrneva do sedežne. Udobno se namestiva in v roke vzamem daljinec od televizije. »Torej, kaj bi danes gospa? Kakšno klasično rom-com ali nekaj z božičnim pridihom?« jo vprašam. »Poglej, ali je kje Dnevnik Bridget Jones,« mi odgovori. Nasmehnem se, ker je mama ta film gledala že prevečkrat, a je še vedno njena prva izbira. Nasmehne se nama sreča in eno uro kasneje se posvetiva filmu.
Slišim zvonec in mami povem, da grem odpret vrata. Na poti razmišljam, kdo bi lahko bil. Pomislim, da je verjetno Kaja, ki se vrača z vaje. Ko odprem vrata, na pragu zagledam Miha s pladnjem v roki. Zunaj spet rahlo naletava sneg. »Prinesel sem piškote, ki jih je spekla moja babi, ko je slišala, kaj se je zgodilo tvoji mami,« reče, medtem ko mi pladenj previdno potisne v roke. Ker mi je nerodno, pogledam v piškote v svojih rokah. Ne morem pomagati, da se ne nasmehnem, ko vidim malo nenavadne prelive na njih. »Si jih ti okrasil?« ga vprašam, da preverim svoje sklepanje.
Takoj zardi in vidno poskuša odgnati nelagodje. »No ja, hm, nekdo je moral babi pomagati, ker sama to težje počne,« zmaže skupaj. Zasmejem se, ker si težko predstavljam Miha, sarkastičnega športnika, kako se trudi spraviti rožnati preliv na kekse v kuhinji svoje babice. »Super so, hvala ti,« mu hitro rečem, da ne bo mislil, da se mu posmehujem. Odpre usta, kot da bi želel še nekaj reči, a se ustavi. »Se vidimo,« mi reče v pozdrav, ko se obrne in napoti proti hiši svoje babice.
Ko se vrnem k mami, ji razložim, kako sem prišla do dobrot. Seveda si takoj postreževa. Ko ugriznem v rožnat srček, me od sladkobe kar zaboli v kotih ust. Ta občutek obožujem, tako da si jih vzamem še več. Zvečer si umijem zobe, a imam kasneje v postelji v ustih še vedno sladek okus in na ustih prav tako sladek nasmeh, ker si ne morem izbiti iz glave prizora, kako Miha, oblečen v kičast predpasnik,krasi piškote.
6. poglavje
V petek ob osmih že obžalujem prihod v šolo. Morala bi ostati doma, kot mi je predlagala mama. Očitno sem podlegla prehladu, ki je precej udaril na moje sinuse. Že včeraj sem cel dan v šoli smrkala tako pogosto, da mi je bilo nerodno. A kaj, ko sem vedela, da če bi ostala včeraj doma, potem bi morala tudi danes in na koncu mi mama ne bi dovolila na igro. Joj, igra. V torbi imam celo mini lekarno, da lahko vsak odmor izkoristim za zdravljenje.
Jasno mi je, da na današnji predstavi še gotovo ne bom zdrava, a se vseeno nisem imela namena vdati. Večji problem kot občasno smrkanje je predstavljalo redno krvavenje iz nosu, če sem samo enkrat premočno pihnila v robec. Če bi se mi to zgodilo v šoli, bi verjetno umrla od sramu. Da bi se izognila neprijetnim situacijam, sem se že cel dan trudila čim manj brisati nos. Do pete ure sem imela vsega skupaj že dovolj.
Poleg mojih osebnih problemov smo imeli nadomeščanje zgodovine, že drugo uro ta dan. Sedela sem v klopi poleg Kaje in poslušala, kako profesorica sprašuje Miha. Ni ji bilo pomembno, da imamo nadomeščanje. Večina učiteljev takrat ne sprašuje, a ona ne sodi v večino. Ravno začnem razmišljati, da bo Miha odnesel dokaj dobro, ko po grlu začutim nekaj toplega. Obnemim ob spoznanju, da gre za kri. Ni druge možnosti, ker se mi je to zgodilo že prevečkrat.
Poskušam ne narediti scene, zato le mirno dvignem roko in glavo nagnem malo nazaj. Bolje po grlu kot na mizo, si rečem. Na srečo me zgodovinarka opazi ter mi nameni zdolgočasen pogled. »Kaj je Klara, da ne more počakati do konca spraševanja?« me vpraša.
»Grem lahko na stranišče?« jo vprašam, ker ne bi rada izpostavljala svojega specifičnega problema. Zavzdihne in zdi se mi, da celo zavije z očmi.
»Najbrž sta se to zmenili z Mojco, ki je kot po naključju morala malo prej na stranišče in se še ni vrnila,« odgovori. Malo manjka, da kar brez dovoljenja stečem ven, ker čutim že veliko nelagodje. Ne morem verjeti, da misli, da je to, kar je rekla, res. S tem je potrdila, da nas res ne razume in nas tudi ne poskuša razumeti.
»Prosim, nujno je,« še enkrat poskusim.
»Kaj je lahko tako nujno, da ne more počakati do takrat, ko bo Miha tule že imel oceno?« se profesorica pred mano ne da.
Pogledam Kajo, ki pozna moj problem. Očitno malo prenaglo nagnem glavo, saj začutim kapljico krvi, ki mi steče iz nosu. Očitno je poleg Kaje to videl tudi Miha pred katedrom, ker hitro reče: »Gospa, res me nič ne moti, naj gre, a ne vidite kaj je narobe?« Profesorica mu je posvečala pogled, potem pa se je končno obrnila k meni in ob pogledu name hitro dala dovoljenje. Pognala sem se iz učilnice ter si z eno roko stiskala nos. Na poti sem srečala Mojco, a ji nisem imela časa razlagati, kaj se je zgodilo. Na stranišču sem se nagnila nad umivalnik in si izmenično izpirala krvave roke, medtem ko sem si z drugo pri nosu držala brisačko.
Čez kakšno minuto sem se malo umirila in pogledala svoj odsev. Na srečo mi kri bele bluze ni umazala, zato si oddahnem. Za trenutek me prevzame sram, ker so me sošolci po treh dneh zopet videli praktično zbežati iz učilnice med uro. Ravno se odpravim nazaj proti učilnici, ko zaslišim zvonec. Pred sabo zagledam Kajo, ki mi poda moje stvari. Skupaj se odpraviva domov. »Vse v redu?« me vpraša. Prikimam ji. »Bolje bi bilo, da ne bi pogoltnila toliko krvi, saj me bo gotovo ta občutek v grlu še nekaj časa spremljal,« dodam. Na kratko se zasmeje in tudi sama se kislo nasmehnem. Na videz je vse skupaj zelo smešno, če tega še nisi doživel.
»Koliko je pa potem dala Mihu?« se spomnim in jo vprašam. »Mislim, da štiri, ampak je, kot velikokrat, rekla, da ga bo mogoče še naslednjič kaj vprašala,« mi odvrne. »Seveda,« rečem bolj sama sebi kot Kaji. Stresem z glavo, da se znebim takšnih misli. Razmišljati moram o mnogo bolj pomembnih stvareh.
»Ne morem verjeti, da je danes igra,« reče Kaja, kot da bi brala moje misli.
»Jaz tudi ne. A misliš, da bo šlo?«
»Itak. Zelo smo vadili in se trudili, tako da bi jo lahko izvedli odlično še v spanju,« odgovori na moje dvomeče vprašanje. Saj sem to tudi sama vedela, a mi je prijalo to slišati še od nekoga drugega.
»Greš k meni domov, da bova skupaj naredili nalogo?« me vpraša, ko se ustaviva pred njeno hišo.
»Če hočeš. Danes se bova še večkrat videli,« ji odgovorim in pomežiknem. Zavije z očmi in me potegne za sabo. Za matematiko porabiva mnogo več časa, kot bi ga potrebovala, katera koli od naju, če bi delala sama. Po približno štiridesetih minutah se poslovim. »Te pokličem pred generalko, v redu?« me vpraša, ko si obuvam čevlje.
»Ja ti kar,« ji odgovorim.
Ko stopim v domačo hišo, mi v oči pade mama, ki pomiva stopnice. Očitno si ni mogla pomagati, čeprav ima eno roko v mavcu in mora zato vso logistiko prenesti na drugo roko, s katero je tudi manj okretna.
»Kako je bilo v šoli?« me vpraša, ko pristopim in jo razbremenim. Skomignem z rameni, saj je nočem obremenjevati. »Drugače v redu, le med zgodovino mi je kri tekla, ker, kot veš, smrkam,« ji odgovorim brezskrbno. Vzdihne in stopi naprej. Pomigne mi, da preneham s čiščenjem. Očitno se ji zdi, da je to dovolj.
»No, ti smrkec, potem pa pojdi zdajle malo počit, pa te bom zbudila pred generalko,« reče in me zapusti. Stvari spravim v sobo ter zaprem vrata za sabo. Vržem se na postlano posteljo. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje spala sredi dneva. Jaka je to počel včasih redno. Očitno me tokrat premami vonj sveže posteljnine, ker mi prav hitro potegne veke skupaj. Po tem, kar se zdi kot trenutek, se zbudim.
Sežem po uri, ki sem jo prej položila na pisalno mizo. »O, ne ne ne ne ne!« si začnem govoriti, ko vidim čas. Petnajst do petih. Predstava se začne ob petih. Imam četrt ure in v tem času ne morem niti pravočasno priti do kulturnega doma, kaj šele se preobleči v kostum. Pograbim telefon, ki je na drugem mestu kot prej. Odprem stike in takoj vidim, da me je klicala Kaja. A njen klic ni označen kot neodgovorjen, tako da lahko sklepam, da se je mama po vsej verjetnosti oglasila namesto mene. Oh, kaj je kaj rekla. Odprem omaro in ven povlečem rezervno obleko za igro, ki sem si jo, na srečo, doma pustila ravno zaradi takšnih primerov. Zdrvim po stopnicah in mamo napadem z besedami: »Zakaj me nisi zbudila? Kaj si rekla Kaji?«
Vidim, da je presenečena nad mojo reakcijo. Predvidevam, da je, kot po navadi, mislila, da dela edino primerno stvar. »Bolna si. Nobena igra ni tako pomembna kot tvoje zdravje. Kaji sem rekla, da te verjetno ne bo.«
Seveda je to rekla. Po možnosti, bo Kaja zdaj igrala Marjetko. Le zakaj se je obnašala, kot da imam neko neozdravljivo bolezen? Mar res ni videla, da je bilo to zame več kot le igra ali projekt? Še enkrat ošvrknem uro in vidim, da imam le deset minut.
»Nimam časa za to. Na igro grem,« ji rečem medtem ko stopim skozi vrata. Ker je tek po napol zaledenelem pločniku nevaren, se odločim za hitro hojo. Pete me pečejo, ko prispem do vhoda v kulturni dom. Ura je deset čez peto. Uradno se je predstava že začela. Ko prispem do zaodrja, me vsi prisotni hitijo nagovarjati. Vsem ukažem, naj utihnejo. Izmislim si, da smo imeli problem z mamo, ker bi bil izgovor, da sem si zaspala, brez pomena.
»Kaja je prevzela tvojo vlogo,« mi pove Mojca, ko si obuvam primerne čevlje. To sem že prej sklepala. Kako je mogla? se vprašam. Sprijaznim se, da bom zdaj jaz Neža, Kajina polsestra, ki nastopi šele na koncu, v vrhuncu zgodbe. Stopim do roba odra, od koder lahko spremljam dogajanje. Sprva mi v oči pade odlično ozadje. Potem zagledam, kako Kaja sloni na Mihu. To mi ne gre v račun, saj med glavnima osebama ni bilo nikoli bližnjih stikov. Za to sem posebej poskrbela. Ko vidim, kako pogleda Miha, mi v glavi zazvoni.
Kaji gre zanj. Ne za vlogo. Očitno ji ni bilo tako vseeno, kot se je delala. Najbrž me je zato želela prepričati, da mu ne zaupam in verjamem, saj ga je želela zase. In zdaj bo iz komedije o najstnikih naredila neko romantično podrtijo. Počutim se prevarano. To bi mi morala povedati. Zato so prijatelji, sploh pa najboljši. Med nama se stvari ne bi smele končati zaradi fanta, ki se je meni posvečal bolj kot si je ona želela.
Preplavi me jeza. Čisto vse, kar je povezano z mano in jo zanima, mora imeti. Dobim idejo. Če bo ona spremenila zgodbo, jo bom tudi jaz. Vrnem se k Mojci, ki je svoj del že končala. »Mi posodiš šminko?« jo vprašam. Hitro prikima in mi jo poda. Uredim se in si počešem lase. Ko se igra približuje koncu, vem tako Kajin plan kot tudi svoj.
»Si pripravljena?« me vpraša Mojca, ko stopim do vhoda na oder, kjer sem še malo prej spremljala dogajanje. »Vedno,« ji odgovorim. Zavzdihnem in se poskušam pripraviti na to, kar sledi. Stopim na oder, preden bi mi Mojca lahko še kaj rekla. V trenutku na sebi začutim mnogo pogledov. Zravnam se in si na obraz prikličem presenečen izraz. Po vsem, kar sem v tako kratkem času doživela, to ni težko.
»Ti,« rečem in s prstom pokažem na Kajo in se ji začnem približevati. Verjetno do zdaj ni vedela, da sem prišla, ker ji za malo predolgo na obrazu prevladuje osuplost. Miha je na drugi strani najprej osupel, a lahko na njem preberem samo olajšanje. To me zmede, a sledim svojemu planu. Zdaj stojim že čisto pred Kajo, a vem, da na pogled izgledam mnogo bolj samozavestno in pripravljeno. »Neža,« ji uspe izdaviti. Prikimam in stopim korak nazaj ter se obrnem proti publiki. Pogled usmerim v levi kot dvorane, tako da ne gledam nikogar v oči.
»Da, Marjetka. Si mislila, da se me boš znebila, če boš vsem povedala tiste laži o moji mami?« Ne izpostavim nobenih laži, ker jih v bistvu ni bilo. V originalu bi to moralo biti veselo srečanje, ki bi mu sledil tisti pravi »happy end«. Vidim nerazumevanje na njunih obrazih, a ga oba hitro prikrijeta. Gotovo sta že ugotovila, da improviziram. Globoko vzdihnem in poskušam nadaljevati.
»Oče mi je pisal, naj se vrnem,« rečem in poskrbim, da mi glas ne zadrhti.
Zdaj se oglasi Miha: »Ni ti pisal on, ampak jaz. Pogrešam te, Neža. Brez tebe ni enako. Vsi tako mislimo. Jaz, Jože, Marta, Franc, Katarina in drugi.« Očitno se je tudi on odloči za improvizacijo.
Čeprav stopi do mene, se ne odmaknem.
»Zakaj se potem nisi ti podpisal?« ga nežno vprašam.
»Ker sem vedel, da ne bi prišla, če bi te pozval kdorkoli drug kot tvoj oče,« mi odgovori na točno tisti način, ki sem ga želela. Spusti pogled, kot da bi mu bilo zares neprijetno.
»Seveda ti ne bi verjela, pa tudi drugim ne, ko pa ste se vedli, kot da ste na Marjetkini strani,« rečem in le za odtenek izostrim glas. Stopim korak nazaj, a mi sledi. Z očmi hitro ošvrknem Kajo, ki se počasi odmika z odra. Verjetno nima ideje, kaj bi naredila.
Miha me prime za roke in pogled zopet preusmerim vanj. »Marjetka nas je vse »prinesla« okoli. A zdaj vem, kaj je resnica in kaj ne. Nikoli ti nisem lagal, veš. Pa ti lahko sestra pove kar koli hoče,« reče. V dvorani od napetosti vlada popolna tišina. V meni se mešajo moja resnična čustva in čustva Neže, ki jo igram. Nagubam čelo, ker ne vem, kaj naj rečem.
Na koncu mi ni treba reči ničesar, saj Miha naredi nekaj, kar preseneti tako mene kot celotno publiko. Poljubi me.
7. poglavje
V trenutku se v dvorani prižgejo luči, ki naznanijo konec predstave. Publika začne ploskati ter nam nameni stoječe ovacije. Zdrznem se in stečem do zavese. Hitro vse nastopajoče naženem na oder. Miha je storil enako na drugi strani. Ko se držimo za roke in se priklanjamo, si dovolim pogledati ljudi pred sabo.
Iščem mamo in atija. Kamen se mi odvali od srca, ko ju vidim v zadnjih sedežih, ki sta jih dobila po poznem prihodu. Prepričana sem, da bom doma poslušala pridige glede dogajanja na odru, predvsem atiju najbrž ne bo jasno, zakaj nisem več nastopala. Po zadnjem priklonu se vsi spravimo v zaodrje, kjer se poskusimo postaviti v krog in združimo roke.
Vsi ostali se preoblečejo v bolj moderna oblačila, jaz zamenjam le čevlje, ker drugega nimam. Tako ali tako zdaj sledi pogostitev v prostorih zraven doma, tako da so vsi ostali vseeno urejeni, le v stilu enaindvajsetega stoletja. Nepričakovani poljub mi vlije več kot zadosti energije za sledeče dogajanje.
Hodim med ljudmi in stiskam roke, se objemam ter od nekaterih babic prejmem celo kakšen poljubček na lice. Na ustih mi igra nasmeh, ki je naraven in umeten hkrati. Spravim se do stranišča, kjer se mnoge moje sošolke zbirajo, si urejajo lase ter popravljajo ličila. Stopim v kabino in opustim nasmeh. Od njega me bolijo že vse obrazne mišice.
Na stranskih stopnicah zagledam Kajo. Odpravim se k njej. »Hej, se lahko usedem?« ji rečem bolj iz olike. Ne počakam na odgovor in se naslonim na stopnico pod njo. Tako sediva nekaj trenutkov v tišini, potem pa Kaja spregovori: »Oprosti, Klara.« Obrnem se k njej in vidim, da ji po licih tečejo solze. Njene roke vzamem v svoje in jo pogledam v oči.
»Vem, da me imaš rada in vem tudi to, da imaš rada Miha,« ji rečem.
»Nimam ga rada!« mi oporeka. Zasmejem se in zmajem z glavo. »Joj, Kaja, saj to ni nič takšnega. Obnašaš se kot da bi se zagledala v mojega očeta.« Zdaj ona hiti odkimavati z glavo.
»Ne, res mi ni zares všeč. Mislim, podzavestno sem bila očitno ljubosumna, da ga zanimaš ti, ne jaz,« mi odgovori. »Pa saj mu nisem všeč, kaj pa govoriš,« jo pokaram. Zavedam se, da to mogoče ni čisto res, glede na to, kaj se je zgodilo prej. »Ja, seveda,« mi med smrkanjem oporeče.
»Ne bova se kregali glede fantov, ker to ni vredno najinega prijateljstva. Od zdaj naprej mi boš povedala vse, pa četudi ti to ni všeč. Jaz bom delala enako,« rečem. Prikima in še enkrat zasmrka. Roke odmaknem od njenih in si na krilo potegnem torbico, ki sem si jo na hitro pripravila pred odhodom. Vem potegnem robček in ji ga podam. »To me spominja na mojo babico, ki ima prav tako vedno pri sebi kakšen robček,« se nasmeje. Naredim se užaljeno, a mi ne uspe, ker čutim samo olajšanje in veselje.
Vstanem in ji pomignem, da vstane tudi ona. Skupaj se sprehodiva do gruče sošolk. Mama in ati se mi približata in me potegneta na stran. »Midva bova šla, Klara, ti pa kar ostani,« mi reče mama, potem ko mi izrečeta pohvale. Vidim, da bi ati z veseljem še kaj dodal, a ga mama potegne stran. Pomaham jima v slovo.
Vrnem se do prijateljev. Večer mine v prijetnem vzdušju. Vsi se sprostijo, sama pa še vedno čutim napetost. Tisti, ki znamo igrati klavir, se parkrat celo izmenjamo in pretegnemo prste na starem pianinu v prostoru. Vsak požanje bučen aplavz. Počasi se naveličam dogajanja, zato se poslovim od vseh. Seveda to traja dlje časa, ker se od mene želijo posloviti tudi starejši ljudje, ki so me danes spoznali.
Ko stopim na prosto, me objame hladen zrak. Sneži. Spet. Ne morem se zadržati, da se ne spomnim na ponedeljek, ko sem se prav tako odpravljala domov in je snežilo. Pogledam v nebo in izrečem kratko prošnjo, da se kasnejše dogajanje ne bo ponovilo. Tokrat me bolj zebe, ker nosim le obleko do kolen in tanke hlačne nogavice. Dlani stiskam v pesti, ker me zebe v prste. Stopam počasi. V ušesa si potisnem slušalke in nastavim pesem Last Christmas. Čeprav je do božiča še dolgo, je božično vzdušje v meni že zelo močno.
Zaradi slušalk ne slišim ničesar okoli sebe, zato me zelo preseneti roka na moji rami, ki se pojavi od nikoder. Refleksi prevzamejo moja dejanja. Obrnem se in osebo pred sabo udarim s pestjo v nos. Takoj ugotovim, da sem naredila napako, saj ugotovim, da je pred mano Miha. Drži se za nos, iz katerega mu vidno teče kri. Slušalke vržem v torbico in pograbim sneg in mu ga potisnem k obrazu. »Ti to resno?« me vpraša, ko to naredim.
Zavedam se, kaj sem naredila, zato takoj odstranim rdeč sneg. Očitno je, da nisem razmišljala. Pograbim robčke ter enega ponudim Mihu. Kri hitro neha teči, tako da si lahko oddahnem, saj vidim, da je njegov nos enak kot prej. To vidi in mi reče: »Resno, Klara, nisi tako močna.« Nerodno mi je zaradi mojih dejanj, zato sem tiho. »Bova šla?« me vpraša in pomigne z glavo. »Oh, ja, seveda,« mu hitim odgovoriti.
Hodiva vzporedno in nihče dolgo nič ne reče. »Zakaj te ni bilo?« vpraša in prekine tišino. »Mama je nekaj naredila namesto mene in ni dobro presodila,« povem po resnici, ker mu nočem lagati. Na srečo se mi ne smeje, ampak le prikima.
»Mama me je prisilila, da sem oblekel srajco,« doda.
Ustaviva se in ogledam si ga. Prav zares ima gor belo srajco, zavihano do komolcev. »Te nič ne zebe?« ga vprašam. »Malo mi je hladno, pa saj sva že blizu.« To reče, a se noben od naju ne premakne naprej. »Hvala, ker si bil resen na predstavi. Na začetku sem zelo dvomila vate,« mu povem, da prekinem tišino.
»Dvomila si vame?« Zaigra užaljenost in si roko pritisne k srcu. Nasmejem se in ga v hecu malo potisnem stran. Odpraviva se naprej. Z roko si grem večkrat čez lase, da preprečim nabiranje snega. Pogledam Miha in vidim belo kapico na njegovi glavi. Stegnem se in mu razmršim lase, tako da mu večina snega pade za vrat. Hitro si ga začne stepati stran, medtem pa hitreje stopim stran, ker lahko gotovo pričakujem, da se mi bo maščeval. Obrnem se v trenutku, ko name strese gmoto snega, da me čez celo telo preplavi hlad. Zdaj on smeje beži pred mano. Tako hodiva do doma.
Pred našo hišo je velik kup snega, kamor se vržem. Prevalim se na hrbet in pogled usmerim v nebo. Kljub uličnim svetilkam se vidijo posamezne zvezde. Miha je ob meni in nič ne reče. Pa saj mu ni treba. Oba gledava v nebo ter opazujeva mlečno cesto.
Roke mi že zmrzujejo in nekaterih prstov zaradi mraza in snega skorajda ne čutim več. Vseeno čutim, ko me prime za dlan s toplimi prsti. Ne vem, kako mu je uspelo obdržati v rokah toplino, a ne razmišljam preveč. Prepustim se trenutku in vmes mi v misli stopi le spoznanje, da je prenehalo snežiti.
EPILOG
»Zakaj sem tu?« se vprašam. Miha kleči pred mano in mi pomaga obuvati drsalke.
»Zato, ker ne morem verjeti, da ne znaš drsati,« mi odgovori Kaja poleg mene. Seveda si ona zna nadeti drsalke, saj jih uporablja bolj pogosto, kot jaz igram klavir. Z vsakim na eni strani mi uspe priti do ledu. Tam me zagrabi poleg skrbi strah.
»Ne morem,« zajavkam in si ogledujem gladko površino. Kaja se požene na led in naredi nekaj hitrih zavojev. »Samo prepusti se,« mi reče, kot da bi bilo to samoumevno. »Nikoli več ne bom delala planov na božični večer, saj prehitro podležem zaradi dobrega vzdušja.«
Ko me je pred tednom dni na zadnji dan šole, vprašala, če grem zraven nje, sem jo sprva zavrnila. Potem pa sta me oba z Mihom cel dan prepričevala in na koncu sem popustila.
»Me boš ujel?« rečem fantu, ki mu še pred mesecem dni ne bi zaupala. Nasmehne se mi in mi roko položi na ramo. »Mislim, da to sploh ni pravo vprašanje. Ujel sem te že večkrat. Vprašati bi se morala, kolikokrat se bo to zgodilo danes,« mi odgovori. Zavijem z očmi, a se ne zadržim, ko se mi usta razlezejo v nasmeh. Pomislim, da mogoče v igri pred mesecem dni nisem dobila tistega srečnega »happily ever after«, a si pustim verjeti, da bo tokrat drugače.
1. poglavje
»Sem na vrhu sveta,« si zamrmram, ko si nadenem kostum za gledališko igro in se pogledam v ogledalo. Moja oprava me preveč spominja na oblačila Jacka Dawsona – lika Leonarda DiCapria v filmu Titanik. Poleg sebe v ogledalu zagledam tudi rdečelično Kajo, ki od smeha hiperventilira. Z eno roko se drži za trebuh, z drugo pa za koleno. Obrnem se in stopim do nje. Rokave srajce si priviham do komolcev, saj mi je že peklensko vroče. Prepričana sem, da zdaj že bolj spominjam na mlado različico mojega dedka.
Kajino smejanje se počasi spremeni v hahljanje. Dvigne se in me s škrlatnim obrazom pogleda ter mi nameni brezplačen razgled na njene popolne bele zobe. »Mislim, da sploh ne potrebujemo fantov za vlogo Antona,« mi reče, medtem ko mi z eno roko nagne klobuk na glavi na stran.
Anton je bil eden izmed likov v naši igri z naslovom Več kot preživetje. V resnici je bil glavna fantovska vloga, tako da ni bilo možnosti, da bi ga igrala punca. O igri sem vedela največ, saj sem jo v večini sama napisala. Preprosto rečeno, govori o preprostih najstnikih iz slovenskega podeželja med obema svetovnima vojnama. Že res, da so potem tudi ostali pomagali, a je bila glavna ideja in prvi dialog moj. Vedela sem, zakaj je Kaja rekla, kar je rekla.
»Haha, res si duhovita. Čeprav so ta oblačila mogoče res bolj praktična, bom obdržala vlogo Marjetke.« Na njenem obrazu sem v hipu opazila paniko ter občutek krivde. Zagotovo ni pričakovala, da ji bom kar dala mojo vlogo, a je mogoče verjela, da bo prišlo do oklevanja na moji strani ali do pomislekov, ki bi tehtnico prevesili na njeno stran. Vem, da si v resnici ni mogla pomagati. Navajena je bila dobiti, kar je želela, ker si večini ljudi tako ali tako ni dalo pregovarjati se z njo. Tudi sama sem bila večkrat takšna, a ne tokrat.
Igri se je pridružila takrat, ko se je razvedelo, da bomo nastopili na velikem odru v mestnem kulturnem domu. Na njenem mestu bi bila zadovoljna. Dobila je vlogo drugega najpomembnejšega dekleta, tako da ne bo na odru skoraj nič manj.
Na hitro jo premerim z očmi, zdaj ko se ne reži kot umirajoča hijena. Oblečena je v do kolen segajočo preprosto obleko z rožnatim vzorcem . Večina deklet v igri nas je tako oblečenih. Tudi sama bi se morala okoli sprehajati oblečena kot »pravo« dekle. Edini razlog za nastalo situacijo je bila velika t. i. epidemija 1812, ki že kakšen teden razsaja. Stala nas je kar nekaj drugače nepopustljivih fantov, med drugim Marka, ki bi moral danes zraven Kaje in še nekaterih vaditi. Ker smo z vajami na tesnem, sem na današnji vaji vskočila, ker sama nisem imela vaje.
Namesto mene bi lahko pomagali drugi fantje, najprej pomislim na Miha. Dobil je glavno fantovsko vlogo, čeprav si je ni zaslužil. Takoj na začetku sem mu zabičala, da mora dati vse od sebe, saj ga drugače ne potrebujemo. To je bilo na začetku septembra, zdaj je že november. Od sebe je dal le deset odstotkov, mogoče še manj
Edini razlog, da še ni letel iz projekta je hkrati tudi najpomembnejši. Ko se vživi v vlogo, postane nekdo drug, nekdo, ki ga ne poznam. No, v bistvu ga poznam. Postane Anton, Toni, kot sem si ga predstavljala v moji domišljiji še preden sem napisala prvo poved v besedilu, še dolgo pred idejo za igro. Ker danes ni najin uradni dan za vaje, se ni prikazal, da bi nadomeščal Marka namesto mene. In ja, vsako vajo imava skupaj. Grozno. Obupno. Tako sem sedaj oblečena v najbolj trapasta oblačila, ki me popolnoma oropajo ženskega izgleda, on pa verjetno igra nogomet ter razmišlja, kaj bo jedel za večerjo. Če si klobuk poveznem, tako da mi prikriva obraz, bi me od daleč nekdo lahko zamenjal za fanta. Grozno. Res obupno. Moja višina pri tem še bolj pomaga.
Kajo, ki še vedno išče prave besede, potrepljam po rami in jo na hitro stisnem k sebi. Kljub temu da ima včasih probleme, če nima pozornosti, je moja najboljša prijateljica in jo imam neskončno rada. Ko stopim mimo nje, stopim v pekel.
Ker je danes prva vaja v kostumih, so vsi popolnoma zmedeni. Poskusim pridobiti pozornost, a mi ne uspe. Stopim do klavirja na robu odra in zaigram nekaj ne ravno prijetnih akordov. Vsi poskušajo ugotoviti od kod je prišel zvok, saj je to hkrati tudi naša prva vaja v kulturnem domu in se večina še ni privadila na novo okolje. Končno pridobim vse poglede in se jim nasmehnem.
»Vadili bomo kot prej. Ne bomo še dodali sprememb glede postavitve.« Ob tem nagovoru si nekateri vidno oddahnejo. »Kar začnimo, da bomo prej končali,« jim še rečem. Vsi sodelujoči v igri me imajo za vodjo projekta. Sprva mi je to bilo všeč, saj sem tako bila na tekočem z vsemi pomembnimi novicami, ki se tičejo igre. Postopoma me je začelo to motiti, ker je bilo večina novic brezveznih. Ampak povsod je tako – z dobrimi stvarmi pridejo tudi slabe. In dobro je biti pripravljen na slabe, da te ne presenetijo, ko se zgodijo.
Po skoraj dveh urah vaje rečem: »Za danes bo dovolj, super je bilo. Se vidimo v šoli.« Vsi se takoj poženejo proti garderobam. Kaja se prebije k meni in mi na glas, da jo slišim, reče: »Greva skupaj domov ali boš še ostala?«
»Bom še malo ostala ter preletela moje besedilo. Bova šli jutri skupaj domov po šoli. Mama je rekla, da je ne bo domov do štirih, atija pa do nedelje tako ali tako ni. Jaka ne bova motili,« ji odgovorim z žalostnim nasmeškom. Nisem je želela pustiti na cedilu. Kaja na srečo ne pokaže znakov razočaranja, nasprotno, nasmehne se. »Bova gledali Titanik. Predlagam, da tole opravo obdržiš, ker bom zagotovo želela kakšen zaseben nastop scen.« Tudi sama se nasmehnem, tokrat veselo. »Prav, te pokličem, ko pridem domov, če ne bom prepozna?« jo še vprašam.
»Pokliči,« mi prikima. Nato se izgubi v gruči dijakov. Prebijem se do garderob ter se preoblečem. Ko sem v svojih oblačilih se od ugodja narahlo stresem. Nikoli več ne bom nosila fantovskih cunj. Pregledam kostume, ali so obešeni in pospravljeni. Ker je vse v redu, se z rahlim poskokom v koraku odpravim do odra. Usedem se za klavir. Na hitro se poigram z lastno melodijo, potem pa uberem ritem pop pesmi, ki mi že nekaj dni hodi po glavi. Zraven si mrmram besedilo, ker mi je tudi v popolnoma praznem kulturnem domu nerodno zapeti na glas. Čez nekaj minut se naveličam in si raje vtaknem v ušesa slušalke.
Prebiram igro. Prvi del, drugi del … Neka vibracija zmoti moj tok misli. Obrnem se in zagledam športno oblečenega Miha s torbo na rami. Točno tako kot sem prej predvidevala. Nisem pa predvidela, da bo prišel sem. Hitro potisnem slušalke v torbo pri mojih nogah. Za trenutek mu pogledam v oči. Hitro odvrnem pogled. Čeprav nisem v njegovem klubu oboževalk, bi bila vseeno bolj nežna do njega, če bi ga gledala v zelene oči, ki me na trenutke spominjajo na moje. Vstanem, da ga ne gledam navzgor. Res je, da je višji slabih deset centimetrov, a me to ne ustavi pri tem, da postanem glavna oseba v prostoru. V dvorani, v bistvu.
»Pozen si, vaje je konec,« mu rečem odločno, a brezbrižno hkrati.
»Če je vaje konec, zakaj si potem tu?« me vpraša. Za trenutek sem v šoku, ker je govoril normalno. Že res, da ni rekel nič pametnega, a vseeno. Navajena sem, da poka sarkastične šale ter vsem okrog kaže zapeljiv nasmeh.
»Vedno ostanem še kakšnih deset minut, da grem še enkrat v miru čez besedilo.« Ob mojem odgovoru prikima. Na ustih mu zaigra tisti nasmešek, ki sem ga omenila prej. Pogrelo me je, pa ne zato, ker sem verjela, da bo rekel kaj lepega, ampak zato, ker sem verjela, da bo izustil nekaj, kar me bo verjetno zabolelo in bom potem morala bolečino prikriti.
»Sem slišal, da ni bilo Marka. Kdo ga je pa nadomestil?«
Pri vprašanju mi odleže le za trenutek. Obrnem se h klavirju, ga zaprem in začnem pospravljati papirje v torbo. Poskušam se domisliti dobrega odgovora, a mi nič ne pade na misel. »Vse smo uredili. Brez skrbi,« mu odgovorim, ker se ne spomnim nič boljšega in bi bilo že neprijetno, če ne bi nič rekla.
Prepričana sem, da ve, da sem kar sama uredila situacijo. Ko ga spet pogledam, vidim, da so moja predvidevanja pravilna. Sloni na steni, rjavi lasje mu padajo čez oči, ramena pa se mu tresejo od zadrževanega smeha. »A si mala punčka ali kaj?« mu zabrusim, preden se lahko ustavim.
»Samo poskušam si te predstavljati v takšnih oblačilih. Joj, zakaj me ravno tokrat ni bilo!« mi zaigrano potoži.
Brez besed stopim mimo njega in se s strumnim korakom odpravim proti izhodu. Ko že stopim ven, me ujame in reče: »Klara, nekaj sem ti prinesel.«
V roke mi potisne marjetico. Rožo. Prinesel mi je rožo. Preden mu jo pred očmi skoraj raztrgam, se mi še zadnjič nasmehne: »Se vidiva jutri v šoli. Obljubim, da bom naslednjič prišel, za danes pa sprejmi moje opravičilo.«
Ne da bi čakal na moj odgovor, se obrne na petah ter skoraj odteče stran. Na mestu obstanem razdvojena. Po eni strani bi se rada nasmejala, po drugi pa stekla za njim in mu rožo nekam zatlačila.
Odločim se za tretjo pot. Odpravim se domov in med potjo vrtim rožo med prsti. Marjetica za Marjetko, pomislim. Sama pri sebi prhnem. Pred hišo malo oklevam, nato pa rožo odvržem v travo.
2. poglavje
Naslednje jutro me iz dremeža zbudi znan zvok budilke. Kot v transu se dvignem v sedeč položaj ter sežem po telefonu na nočni omarici ob postelji in izklopim nadležen alarm. Zunaj je še čista tema, saj je ura šele šest. To je dovolj dober razlog, da se vržem nazaj v posteljo. Pretegnem noge in v desnem meču začutim bolečino.
Za dobro sekundo se še smilim sami sebi, potem pa noge odločno vržem čez rob postelje in skoraj skočim pokonci. Takoj začutim željo po topli odeji in postelji. Odpravim se do kopalnice. Ko prižgem luč, mi nenadni val svetlobe v trenutku zapre oči. Z rokami najdem umivalnik ter odprem mrzlo vodo. Zajamem nekaj vode v dlani ter si splaknem obraz. To mi po navadi pomaga, da se streznim. Tudi tokrat je tako. Ko se obrišem, se zazrem v svoj odsev v ogledalu.
Če odmislim neurejene lase, mi največjo preglavico delajo podočnjaki, ki me spremljajo že nekaj juter, saj zadnje čase slabo spim. Hitro si umijem zobe in se vrnem v sobo. Nadenem si oblačila, ki sem si jih pripravila že včeraj: navadne svetlomodre kavbojke, ki bi jih lahko nosila vsak dan, ter črno oprijeto majico s širokimi rokavi.
Nato se usedem še za toaletno mizico ter si počešem lase. Namažem si ustnice in v trenutku začutim ranico, ki me že dva dni pošteno spravlja ob živce. Na hitro si uredim še trepalnice in obrvi ter pograbim šolsko torbo, ki si jo dvignem na ramo.
Po stopnicah se spustim do predsobe, kjer se mama ravno spravlja v službo. Obuva si prelepe črne škornje, za katere zagotovo ne ve, da bi jih z veseljem nosila vsaka moja sošolka, z mano vred. »Jutro,« ji rečem, ko na polico ob ogledalu odložim torbo. Začnem se spuščati po krajših stopnicah do spodnjega nadstropja, ko mi odgovori: »Dobro jutro. Za koga si se pa ti danes uredila?«
Ob njeni opazki se obrnem ter jo pogledam. »Zase,« ji hočem reči, a si premislim. Samo nasmehnem se in spremenim temo. Vem, da ji ni všeč, da se za v šolo posebej uredim, a v večini primerov nič ne reče. »Boš danes normalno doma?«
»Ja, nič posebnega nimam v službi,« mi odvrne.
Sama pri sebi pokimam. »Prav, se potem vidiva,« ji rečem v slovo, ko stopi skozi vrata.
»Ja, adijo.« V trenutku, ko zapre vrata, se obrnem in odidem v kuhinjo.
Na krožniku na mojem mestu za mizo je sirova štručka. Zadovoljno sedem ter se v mislih zahvalim mami za pozornost. Točno ve, da zjutraj jem kot največji revež, saj nimam energije, da bi si kaj posebej pripravila. Ko pojem in pomijem krožnik, je že čas, da se odpravim do avtobusne postaje. Sicer ne živim tako daleč stran od šole kot nekateri moji sošolci, a zjutraj vseeno raje ujamem mestni avtobus, da mi ni treba pešačiti. Popoldne se skoraj vedno odločim drugače, saj si s sprehodom do doma zbistrim misli. Oblečem topel plašč in stopim skozi vhodna vrata.
V trenutku začutim mraz, ki me reže v nos vsakič, ko vdihnem. Res, da še ni snežilo, saj se je november šele začel, a imam občutek, da bo kmalu. Zakorakam čez dvorišče in trato ter se naprej odpravim po osvetljenem pločniku. Ko prispem do avtobusne postaje, tam zagledam osebe, ki mi že od daleč stisnejo sirovo štručko v želodcu. Še bolj se jim približam in jim namenim nasmešek, kot se spodobi.
Vse bivše sošolke mi vrnejo nasmeh. Stopim zraven njih na postajo, a se ne vključim v njihov manjši krog, saj se pogovarjajo, kot da so jim šteti dnevi. Z roko si zataknem lase za ušesa in jih poskušam zravnati, čeprav sem za kodre prejšnji večer preždela v kopalnici več kot uro, da sem jih uredila. A instinkt, da se potuhnem, ki me je gnal v osnovni šoli, me spet prevzame.
Moj logični del možganov me opomni, da nismo več na isti šoli in se jih bom dokaj hitro znebila. Kljub temu se mi zdi narobe, da stojim med njimi, kot da jim pripadam. Morala bi biti na strani in jim namenjati občudujoče poglede kot v starih časih. V tistem pripelje avtobus in hitro stopim do vrat. Ne pogledam nazaj, ali so mi sledile, ker mi je vseeno. Usedem se ob okno in k sebi stisnem torbo.
Dokaj hitro zagledam svojo postajo, zato vstanem in odidem do vrat. Ko stopim z avtobusa, pred sabo zagledam Kajo, ki zaradi mraza skače z ene noge na drugo. Na hitro jo objamem in skupaj nadaljujeva pot proti šoli.
»Misliš, da bo danes koga vprašala zgodovino?« me vpraša.
Skomignem z rameni. »Nisem pomislila, da je zadnjič resno mislila, ko je rekla, da prihaja čas ocen,« ji povem po resnici.
»Zate tako ali tako ni razlike, ali sprašuje ali ne,« mi odvrne.
Po eni strani ima prav. Zgodovina mi gre. Všeč mi je in nikoli se mi je ni bilo treba posebej učiti. Nekaj drugega me prešine v mislih in mrzlično obrnem glavo h Kaji. »Je bilo pri biologiji kaj za nalogo?« jo vprašam. Čudno me pogleda.
»Si pozabila na osebnostni spis o tem, katera žival bi bila jaz, ki smo ga morali oddati do danes?« me zafrkne.
»Daj no! Veš, da me ima učitelj za osebni projekt,« ji oporečem.
Na hitro se zasmeje. »Res je smešno, kar imata. Drugače pa ni bilo ničesar, tako da si lahko oddahneš,« mi tokrat zares odgovori.
Pretirano izdihnem, da nastane od moje sape majhem oblaček. Že od prvega letnika si je učitelj za biologijo očitno zadal, da me bo spremenil v zavzeto biologinjo. Zdaj že tretje poslušam, kakšen potencial imam, in skoraj vsakič moram narediti neko dodatno nalogo, ki me mora »osebnostno opredeliti«. Mama pravi, da je lepo, da učitelj igra mojega mentorja, čeprav vem, da se tudi njej zdi tako smešno kot ostalim.
Ko stopiva v šolo, me objame topel zrak. Na hitro slečeva plašča ter se odpraviva do učilnice za matematiko. Usedeva se v najino klop ter si pripraviva stvari. Ker sva prvi v razredu, si lahko brez sramu ogledam plakate, saj bi me drugače kdo v hecu zagotovo podražil. Vrnem se h Kaji, ko se v razred usuje večina razreda. Tokrat nas je že malo več, očitno je nekaj sošolcev ozdravelo. Upam, da je Miha zamenjal kakšnega drugega sošolca, a se, kot da bi ga priklicala, pojavi med vrati. Samo zavijem z očmi ter se obrnem k prijateljici.
Spomnim se, da sem ji nekaj dolžna, zato na stegna povlečem torbo. »Sem prebrala, res ti hvala,« ji rečem, medtem ko ji v roke dam knjigo Prevzetnost in pristranost.
»Ni kaj. Čeprav še vedno ne vem, kako si lahko od začetka navijala za Darcyja,« mi odvrne, medtem ko knjigo spravi v svojo torbo.
Skomignem in se ji nasmehnem: »Očitno sem podzavestno izbrala pravega.« Res je bilo, da sem knjigo prej že prebrala v angleščini ter z mamo gledala serijo iz leta 1995, a sem tudi takrat, ko nisem vedela, kaj se bo zgodilo, bila na njegovi strani.
Kaja mi želi nekaj reči, a v tistem v razred vstopi profesorica. Vstanemo, pa ne zato, ker bi nas ona silila, temveč zato, ker jo imamo iskreno radi, saj je tudi naša razredničarka. Je majhna in ima polna lica ter na splošno spominja bolj na prijazno knjižničarko, kot na matematičarko. Preostanek ure mine dosti hitreje kot sem pričakovala.
Med kratkim odmorom se zapletem v debato z Mojco, še eno sošolko, ter Kajo o tem, kdo bi moral prejeti nagrado za določeno kategorijo na glasbenih Grammyjih naslednje leto. Kljub temu da je do takrat še dolgo, nas to ni oviralo, da se malo preveč na glas razgovorimo. »A me vidve hecata? Album leta tako rekoč pripada Olivii Rodrigo!« vzklikne Kaja.
Kaja samo odkima z glavo ter ji odgovori: »Če bi poslušala Olivio Dean, bi si mislila drugače.«
Sama posežem vmes: »Sama bom zadovoljna, če nagradijo Taylor Swift, ker ne bom prenesla, da jo oropajo nagrad kot za prejšnji album, ki je prava mojstrovina!« Ob tem obe prikimata. Vrnile smo se na nevtralno območje, ki nas združuje.
Ko se v učilnici zgodovine že želim usesti, ker mislim, da smo zaključile s pogovorom, se nekdo oglasi.
»Kaj pa Kendrick Lamar? A ste na moške čisto pozabile? Ali pa gre za diskriminacijo?«
Obrnem se proti glasu in zagledam Miha, kako se na videz užaljeno drži ter sloni na steni pri oknih. Zavijem z očmi ter že odprem usta, da bi mu pojasnila, da je seznam potencialnih nagrajencev zelo različen glede na kategorijo. A me prehiti Kaja: »Nočem te osramotiti, o, gospod glasbeni strokovnjak, a nismo govorile o kategoriji, kjer bi lahko prišel Lamar v ospredje.« Potem je rekla še nekaj, a je nisem več poslušala, saj sem na vratih kabineta zagledala zgodovinarko.
Za ramo sem stresla Kajo, da je nehala govoriti ter se dvignila kot ostali. Tu je šlo za samo strahospoštovanje. Profesorica ni poznala milosti in zagotovo ni prenašala, če je kdo klepetal, ko je vstopila. Nisem odstranila pogleda z nje. Tudi potem, ko je naznanila, da bo naslednjič pa res začela spraševati. S kotičkom očesa sem videla, kako si je Kaja oddahnila. Pred mene je potisnila listek. Nanj je nakracala nekaj v tem smislu, da »se stara ne zaveda več, kaj je že rekla in da se bo kmalu še sama pridružila zgodovini«. Očitno sem malo preveč pozornosti namenila papirčku, saj me je profesorica že naslednji trenutek poklicala: »Klara, a zate ne velja več pravilo, da je treba med poukom sodelovati, sploh pa takrat, ko ponavljamo snov?«
V trenutku v licih začutim vročino in listek jezno potisnem v peresnico. »Seveda velja, gospa, oprostite,« se takoj poskušam izmazati. Do konca ure me pusti pri miru, potem pa pokliče k sebi. Pripravim se na pridigo. »Klara, vem, da si pametna punca, ki je lahko pri tem predmetu drugim za zgled,« začne, meni pa malo odleže. »To pa vseeno ni razlog, da počneš takšne otroške stvari, kot je pisanje listkov med poukom, zato te moram opozoriti, da se zresni.« To me popolnoma preseneti. Noben učitelj ne bi učenca, še motečega ne, tako okaral zaradi takšne preproste stvari. Preplavi me val jeze, pomešane z drugimi čustvi. Nekaj ji zamomljam v odgovor ter zapustim učilnico.
Na poti do naslednje učilnice prevladuje razočaranje, saj sem mislila, da ta učiteljica vidi moj trud ter čisto ljubezen do predmeta. Očitno sem se motila. Zanjo sem bila samo ena izmed mnogih učencev. Do konca dneva sem zamišljena. Še med biologijo me učitelj pusti pri miru. Kaja vidi moje pretirano čustvovanje glede situacije in me poskuša potolažiti. Pred njo se naredim, kot da mi je vseeno, kot bi mi moralo biti, a ona zagotovo ve resnico. Ko se spomni, da mora ta dan obiskati babico v Ljubljani, si malo oddahnem, da bom popoldne lahko preživela sama.
Po koncu pouka se peš odpravim domov. Obvladuje me jeza, zato vrata šole odprem malo prenaglo. Vseeno mi je za poglede prvošolcev pred šolo. Zakorakam proti domu z bremenom čustev, od katerih je večina nepotrebnih.
Ko zvečer ležim v postelji in me prevzemajo nočni strahovi, mi po licu zdrsne solza. Pustim jo na licu, se obrnem proti steni in se tesno zavijem v odejo. Hitreje kot druge dni ta teden zaspim in na srečo me ne obremenjujejo moraste sanje.
3. poglavje
Sobota. Edini dan v tednu, ko je šola lahko misel za naslednji dan. Ko se zjutraj zbudim, mi sobo osvetljujejo sončni žarki, ki prodirajo skozi sicer zatemnjena okna. Podrobneje prisluhnem. Slišim, da v kuhinji v spodnjem nadstropju poteka pogovor med mamo in mojim bratom Jakom, ki je danes zadnji dan doma, saj se jutri vrača na fakulteto v Ljubljano. Na hitro se uredim in se odpravim dol. Oba me pozdravita, potem pa nadaljujeta pogovor.
»Torej nimaš problema s tem, da gremo danes v kino?« Jaka nadaljuje pogovor z mamo, medtem ko si jaz mažem kos kruha s pašteto. To, da gre v kino, v meni vzbudi zanimanje. Od nekdaj sem kino rada obiskovala, zdaj pa že en lep čas nisem bila.
»Kaj pa greš gledat?« ga nedolžno vprašam.
Pri njem moram vedno paziti na besede, da se ne razjezi. Ko sva bila mlajša, sva se zato večkrat skregala. Obrne se proti meni. »Gremo,« me popravi. »Andrej, Matija in jaz gremo gledat nove Igre lakote.« Od presenečenja dvignem obrvi. Ni me presenetilo to, da gre z Andrejem in Matijo – onadva sta njegova stara prijatelja. Presenetilo me je to, da gredo gledat nove Igre lakote, saj sem bila prepričana, da Jaka knjig ni nikoli prebral. Še to, ali je sploh gledal filme, posnete po njih, ni gotovo.
»Od kdaj pa tebe zanima fantazija?« mu rečem, ker ne najdem primernejših besed za vprašanje, ki me muči. Vidim, da mu moje vprašanje ni prav dobro sedlo, a mi vseeno odgovori: » To, kaj imam rad, ni prav nič tvoja stvar. Prej sem ti mislil še predlagati, da bi šla zraven, zdaj pa si spremenila moj namen.« Še eno presenečenje me zadane kot žoga v glavo.
»Daj no! Bi me lahko vseeno vzel zraven? Saj ne bomo sedeli skupaj. Veš, da nimam nikogar, s komer bi šla,« ga hitro začnem pregovarjati, preden si res popolnoma premisli. Vmes poseže mama: »Jaka, seveda boš vzel sestro zraven, pa še skupaj boste sedeli, kaj pa se to pravi!«
»Ne!« rečeva oba hkrati. Noben od naju nima želje sedeti z drugim. Jaz gotovo nimam želje, saj nočem poslušati fantovskih razgovorov. Jaka zavzdihne ter se odpravi do stopnic. Med hojo navrže še samo: »Ob treh bodi pripravljena. Niti minuto te ne bom čakal.«
»Okej,« mu odgovorim umirjeno. Mami na obrazu piše, da se ne strinja s tem, da se bova v kinodvorani ločila. Kljub temu da ima sestro, ki ji gre prevečkrat na živce, kot pravi, nama ves čas pridiga, kakšen mora biti najin odnos.
Potem na hitro pojem in se vrnem v sobo. Malo vadim klavir in ponavljam fiziko, saj ta teden pišemo. Ko ob pol enih mama naznani, da je kosilo, sem že čisto izčrpano od vseh vaj, ki sem jih naredila. Po kosilu se vržem na posteljo in tam še nekaj časa ležim. Naenkrat zaslišim Jakove korake po stopnicah. Zdrznem se in se spomnim, da je najbrž že skoraj tri. Odprem omaro in se v rekordnem času preoblečem v primerna oblačila.
Malo preveč na glas odprem vrata in si kar predstavljam mamo, kako odkimava z glavo, če je slišala. V predsobi vidim Jaka, kako si ureja frizuro. S tem zavlačuje ravno dovolj časa, da se lahko obujem. Skupaj se odpraviva do nakupovalnega centra, ki leži dobrih 15 minut stran od naše hiše, kjer je kino. Ko sva že tako blizu, da voham kokice in slišim ljudi, kako se dogovarjajo, kaj bodo gledali, me Jaka ustavi. »Upam, da se zavedaš, da nisi tukaj z mano, ker se želim posebej družiti s tabo,« začne. Prikimam, ker sem tako ali tako nameravala izginiti izpred njegovih oči po tem, ko bi mi kupil karto in hrano. Zadovoljno še sam prikima, ker si gotovo misli, da je zmagal.
Medtem ko stojim v vrsti zraven Jaka in njegovih prijateljev, si ogledujem množico ljudi, ki čaka, da začne utripati številka dvorane, v kateri se bo predvajal njihov film. Končno pridemo na vrsto. Mine le trenutek, preden ostanem sama.
Na karto pogledam, v kateri dvorani bo film predvajan. Ker številka že utripa, stopim do uslužbenke in ji predam karto v pogled. Takoj ko stopim v dvorano, me prevzame enak občutek kot vedno. Povzpnem se do svojega sedeža, ki je prav na sredini vrste. Pomislim, da moram kasneje Jaku reči, da je dobro izbral. To bo zagotovo zvišalo mojo oceno pri njem. Medtem ko čakam, da se bo film začel, jem kokice. Ker pred mano ni nikogar, se pogreznem globlje v sedež ter naslonim noge na sedež pred sabo.
Luči se ugasnejo in jaz zadovoljno pomislim, da ne bo zraven mene nikogar. Ko tega le ne bi pomislila. V tistem se še zadnjič odprejo vrata in skoznje stopi nihče drug kot Miha v spremstvu starejše ženske, za katero predvidevam, da je njegova mama. V trenutku opazim ogromno vedro kokic v njegovih rokah. Smeje se začne vzpenjati po stopnicah. Poskušam zakriti svoj obraz, medtem pa prosim, da se ne bo ustavil pri moji vrsti. Seveda se usoda tudi tokrat odloči drugače. V trenutku, ko me opazi, se še bolj nasmeje, in vem, da misli, da je to za umret smešno. Na žalost pride čisto do sedeža poleg mene in se pokne dol.
»Kakšno naključje, draga Klara, da se srečava ravno tu. Nisem vedel, da si za Hunger Games,« mi začne blebetati v uho. V tistem me opazi tudi njegova mama, ki mi čez sina takoj seže v roko. Prijazno se mi nasmehne ter ogovori: »O, ti si tista Klara. Miha ves čas govori o tebi. Jaz sem njegova mama.«
Nerodno mi je, zato je tudi moj nasmeh verjetno bolj klavrn. »Ja, sem, gospa. Zelo lepo vas je spoznati,« odvrnem kar se da vljudno.
S kotičkom očesa vidim, da se je film že res začel, zato posvetim svojo pozornost platnu. Dolgi dve minuti je vse v redu, potem pa popolnoma podzavestno pogledam Miha, ki se še vedno smeji in fotografira svojo zdaj spečo mamo. Stresem ga za ramo ter mu namenim vprašujoč pogled. »Ah, to ni nič. Vedno reče, da ne bo zaspala, pa ji nikoli ne uspe zdržati budna dlje kot par minut.« Pokimam ter se spet posvetim filmu.
Ne čutim spokojnosti, temveč razdraženost, da me je Miha tako presenetil. Jezno obrnem glavo k njemu, da mi lasje zaplapolajo okoli glave. Namenim mu očitajoč pogled preden rečem: »A si sploh prebral knjige?« Ne izgleda presenečen. V usta si vrže še eno pest kokic. »Trikrat sem prebral originalno trilogijo in obe predzgodbi enkrat.«
Ne morem skriti presenečenja. Mislila sem, da je tako kot moj brat slišal le za filme. Ker čutim krivdo, nadaljujem pogovor: »In kateri del ti je najljubši?« Pogleda me in vidno pomisli. Nasloni se nazaj in reče: »Najbrž Kruto maščevanje. Tebi?« Še sama pomislim. »Verjetno je tudi meni Kruto maščevanje. Čeprav mi je bil prvi del vedno všeč, ker imam na splošno rada začetke, saj je še cela zgodba pred tabo,« rečem in se počutim zadovoljna s svojim odgovorom.
Pokima. Še parkrat v naslednjih minutah med nama stečejo kratki pogovori. Ko je v filmu Haymitch poklican za tributa 12. okrožja, mi zašepeta na uho: »Vedno mi je bil všeč napet trenutek, ko se razglasi tribut na žetvenem dnevu. Tudi ko se je Katniss javila namesto Prim, sem čutil samo vznemirjenje.«
Zdrznem se zaradi presenečenja in premislim, kaj je rekel. »Pa ne vem, no. Saj je res napeto, a ne bi rekla, da je to moj najljubši trenutek.« Zasmeji se mojemu odgovoru in me podraži: »A boš rekla, da ti je najbolj všeč, ko Katniss ugotovi, da ima zares rada Peeta?«
Kri mi butne v lica, ker je to res. Na srečo zaradi teme v kinodvorani tega ne more videti. Očitno vseeno opazi mojo zadrego, zato spremeni temo.
Do konca filma se še večkrat pogovarjava. Sproti ugotavljam, da se ne spomnim, kdaj sem nazadnje tako uživala v gledanju filma. Čisto pred koncem se spomnim na Jaka in upam, da ne bo ničesar povedal mami, ker ona bi potem sestavila celo lažno romantično razmerje med nama z Mihom. Ko se luči ob koncu zopet prižgejo, vstanem ravno v trenutku, ko se Mihova mama zbudi. Da ju ne bi motila pri pogovoru, ki vidno hitro steče, se odpravim po vrsti navzdol do druge strani. Hitro poiščem Jaka, ta pa mi reče, da še ne bo šel takoj domov in naj grem kar sama. Malo mi odleže, saj mi sploh ni do tega, da bi z njim hodila do doma.
Ko stopim iz centra, iz torbice potegnem telefon in pokličem Kajo. Ravno začneva govoriti, ko me nekdo prime za ramo. Refleksno se obrnem in osebi z vso močjo stopim na čevelj. V trenutku gotovim, da me ne bo nihče okradel, saj se pred mano Miha drži za bolečo nogo. »Kaj se dogaja?« mi govori Kaja preko telefona, saj je gotovo slišala moj presenečen vzdih. »Nič nič. Te lahko pokličem, ko pridem domov?« ji rečem, da jo pomirim. Pritrdi mi in na hitro pospravim telefon.
»Kaj razmišljaš, da se takole od zadaj prikradeš? Lahko bi odnesel mnogo slabše!« se razburim nad fantom pred sabo.
»Si predstavljam. Hotel sem te ujeti, ker si šla malo prehitro. Mama gre še po nakupih, pa sem mislil, da bi šel zraven tebe,« mi odgovori.
V trenutku sem osramočena. »Boš lahko hodil?« ga vprašam.
»Tako težka pa spet nisi,« mi odgovori. Evo, je že spet neresen, si rečem v mislih. Napetost v zraku med nama počasi popusti. Vso pot si deliva tako resne kot manj resne misli o videnem filmu.
Sploh se ne zavedam kdaj, a kar naenkrat sva pred našo hišo. »Tu živiš?« me vpraša, čeprav je to dokaj logično. Vem, da mu je malo nerodno, saj je tudi meni. V nobeni drugi situaciji, razen na vajah za igro, se še nisva toliko časa pogovarjala. »Ja,« mu odgovorim. »No, to pa je, hm, zanimivo. Čudno, da se še nisva srečala, saj moja babica živi na drugi strani ceste,« ob tem pokaže na hišo, ki je skoraj vzporedna z našo.
Otrpnem, ko se spomnim, da sem med poletnimi počitnicami celo mislila, da sem ga tam videla, a sem potem to misel opustila. Prikimam in stopim korak proti hiši. »No, zdaj moram v hišo, da mame ne bo skrbelo,« mu rečem. Moj izgovor je beden in že prevečkrat uporabljen. Miha se vidno otrese nelagodja in še sam stopi korak stran. »No ja, se vidimo v ponedeljek v šoli,« mi še navrže preden se odpravi preko ceste do hiše, ki očitno pripada njegovi babici.
Stopim do vrat in jih odprem. Sezujem se in se odpravim poiskat mamo. Vidim, da drema na kavču v dnevni sobi, zato jo pustim pri miru. Grem v svojo sobo in zaprem vrata za sabo. Medtem ko pospravljam v omaro perilo, ki ga je mama očitno prej zlikala, razmišljam o zadnjih nekaj urah. Poznala sem gospo, ki živi v hiši, ki mi jo je Miha pokazal. Večkrat smo izmenjali kakšno besedo. Zna biti, da mama celo ve za povezavo med Mihom in njo.
Stopim do okna in odmaknem prozorne tanke zavese ter se ozrem čez cesto. Zagledam Miha, kako sloni na ograji in gleda našo hišo, moje okno in mene. Skoraj v istem trenutku stopim stran. V trebuhu se mi naseli čuden občutek. A o tem nočem razmišljati, zato pokličem Kajo, da se zamotim z dramo iz njenega življenja in tako pozabim na svojo.
4. poglavje
Nedelja mine mnogo prehitro. V noči z nedelje na ponedeljek sem slabo spala, tako da že celo jutro zeham. No, trenutno ne, saj nimam priložnosti. »Daj no, Klara,« mi pravi učitelj za biologijo, medtem pa me gleda, kot da od mene zahteva najbolj običajno stvar. Sem popolnoma vročična in poskušam odvrniti pozornost z mene, a mi ne uspe. Na sebi še vedno čutim poglede vseh sošolcev, ki se jim situacija zagotovi zdi smešna. Najbrž bi se tudi meni, če bi vse skupaj samo opazovala.
Odkimam z glavo. »Nočem,« še enkrat na tiho rečem.
»Ne bomo te čakali celo uro, no,« mi reče učitelj, ki očitno ni slišal mojega tihega protesta. Na hitro pogledam Kajo ob sebi ter zavzdihnem. Potlačim sram, ki se kopiči v meni, in učitelju na hitro pokažem jezik.
»Evo, pa smo končno prišli do konca. Zdaj vemo, da Klara res ne more zviti jezika,« zadovoljno reče učitelj ter se vrne pred kateder. Vsakemu, ki ne bi poznal predzgodbe dogajanja, bi se ta dogodek zdel čuden. V resnici se tudi meni zdi čuden, čeprav vem, kaj se je prej zgodilo. Pogovarjali smo se o različnih sposobnostih, ker smo zatavali na to področje. In potem smo morali poskusiti, ali lahko zvijemo jezik. Ko je učitelj vprašal, komu to ni uspelo, nas je nekaj dvignilo roko. V trenutku sem vedela, da me bo poklical in prosil, naj demonstriram, saj sem mu, kot po navadi, padla v oči.
S tem nas je zamotil tako močno, da smo pozabili na test iz matematike, ki nas je čakal naslednjo uro. To sem lahko prebrala z nekaj obrazov, ki so izražali čisto presenečenje, ko se je učiteljica v razredu pokazala s testi pod roko.
Preostanek dneva je minil v dosti boljšem vzdušju, kot bi ga človek pričakoval na ponedeljek. Tudi sama sem se sproščeno smejala Kajinim šalam na račun jutranjega dogodka. Edino, kar me je na trenutke zbadalo, je bilo Mihovo popolno ignoriranje. Mislim, saj nisem pričakovala, da se bo želel cel dan pogovarjati z mano, kot se je dva dni nazaj. Sem pa globoko v sebi upala na kakšen skriven pogled. Očitno je sobotno dogajanje name vplivalo malo preveč. Skušala sem se osredotočiti na Kajo, ki mi je zavzeto pripovedovala o tem, kako je pustila svojega »napol« fanta.
»A me sploh poslušaš?« mi je rekla, ko sva hodili skupaj iz šole. Pogledam okoli, da se prepričam, da ni nikogar, ki bi naju lahko slišal. Odločim se, da ji bom povedala resnico. »V soboto sem v kinu naletela na Miha, potem sva skupaj gledala film in šla sva skupaj domov,« ji kar direktno obnovim dogajanje. Vidim, da je presenečena. Prime me za roko ter ustavi.
Pogleda me v oči in reče: »Hočeš reči, da se je Klara, ki se fantov brani kot nuna, končno ogrela za nekoga in ta nekdo ni nihče drug kot Miha, o katerem si mi še prejšnji teden v enem dihu naštela deset napak?« Tlesknem z jezikom, ker me njena neresnost malo razjezi.
»Nič se ne branim fantov, hkrati pa se nisem nič ogrela za Miha. Samo zanima me, a je želel med nama kakšno prijateljstvo.« Takoj ko to rečem, vem, da me ne zanima, če želi biti Miha moj prijatelj. Tudi Kaja spregleda moje resnično vprašanje. Zavzdihne in zavedam se, da mi bo pridigala o tem, da fantje, kot je Miha, nikoli ne prinašajo nič dobrega, saj jim punce večinoma nič ne pomenijo.
»Vem, da mogoče tega nočeš slišati, a Miha je čisti hudič, ne morem reči kaj drugega. Čeprav ne veš, ker se o tem ne pogovarjam rada, sva med poletnimi počitnicami pred drugim letnikom šla parkrat ven. No, v bistvu samo enkrat. Drugič me je pustil čakati. Čeprav boš gotovo rekla, da nisi tako naivna, da bi se navezala nanj, ti lahko povem, da sem mislila enako.« Njen odgovor me vrže nazaj.
»Nisi mi povedala za to. Če bi prej vedela, bi mu že v lanskem šolskem letu kakšno primazala,« ji rečem in to tudi mislim. Kaja skomigne z rameni in nadaljuje pot. Vesela sem, da sem ji to povedala, ker če ji ne bi, bi podzavestno še vedno razmišljala o svojih čustvih glede tega fanta. Zdaj mi je bilo vse jasno. Ko bom ob njem, me bo gnala le jeza in nič drugega.
Ko prideva do naše hiše, jo vprašam: »Prideš danes na vaje?« »Itak. Ne bi rada zamudila tvojega srečanja z vragom. Verjamem, da bo presenečen kot mali otrok, ko bo ugotovil, da se nisi popolnoma zatrapala vanj.« Poskušam se ji nasmehniti, a mi ne uspe.
V sobi na hitro naredim nalogo ter počakam, da se mama in ati vrneta iz službe. Na hitro pojemo kosilo, potem pa se malo prekmalu odpravim od doma, tako da pred kulturni dom pridem dobrih deset minut prekmalu. Na parkirišču sem že prej videla avto učiteljice za slovenščino, ki nam pomaga pri igri, tako da mi ni treba odkleniti vrat. Vseeno še malo postojim pred vrati, da dočakam Kajo. Skupaj vstopiva in v trenutku moram preklopiti v vlogo vodje.
Kljub temu, da se nam je pridružila učiteljica, še vedno vlada manjša zmešnjava. Stvari odložim pri klavirju ter se odpravim do garderob. Ko zagledam, da večini že na pogled ni do preoblačenja, se odločim, da bomo vadili kar brez kostumov in bomo tako prihranili nekaj minut. To na hitro razglasim in si ne morem pomagati, da se ne nasmehnem še sama, ko vidim olajšanje na obrazih pred sabo. Obrnem se in se prebijem do odra, kjer se zbira že večja skupina nastopajočih, ki igrajo v prizorih, ki jih bomo danes vadili. Nekateri že prebirajo besedilo. V prvi vrsti sedežev vidim profesorico Koržetovo, ki si vse skupaj zadovoljno ogleduje. Vidi se ji, da v tem uživa, saj ima v očeh poseben žar.
Moj osebni žar ubije pogled na Miha, ki popolnoma nedolžno prebira besedilo v skupini, ki sem jo prej zagledala. Smeji se nečemu, kar mu Mark poleg njega kaže. Vprašam se, zakaj se sploh ukvarjam s posebnimi čustvi glede Miha, ko pa bi ga lahko preprosto ignorirala. Ja, to bom naredila. Ne bom kazala nobenih čustev, dobrih ali slabih, in tako bo vse šlo na stare tire. Poleg mene se naslika Kajin zmeden obraz. »Čisto nič ne razumem današnjega prizora,« mi potoži.
V roke vzamem svoj tekst ter ga prelistam. Še sama nisem popolnoma prepričana, za kaj gre, ker sem to pisala sredi noči z napol odprtimi očmi ter napol delujočimi možgani. »Aha,« se spomnim. »Toni in Marjetka na poti v šolo skoraj umreta zaradi nekega snežnega plazu. No, vem, da Toni nekako reši Marjetko in potem v šoli delajo nekaj ...,« nadaljujem.
»No, zdaj pa sem resnično zmedena,« reče Kaja ter odkima z glavo. »Pridi, se bomo vsi skupaj pogovorili,« jo potolažim ter potegnem k skupini. Do konca vaje se držim svojega pravila glede čustev. Ko nas učiteljica na koncu pohvali ter odslovi, mi odleže. Od Kaje se posebej poslovim, drugim pa namenim skupen »adijo« in se tako izognem neprijetnim situacijam.
Ko stopim na prosto, na glas vzdihnem od presenečenja. Sneg. Pada prvi sneg. Že res, da je pomešan z dežjem in mi bo otežil hojo domov, a je vseeno sneg. Stopim izpod strehe pred kulturnim domom in se ozrem v temno pozno popoldne, ki ga osvetljujejo le ulične svetilke. Široko se nasmehnem, ko na obrazu začutim snežinke.
Previdno začnem stopati po pločniku, da ne bi padla. Moj načrt se ne obnese, ko malo prehitro stopim in mi spodrsne. Ko že padam kot v počasnem posnetku, me zagrabi roka ter reši pred padcem. Iztegnem obe roki, kot da mi bosta zdaj magično pomagali pri ravnotežju. Obrnem se k rešitelju s pripravljeno zahvalo, ko zagledam poznam obraz, ki se kremži.
Miha me še vedno drži nad komolcem, zato hitro odmaknem roko. »Hvala,« rečem ter nadaljujem s hojo. Slišim, da mi sledi. V trenutku hodi v korak z mano. »Me nameravaš ignorirati za vedno ali kaj?« mi navrže mimogrede, kot da je vprašal, ali mi je všeč sneg. Jezna še bolj odločno hodim. Zopet mi gleženj spodnese in spet me ujame. Brez zahvale hodim dalje.
Še vedno mi sledi, kar naenkrat pa me ustavi. »Lahko še naprej hodiš in padaš v tišini, lahko pa mi samo poveš, kaj je tvoj problem.« Njegova predrznost me preseneti. »Kaj je moj problem? Nimam problema,« mu odvrnem.
Zavije z očmi ter reče: »Zakaj za boga me pa potem ignoriraš, kot da sem užalil celo tvojo družino?«
Preplavi me še en val jeze, ki je ne morem zadržati. »Saj te ne ignoriram! Nikoli se nisva redno pogovarjala, tako da te tehnično gledano sploh ne morem ignorirati!« skoraj zakričim. Zdaj je on v šoku. Izgleda resnično prizadet, a mu ne morem verjeti, saj vem, da zna biti dober igralec.
»Torej se sploh ne spomniš sobote? Ker jaz se spomnim, da sva se zbližala in da si se ves čas zasanjano smejala.« Očitno ni pozabil, kot sem mislila, da je. Kljub temu se ne pomirim dovolj, da sem sposobna reči kaj pametnega. »Ja ti najbrž misliš, da bi vse punce kar padle v tvoj popoln objem in popolno življenje, če bi jim dovolil,« mu zabrusim.
»Moje popolno življenje? To boš rekla ti, gospa odličnjakinja, ki se jo lahko najde na vsakem projektu, na vsaki predstavi in vsakem tekmovanju v šoli! Ti, ki se vedno znajdeš v vsaki situaciji,« mi vrne.
A očitno je za moja čustva to preveč. Zaradi nabiranja solz v očeh se mi pogled zamegli in pogled usmerim v tla. Saj verjetno je to res, pomislim. Ko se brez besed obrnem in nadaljujem pot, vidim, da mu je žal. To ni zaigrana žalost, pa se lahko prepričujem kolikor hočem. Mogoče pa ni bilo čisto res, kar je rekla Kaja. Mogoče je ona vse vzela preveč resno. Mogoče …
Nič več ne mislim. Le čutim. Čutim solze na obrazu in mrzel sneg, ki me je prej tako razveselil. A zdaj se zdi to, da pada, napačno in neprimerno. Vedno sem bila vesela, ko je padal, zdaj pa se mi bo v spomin vtisnil ta trenutek, ko je padal sneg in sem bila daleč od veselja. Zaslišim korake za sabo in se obrnem, še preden bi Miha lahko spregovoril. Pogoltnem solze in mu pogledam v obraz.
»Naslednjo vajo imamo v sredo ob petih. Ne bodi pozen.« Ne čakam na odgovor, ker vem, da mi ne bi samo pritrdil. Ugotavljam, da je imela Kaja glede mene in fantov prav. Ljubezen bom odmislila, saj mi je v zadnjih nekaj dneh prinesla celo paleto čustev, ki jim očitno nisem kos.
Ker za sabo ne slišim korakov, se zavem, da mi ne sledi. Za trenutek občutim obžalovanje, a isti trenutek zagledam domačo hišo.
Na pragu globoko vdihnem ter si na usta nadenem vesel nasmeh. Vstopim in mami povem, da zunaj sneži. Zgodaj se spravim v posteljo in poslušam redke zvoke avtomobilov, ki se vozijo po zasneženi cesti pred hišo.
5. poglavje
Naslednji dan z negotovostjo pogledam skozi okno in v trenutku zacvilim kot poškodovan pes. Sneg se je obdržal in okolico spremenil v zimsko pravljico. Oblečem termo pajkice in termo nogavice ter debel volnen pulover. Ne vem, ali sem se kdaj že tako veselila poti do šole. A takoj ko stopim ven, zagledam pred sabo nov problem. Ceste in pločniki so popolnoma ledeni. Pri srcu me malo stisne, ko pomislim na mamo in atija, ki se bosta po teh ledenih cestah popoldne vračala iz službe.
Poskušam posnemati hojo pingvina, ko se odpravim po pločniku do šole. Na poti se ustavim še pred Kajino hišo. Na srečo tam ni tako zelo ledeno, tako da lahko s Kajo, ki prav tako obožuje sneg, brezskrbno nekajkrat poskočiva v zrak kot majhna otroka. »Sneeeggggg jeeee!« mi skoraj zakriči v uho.
»Vem, ja!« ji zakričim nazaj tako glasno, da so me najbrž slišali po celi ulici. »Veš, kaj se bo zdaj zgodilo?« me vpraša z nasmehom na obrazu in snegom v roki. Spregledam jo v trenutku, zato se začnem odmikati in sproti še sama zajamem v dlan kepo snega. »O ne, ne boš me naribala, ker bom jaz prej tebe,« ji še rečem v opozorilo, preden se poženem k njej. Druga v drugo tako zdaj mečeva kepe snega. Do šole imam tako že popolnoma premočene volnene rokavice.
Dan mine v splošnem veselem vzdušju. Vsi smo polni veselja, ki ga prinese sneg, razen profesorice za zgodovino, ki za dobro jutro dvema sošolcema primaže enko v redovalnico. A na njo se ne oziram več, ker sem spoznala, da se mi ne splača, saj me tako ali tako ne bo opazila.
Večkrat čez dan mi v oči pade Miha, a me razveseli spoznanje, da ne začutim žalosti ob pogledu nanj. Očitno sem včeraj ob najinem »prepiru« dala vse iz sebe. Vse gre narobe peto uro. Tako kot Kaja sem obrnjena k mizi za nama. Klepetava z Mojco in vse smo že popolnoma pripravljene na odhod domov. Zvonec je že naznanil začetek ure, a se naša razredničarka še ni prikazala. Zopet pogledam k vratom in tokrat je le tam.
Nekaj na njenem obrazu me zmoti. Njena polna lica se mi zdijo votla in pogled poln skrbi. »Kaj mislita, se je zgodilo?« rečem prijateljicama, ki sta že prav tako opazili učiteljico. »Ne vem, a upam, da nič slabega,« mi odgovori Mojca, ki se ji po čelu že delajo gube od skrbi. Predvidevam, da tudi sama izgledam podobno, ker se mi v glavi sučejo vsi najslabši možni scenariji. Brez besed se razredničarka odpravi do katedra in zdaj je razred že v čisti tišini, saj smo vsi prepričani, da je nekaj narobe. A se ne ustavi pri katedru, tam le odloži stvari. Stopi do mene in mi reče: »Klara, stopi z mano ven.« Prikimam in se molče odpravim za njo, a v notranjosti kričim. Nekaj se je zgodilo. Da je to povezano z mano, ni več slutnja, temveč dejstvo.
Za zadnjo mizo pred vrati opazim Miha, ki me spremlja s pogledom. Še sama mu namenim daljši pogled, preden stopim iz učilnice na hodnik in se za mano zaprejo vrata. Ne morem zadržati, zato hitro vprašam: »Kaj je narobe?«
Razredničarka zavzdihne in mi pove: »Tvoja mama je na poti iz službe zaradi ledu zapeljala s ceste.«
Vse mišice se mi napnejo. Nemogoče. To ne more biti isto kot tisti bežni spomin na sneg, ki se mi je prikradel v misli zjutraj. V misli se mi vrine vprašanje, zakaj je mama sploh odšla od doma ob taki uri.
A preden lahko kar koli vprašam, razredničarka nadaljuje. »Je že v bolnici in do zdaj je znano samo to, da ima manjši pretres možganov in zlomljeno roko,« reče in za trenutek mi odleže. Odleže mi, ker sem bila prepričana, da bo rekla, da je mama mrtva ali pa v komi in se ne bova več pogovarjali ter objemali in smejali. Tako pa jo lahko pozdravijo. Že res, da bo najbrž nekaj časa v bolnici …
Kljub temu da mi je še pred trenutkom odleglo in sem mislila, da ne bom jokala, mi po licih stečejo slane solze. Ne morem si pomagati, a objamem razredničarko, kot da ni moja profesorica. Vseeno ne čutim sramu, le pogledam jo v oči ter se poskušam umiriti. »Jo lahko grem obiskat?« Moje vprašanje bi moralo imeti samoumeven odgovor, a nisem v stanju, da bi ga predvidevala.
»Seveda, tvoj oče bo prišel pote, kajti tudi on še ni prišel do bolnice in je komuniciral z njimi le preko telefona.« Oh, še to, pomislim. Seveda ati še ni prišel do mame, če pa dela v podjetju, ki je oddaljeno dobro uro. Tako bo prišel čez lep čas in v tistem času bi jaz že lahko prišla do mame, saj gimnazija ni tako daleč stran od urgence, kamor so peljali mamo.
Brez premisleka se odločim. »Bom šla peš. Prosim, pokličite očeta, da bo vedel, da se dobiva tam,« odločno rečem učiteljici. Čeprav se ji vidi, da ni zadovoljna s tem, da bom sama peš hodila po ledenih cestah, na katerih se je ponesrečila mama, mi prikima. Ker me pokonci drži adrenalin, sem zmožna delovati hitro. Obrnem se in sunkovito odprem vrata učilnice, da ob vstopu še vidim, kako so se nekateri zdrznili.
Z malo preveč trdnim korakom se podam do mize in zaskrbljene Kaje. Slišim, da me nekaj sprašuje, a moji možgani ne registrirajo besed. Zvezke vržem v torbo in se ogrnem s plaščem ter ji namenim en kratek pogled, ki je, upam, razložil situacijo. »Pokliči me,« mi hitro navrže. Razumljiva in učinkovita, pomislim, medtem ko ji pokimam.
Mihu, čigar oči so praktično prilepljene name, zopet namenim daljši pogled, čeprav ne vem zakaj. Ko stopim na svež zrak, se poskušam zaustaviti, da ne začnem teči po pločniku. Kljub temu držim hiter ritem, tako sem v desetih minutah že na urgenci. Medicinski sestri povem mamino ime in priimek in takoj dobim številko sobe. Pohitim po hodniku, še vedno popolnoma oblečena, tako da mi je že pošteno vroče. Odprem vrata in se ustavim ob pogledu na mamo, ki spi. Desno roko ima v mavcu. Hitro sedem na stol ob njeni postelji in si dovolim trenutek, da se slečem in pokličem atija in Jaka. Oba že vesta, le da je ati že skoraj tu, medtem pa je Jaka v Ljubljani in do večera ne more priti.
V njegovem glasu čutim globoko obžalovanje, zato ga poskušam pomiriti: »Trenutno samo spi, z zdravnikom pa še nisem govorila. Do večera najbrž ne bo bistvenih sprememb.«
»Ti jo vsaj vidiš. Lahko jo primeš za roko in ona te bo videla, če se bo zbudila pred večerom,« mi jezno navrže. Zavzdihnem, ker nisem v stanju, ko bi se mi dalo ukvarjati z njegovim nerganjem. Kljub temu da ga razumem, ga nočem več poslušati. »Se vidimo zvečer,« mu rečem. Nič mi ne odvrne, le nekaj zamomlja sam pri sebi, zato prekinem.
Še kakšno minuto se počutim nemočno in previdno držim mamino zdravo roko, ko pride ati. Skočim pokonci in se stisnem k njemu. Kot da bi ga priklical ati, se na vratih prikaže zdravnik. Opiše njeno stanje ter oceni, da bo mama v bolnici le dan. Ob tem izdihnem in stopim od moških, ki se pogovarjata naprej. Z atijem sva ob mami, a vsak dela nekaj drugega: ati se ukvarja s službo, jaz pa pokličem Kajo, da ji razložim vse skupaj.
»Pri matematiki nismo nič delali, saj smo imeli kar oddelčno, tako da ti ni treba nič narediti,« mi odgovori, ko jo vprašam o šoli. »Večino nas je skrbelo zate, tako da v vsakem primeru ne bi naredili nič,« še doda. Zahvalim se ji in ji povem, da bom naslednji dan prišla v šolo, ne pa popoldne na vaje za igro.
Ko me previdno vpraša, če lahko za vajo prevzame vlogo Marjetke, ji po premisleku, polnem zaničljivih možnih odgovorov, rečem: »Samo in izključno samo jutri. Do petka, ko je predstava, bom nazaj na starih tirih.« Takoj ko sem rekla, da je v petek predstava, sem se zamislila. Po eni strani imam občutek, da nismo pripravljeni, po drugi pa vem, da bomo izvedli brezhibno predstavo.
Zvečer pride Jaka, ki ga čaka prebujena mama. Zbudila se je skoraj isti trenutek, ko je vstopil, tako da ga sprva nisem opazila. Ker je v njeni naravi, da poskrbi za nas, nam zagotovi, da se počuti le malo utrujeno. Potem nas nažene domov. Pred odhodom jo še vsak enkrat objame. Do doma se peljem z atijem, ker še vedno nisem prepričana, da mi Jaka ne bi naredil pridige iz tega, zakaj ga nisem poklicala, ko se je mama zbudila. Seveda je to pridigo izvedel ob prihodu domov in še lep čas mu nisem mogla dopovedati, da je prišel v trenutku, ko se je zbudila.
Naslednje dopoldne sem ves čas gledala na uro. Seveda so me cel dan sošolci zasipali z vprašanji, a sem imela odgovore na najbolj pogosta vprašanja pripravljena od včeraj. Presenetil me je seveda Miha, ki me je tik po koncu zadnje ure vprašal: »Kje se je pa zgodilo?« Skomignila sem z rameni. »Ne vem in nočem vedeti. Vem, da vsi doma vedo, a jaz nočem biti obremenjena z mislijo na ta trenutek vsakič, ko bi se tam peljala,« mu odgovorim popolnoma iskreno. Vidim, da to ni odgovor, ki ga je pričakoval, a ne sili naprej z vprašanji.
Ko doma stopim skozi vrata, na kavču v dnevni sobi zagledam mamo. Očitno sta z atijem ravno prišla, saj vidim, da si še popravlja blazine pod hrbtom. Čevlje vržem z nog in skoraj skočim do nje. Ko pojemo kosilo, ki ga je prinesla babica po mamini strani, se z mamo vrneva do sedežne. Udobno se namestiva in v roke vzamem daljinec od televizije. »Torej, kaj bi danes gospa? Kakšno klasično rom-com ali nekaj z božičnim pridihom?« jo vprašam. »Poglej, ali je kje Dnevnik Bridget Jones,« mi odgovori. Nasmehnem se, ker je mama ta film gledala že prevečkrat, a je še vedno njena prva izbira. Nasmehne se nama sreča in eno uro kasneje se posvetiva filmu.
Slišim zvonec in mami povem, da grem odpret vrata. Na poti razmišljam, kdo bi lahko bil. Pomislim, da je verjetno Kaja, ki se vrača z vaje. Ko odprem vrata, na pragu zagledam Miha s pladnjem v roki. Zunaj spet rahlo naletava sneg. »Prinesel sem piškote, ki jih je spekla moja babi, ko je slišala, kaj se je zgodilo tvoji mami,« reče, medtem ko mi pladenj previdno potisne v roke. Ker mi je nerodno, pogledam v piškote v svojih rokah. Ne morem pomagati, da se ne nasmehnem, ko vidim malo nenavadne prelive na njih. »Si jih ti okrasil?« ga vprašam, da preverim svoje sklepanje.
Takoj zardi in vidno poskuša odgnati nelagodje. »No ja, hm, nekdo je moral babi pomagati, ker sama to težje počne,« zmaže skupaj. Zasmejem se, ker si težko predstavljam Miha, sarkastičnega športnika, kako se trudi spraviti rožnati preliv na kekse v kuhinji svoje babice. »Super so, hvala ti,« mu hitro rečem, da ne bo mislil, da se mu posmehujem. Odpre usta, kot da bi želel še nekaj reči, a se ustavi. »Se vidimo,« mi reče v pozdrav, ko se obrne in napoti proti hiši svoje babice.
Ko se vrnem k mami, ji razložim, kako sem prišla do dobrot. Seveda si takoj postreževa. Ko ugriznem v rožnat srček, me od sladkobe kar zaboli v kotih ust. Ta občutek obožujem, tako da si jih vzamem še več. Zvečer si umijem zobe, a imam kasneje v postelji v ustih še vedno sladek okus in na ustih prav tako sladek nasmeh, ker si ne morem izbiti iz glave prizora, kako Miha, oblečen v kičast predpasnik,krasi piškote.
6. poglavje
V petek ob osmih že obžalujem prihod v šolo. Morala bi ostati doma, kot mi je predlagala mama. Očitno sem podlegla prehladu, ki je precej udaril na moje sinuse. Že včeraj sem cel dan v šoli smrkala tako pogosto, da mi je bilo nerodno. A kaj, ko sem vedela, da če bi ostala včeraj doma, potem bi morala tudi danes in na koncu mi mama ne bi dovolila na igro. Joj, igra. V torbi imam celo mini lekarno, da lahko vsak odmor izkoristim za zdravljenje.
Jasno mi je, da na današnji predstavi še gotovo ne bom zdrava, a se vseeno nisem imela namena vdati. Večji problem kot občasno smrkanje je predstavljalo redno krvavenje iz nosu, če sem samo enkrat premočno pihnila v robec. Če bi se mi to zgodilo v šoli, bi verjetno umrla od sramu. Da bi se izognila neprijetnim situacijam, sem se že cel dan trudila čim manj brisati nos. Do pete ure sem imela vsega skupaj že dovolj.
Poleg mojih osebnih problemov smo imeli nadomeščanje zgodovine, že drugo uro ta dan. Sedela sem v klopi poleg Kaje in poslušala, kako profesorica sprašuje Miha. Ni ji bilo pomembno, da imamo nadomeščanje. Večina učiteljev takrat ne sprašuje, a ona ne sodi v večino. Ravno začnem razmišljati, da bo Miha odnesel dokaj dobro, ko po grlu začutim nekaj toplega. Obnemim ob spoznanju, da gre za kri. Ni druge možnosti, ker se mi je to zgodilo že prevečkrat.
Poskušam ne narediti scene, zato le mirno dvignem roko in glavo nagnem malo nazaj. Bolje po grlu kot na mizo, si rečem. Na srečo me zgodovinarka opazi ter mi nameni zdolgočasen pogled. »Kaj je Klara, da ne more počakati do konca spraševanja?« me vpraša.
»Grem lahko na stranišče?« jo vprašam, ker ne bi rada izpostavljala svojega specifičnega problema. Zavzdihne in zdi se mi, da celo zavije z očmi.
»Najbrž sta se to zmenili z Mojco, ki je kot po naključju morala malo prej na stranišče in se še ni vrnila,« odgovori. Malo manjka, da kar brez dovoljenja stečem ven, ker čutim že veliko nelagodje. Ne morem verjeti, da misli, da je to, kar je rekla, res. S tem je potrdila, da nas res ne razume in nas tudi ne poskuša razumeti.
»Prosim, nujno je,« še enkrat poskusim.
»Kaj je lahko tako nujno, da ne more počakati do takrat, ko bo Miha tule že imel oceno?« se profesorica pred mano ne da.
Pogledam Kajo, ki pozna moj problem. Očitno malo prenaglo nagnem glavo, saj začutim kapljico krvi, ki mi steče iz nosu. Očitno je poleg Kaje to videl tudi Miha pred katedrom, ker hitro reče: »Gospa, res me nič ne moti, naj gre, a ne vidite kaj je narobe?« Profesorica mu je posvečala pogled, potem pa se je končno obrnila k meni in ob pogledu name hitro dala dovoljenje. Pognala sem se iz učilnice ter si z eno roko stiskala nos. Na poti sem srečala Mojco, a ji nisem imela časa razlagati, kaj se je zgodilo. Na stranišču sem se nagnila nad umivalnik in si izmenično izpirala krvave roke, medtem ko sem si z drugo pri nosu držala brisačko.
Čez kakšno minuto sem se malo umirila in pogledala svoj odsev. Na srečo mi kri bele bluze ni umazala, zato si oddahnem. Za trenutek me prevzame sram, ker so me sošolci po treh dneh zopet videli praktično zbežati iz učilnice med uro. Ravno se odpravim nazaj proti učilnici, ko zaslišim zvonec. Pred sabo zagledam Kajo, ki mi poda moje stvari. Skupaj se odpraviva domov. »Vse v redu?« me vpraša. Prikimam ji. »Bolje bi bilo, da ne bi pogoltnila toliko krvi, saj me bo gotovo ta občutek v grlu še nekaj časa spremljal,« dodam. Na kratko se zasmeje in tudi sama se kislo nasmehnem. Na videz je vse skupaj zelo smešno, če tega še nisi doživel.
»Koliko je pa potem dala Mihu?« se spomnim in jo vprašam. »Mislim, da štiri, ampak je, kot velikokrat, rekla, da ga bo mogoče še naslednjič kaj vprašala,« mi odvrne. »Seveda,« rečem bolj sama sebi kot Kaji. Stresem z glavo, da se znebim takšnih misli. Razmišljati moram o mnogo bolj pomembnih stvareh.
»Ne morem verjeti, da je danes igra,« reče Kaja, kot da bi brala moje misli.
»Jaz tudi ne. A misliš, da bo šlo?«
»Itak. Zelo smo vadili in se trudili, tako da bi jo lahko izvedli odlično še v spanju,« odgovori na moje dvomeče vprašanje. Saj sem to tudi sama vedela, a mi je prijalo to slišati še od nekoga drugega.
»Greš k meni domov, da bova skupaj naredili nalogo?« me vpraša, ko se ustaviva pred njeno hišo.
»Če hočeš. Danes se bova še večkrat videli,« ji odgovorim in pomežiknem. Zavije z očmi in me potegne za sabo. Za matematiko porabiva mnogo več časa, kot bi ga potrebovala, katera koli od naju, če bi delala sama. Po približno štiridesetih minutah se poslovim. »Te pokličem pred generalko, v redu?« me vpraša, ko si obuvam čevlje.
»Ja ti kar,« ji odgovorim.
Ko stopim v domačo hišo, mi v oči pade mama, ki pomiva stopnice. Očitno si ni mogla pomagati, čeprav ima eno roko v mavcu in mora zato vso logistiko prenesti na drugo roko, s katero je tudi manj okretna.
»Kako je bilo v šoli?« me vpraša, ko pristopim in jo razbremenim. Skomignem z rameni, saj je nočem obremenjevati. »Drugače v redu, le med zgodovino mi je kri tekla, ker, kot veš, smrkam,« ji odgovorim brezskrbno. Vzdihne in stopi naprej. Pomigne mi, da preneham s čiščenjem. Očitno se ji zdi, da je to dovolj.
»No, ti smrkec, potem pa pojdi zdajle malo počit, pa te bom zbudila pred generalko,« reče in me zapusti. Stvari spravim v sobo ter zaprem vrata za sabo. Vržem se na postlano posteljo. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje spala sredi dneva. Jaka je to počel včasih redno. Očitno me tokrat premami vonj sveže posteljnine, ker mi prav hitro potegne veke skupaj. Po tem, kar se zdi kot trenutek, se zbudim.
Sežem po uri, ki sem jo prej položila na pisalno mizo. »O, ne ne ne ne ne!« si začnem govoriti, ko vidim čas. Petnajst do petih. Predstava se začne ob petih. Imam četrt ure in v tem času ne morem niti pravočasno priti do kulturnega doma, kaj šele se preobleči v kostum. Pograbim telefon, ki je na drugem mestu kot prej. Odprem stike in takoj vidim, da me je klicala Kaja. A njen klic ni označen kot neodgovorjen, tako da lahko sklepam, da se je mama po vsej verjetnosti oglasila namesto mene. Oh, kaj je kaj rekla. Odprem omaro in ven povlečem rezervno obleko za igro, ki sem si jo, na srečo, doma pustila ravno zaradi takšnih primerov. Zdrvim po stopnicah in mamo napadem z besedami: »Zakaj me nisi zbudila? Kaj si rekla Kaji?«
Vidim, da je presenečena nad mojo reakcijo. Predvidevam, da je, kot po navadi, mislila, da dela edino primerno stvar. »Bolna si. Nobena igra ni tako pomembna kot tvoje zdravje. Kaji sem rekla, da te verjetno ne bo.«
Seveda je to rekla. Po možnosti, bo Kaja zdaj igrala Marjetko. Le zakaj se je obnašala, kot da imam neko neozdravljivo bolezen? Mar res ni videla, da je bilo to zame več kot le igra ali projekt? Še enkrat ošvrknem uro in vidim, da imam le deset minut.
»Nimam časa za to. Na igro grem,« ji rečem medtem ko stopim skozi vrata. Ker je tek po napol zaledenelem pločniku nevaren, se odločim za hitro hojo. Pete me pečejo, ko prispem do vhoda v kulturni dom. Ura je deset čez peto. Uradno se je predstava že začela. Ko prispem do zaodrja, me vsi prisotni hitijo nagovarjati. Vsem ukažem, naj utihnejo. Izmislim si, da smo imeli problem z mamo, ker bi bil izgovor, da sem si zaspala, brez pomena.
»Kaja je prevzela tvojo vlogo,« mi pove Mojca, ko si obuvam primerne čevlje. To sem že prej sklepala. Kako je mogla? se vprašam. Sprijaznim se, da bom zdaj jaz Neža, Kajina polsestra, ki nastopi šele na koncu, v vrhuncu zgodbe. Stopim do roba odra, od koder lahko spremljam dogajanje. Sprva mi v oči pade odlično ozadje. Potem zagledam, kako Kaja sloni na Mihu. To mi ne gre v račun, saj med glavnima osebama ni bilo nikoli bližnjih stikov. Za to sem posebej poskrbela. Ko vidim, kako pogleda Miha, mi v glavi zazvoni.
Kaji gre zanj. Ne za vlogo. Očitno ji ni bilo tako vseeno, kot se je delala. Najbrž me je zato želela prepričati, da mu ne zaupam in verjamem, saj ga je želela zase. In zdaj bo iz komedije o najstnikih naredila neko romantično podrtijo. Počutim se prevarano. To bi mi morala povedati. Zato so prijatelji, sploh pa najboljši. Med nama se stvari ne bi smele končati zaradi fanta, ki se je meni posvečal bolj kot si je ona želela.
Preplavi me jeza. Čisto vse, kar je povezano z mano in jo zanima, mora imeti. Dobim idejo. Če bo ona spremenila zgodbo, jo bom tudi jaz. Vrnem se k Mojci, ki je svoj del že končala. »Mi posodiš šminko?« jo vprašam. Hitro prikima in mi jo poda. Uredim se in si počešem lase. Ko se igra približuje koncu, vem tako Kajin plan kot tudi svoj.
»Si pripravljena?« me vpraša Mojca, ko stopim do vhoda na oder, kjer sem še malo prej spremljala dogajanje. »Vedno,« ji odgovorim. Zavzdihnem in se poskušam pripraviti na to, kar sledi. Stopim na oder, preden bi mi Mojca lahko še kaj rekla. V trenutku na sebi začutim mnogo pogledov. Zravnam se in si na obraz prikličem presenečen izraz. Po vsem, kar sem v tako kratkem času doživela, to ni težko.
»Ti,« rečem in s prstom pokažem na Kajo in se ji začnem približevati. Verjetno do zdaj ni vedela, da sem prišla, ker ji za malo predolgo na obrazu prevladuje osuplost. Miha je na drugi strani najprej osupel, a lahko na njem preberem samo olajšanje. To me zmede, a sledim svojemu planu. Zdaj stojim že čisto pred Kajo, a vem, da na pogled izgledam mnogo bolj samozavestno in pripravljeno. »Neža,« ji uspe izdaviti. Prikimam in stopim korak nazaj ter se obrnem proti publiki. Pogled usmerim v levi kot dvorane, tako da ne gledam nikogar v oči.
»Da, Marjetka. Si mislila, da se me boš znebila, če boš vsem povedala tiste laži o moji mami?« Ne izpostavim nobenih laži, ker jih v bistvu ni bilo. V originalu bi to moralo biti veselo srečanje, ki bi mu sledil tisti pravi »happy end«. Vidim nerazumevanje na njunih obrazih, a ga oba hitro prikrijeta. Gotovo sta že ugotovila, da improviziram. Globoko vzdihnem in poskušam nadaljevati.
»Oče mi je pisal, naj se vrnem,« rečem in poskrbim, da mi glas ne zadrhti.
Zdaj se oglasi Miha: »Ni ti pisal on, ampak jaz. Pogrešam te, Neža. Brez tebe ni enako. Vsi tako mislimo. Jaz, Jože, Marta, Franc, Katarina in drugi.« Očitno se je tudi on odloči za improvizacijo.
Čeprav stopi do mene, se ne odmaknem.
»Zakaj se potem nisi ti podpisal?« ga nežno vprašam.
»Ker sem vedel, da ne bi prišla, če bi te pozval kdorkoli drug kot tvoj oče,« mi odgovori na točno tisti način, ki sem ga želela. Spusti pogled, kot da bi mu bilo zares neprijetno.
»Seveda ti ne bi verjela, pa tudi drugim ne, ko pa ste se vedli, kot da ste na Marjetkini strani,« rečem in le za odtenek izostrim glas. Stopim korak nazaj, a mi sledi. Z očmi hitro ošvrknem Kajo, ki se počasi odmika z odra. Verjetno nima ideje, kaj bi naredila.
Miha me prime za roke in pogled zopet preusmerim vanj. »Marjetka nas je vse »prinesla« okoli. A zdaj vem, kaj je resnica in kaj ne. Nikoli ti nisem lagal, veš. Pa ti lahko sestra pove kar koli hoče,« reče. V dvorani od napetosti vlada popolna tišina. V meni se mešajo moja resnična čustva in čustva Neže, ki jo igram. Nagubam čelo, ker ne vem, kaj naj rečem.
Na koncu mi ni treba reči ničesar, saj Miha naredi nekaj, kar preseneti tako mene kot celotno publiko. Poljubi me.
7. poglavje
V trenutku se v dvorani prižgejo luči, ki naznanijo konec predstave. Publika začne ploskati ter nam nameni stoječe ovacije. Zdrznem se in stečem do zavese. Hitro vse nastopajoče naženem na oder. Miha je storil enako na drugi strani. Ko se držimo za roke in se priklanjamo, si dovolim pogledati ljudi pred sabo.
Iščem mamo in atija. Kamen se mi odvali od srca, ko ju vidim v zadnjih sedežih, ki sta jih dobila po poznem prihodu. Prepričana sem, da bom doma poslušala pridige glede dogajanja na odru, predvsem atiju najbrž ne bo jasno, zakaj nisem več nastopala. Po zadnjem priklonu se vsi spravimo v zaodrje, kjer se poskusimo postaviti v krog in združimo roke.
Vsi ostali se preoblečejo v bolj moderna oblačila, jaz zamenjam le čevlje, ker drugega nimam. Tako ali tako zdaj sledi pogostitev v prostorih zraven doma, tako da so vsi ostali vseeno urejeni, le v stilu enaindvajsetega stoletja. Nepričakovani poljub mi vlije več kot zadosti energije za sledeče dogajanje.
Hodim med ljudmi in stiskam roke, se objemam ter od nekaterih babic prejmem celo kakšen poljubček na lice. Na ustih mi igra nasmeh, ki je naraven in umeten hkrati. Spravim se do stranišča, kjer se mnoge moje sošolke zbirajo, si urejajo lase ter popravljajo ličila. Stopim v kabino in opustim nasmeh. Od njega me bolijo že vse obrazne mišice.
Na stranskih stopnicah zagledam Kajo. Odpravim se k njej. »Hej, se lahko usedem?« ji rečem bolj iz olike. Ne počakam na odgovor in se naslonim na stopnico pod njo. Tako sediva nekaj trenutkov v tišini, potem pa Kaja spregovori: »Oprosti, Klara.« Obrnem se k njej in vidim, da ji po licih tečejo solze. Njene roke vzamem v svoje in jo pogledam v oči.
»Vem, da me imaš rada in vem tudi to, da imaš rada Miha,« ji rečem.
»Nimam ga rada!« mi oporeka. Zasmejem se in zmajem z glavo. »Joj, Kaja, saj to ni nič takšnega. Obnašaš se kot da bi se zagledala v mojega očeta.« Zdaj ona hiti odkimavati z glavo.
»Ne, res mi ni zares všeč. Mislim, podzavestno sem bila očitno ljubosumna, da ga zanimaš ti, ne jaz,« mi odgovori. »Pa saj mu nisem všeč, kaj pa govoriš,« jo pokaram. Zavedam se, da to mogoče ni čisto res, glede na to, kaj se je zgodilo prej. »Ja, seveda,« mi med smrkanjem oporeče.
»Ne bova se kregali glede fantov, ker to ni vredno najinega prijateljstva. Od zdaj naprej mi boš povedala vse, pa četudi ti to ni všeč. Jaz bom delala enako,« rečem. Prikima in še enkrat zasmrka. Roke odmaknem od njenih in si na krilo potegnem torbico, ki sem si jo na hitro pripravila pred odhodom. Vem potegnem robček in ji ga podam. »To me spominja na mojo babico, ki ima prav tako vedno pri sebi kakšen robček,« se nasmeje. Naredim se užaljeno, a mi ne uspe, ker čutim samo olajšanje in veselje.
Vstanem in ji pomignem, da vstane tudi ona. Skupaj se sprehodiva do gruče sošolk. Mama in ati se mi približata in me potegneta na stran. »Midva bova šla, Klara, ti pa kar ostani,« mi reče mama, potem ko mi izrečeta pohvale. Vidim, da bi ati z veseljem še kaj dodal, a ga mama potegne stran. Pomaham jima v slovo.
Vrnem se do prijateljev. Večer mine v prijetnem vzdušju. Vsi se sprostijo, sama pa še vedno čutim napetost. Tisti, ki znamo igrati klavir, se parkrat celo izmenjamo in pretegnemo prste na starem pianinu v prostoru. Vsak požanje bučen aplavz. Počasi se naveličam dogajanja, zato se poslovim od vseh. Seveda to traja dlje časa, ker se od mene želijo posloviti tudi starejši ljudje, ki so me danes spoznali.
Ko stopim na prosto, me objame hladen zrak. Sneži. Spet. Ne morem se zadržati, da se ne spomnim na ponedeljek, ko sem se prav tako odpravljala domov in je snežilo. Pogledam v nebo in izrečem kratko prošnjo, da se kasnejše dogajanje ne bo ponovilo. Tokrat me bolj zebe, ker nosim le obleko do kolen in tanke hlačne nogavice. Dlani stiskam v pesti, ker me zebe v prste. Stopam počasi. V ušesa si potisnem slušalke in nastavim pesem Last Christmas. Čeprav je do božiča še dolgo, je božično vzdušje v meni že zelo močno.
Zaradi slušalk ne slišim ničesar okoli sebe, zato me zelo preseneti roka na moji rami, ki se pojavi od nikoder. Refleksi prevzamejo moja dejanja. Obrnem se in osebo pred sabo udarim s pestjo v nos. Takoj ugotovim, da sem naredila napako, saj ugotovim, da je pred mano Miha. Drži se za nos, iz katerega mu vidno teče kri. Slušalke vržem v torbico in pograbim sneg in mu ga potisnem k obrazu. »Ti to resno?« me vpraša, ko to naredim.
Zavedam se, kaj sem naredila, zato takoj odstranim rdeč sneg. Očitno je, da nisem razmišljala. Pograbim robčke ter enega ponudim Mihu. Kri hitro neha teči, tako da si lahko oddahnem, saj vidim, da je njegov nos enak kot prej. To vidi in mi reče: »Resno, Klara, nisi tako močna.« Nerodno mi je zaradi mojih dejanj, zato sem tiho. »Bova šla?« me vpraša in pomigne z glavo. »Oh, ja, seveda,« mu hitim odgovoriti.
Hodiva vzporedno in nihče dolgo nič ne reče. »Zakaj te ni bilo?« vpraša in prekine tišino. »Mama je nekaj naredila namesto mene in ni dobro presodila,« povem po resnici, ker mu nočem lagati. Na srečo se mi ne smeje, ampak le prikima.
»Mama me je prisilila, da sem oblekel srajco,« doda.
Ustaviva se in ogledam si ga. Prav zares ima gor belo srajco, zavihano do komolcev. »Te nič ne zebe?« ga vprašam. »Malo mi je hladno, pa saj sva že blizu.« To reče, a se noben od naju ne premakne naprej. »Hvala, ker si bil resen na predstavi. Na začetku sem zelo dvomila vate,« mu povem, da prekinem tišino.
»Dvomila si vame?« Zaigra užaljenost in si roko pritisne k srcu. Nasmejem se in ga v hecu malo potisnem stran. Odpraviva se naprej. Z roko si grem večkrat čez lase, da preprečim nabiranje snega. Pogledam Miha in vidim belo kapico na njegovi glavi. Stegnem se in mu razmršim lase, tako da mu večina snega pade za vrat. Hitro si ga začne stepati stran, medtem pa hitreje stopim stran, ker lahko gotovo pričakujem, da se mi bo maščeval. Obrnem se v trenutku, ko name strese gmoto snega, da me čez celo telo preplavi hlad. Zdaj on smeje beži pred mano. Tako hodiva do doma.
Pred našo hišo je velik kup snega, kamor se vržem. Prevalim se na hrbet in pogled usmerim v nebo. Kljub uličnim svetilkam se vidijo posamezne zvezde. Miha je ob meni in nič ne reče. Pa saj mu ni treba. Oba gledava v nebo ter opazujeva mlečno cesto.
Roke mi že zmrzujejo in nekaterih prstov zaradi mraza in snega skorajda ne čutim več. Vseeno čutim, ko me prime za dlan s toplimi prsti. Ne vem, kako mu je uspelo obdržati v rokah toplino, a ne razmišljam preveč. Prepustim se trenutku in vmes mi v misli stopi le spoznanje, da je prenehalo snežiti.
EPILOG
»Zakaj sem tu?« se vprašam. Miha kleči pred mano in mi pomaga obuvati drsalke.
»Zato, ker ne morem verjeti, da ne znaš drsati,« mi odgovori Kaja poleg mene. Seveda si ona zna nadeti drsalke, saj jih uporablja bolj pogosto, kot jaz igram klavir. Z vsakim na eni strani mi uspe priti do ledu. Tam me zagrabi poleg skrbi strah.
»Ne morem,« zajavkam in si ogledujem gladko površino. Kaja se požene na led in naredi nekaj hitrih zavojev. »Samo prepusti se,« mi reče, kot da bi bilo to samoumevno. »Nikoli več ne bom delala planov na božični večer, saj prehitro podležem zaradi dobrega vzdušja.«
Ko me je pred tednom dni na zadnji dan šole, vprašala, če grem zraven nje, sem jo sprva zavrnila. Potem pa sta me oba z Mihom cel dan prepričevala in na koncu sem popustila.
»Me boš ujel?« rečem fantu, ki mu še pred mesecem dni ne bi zaupala. Nasmehne se mi in mi roko položi na ramo. »Mislim, da to sploh ni pravo vprašanje. Ujel sem te že večkrat. Vprašati bi se morala, kolikokrat se bo to zgodilo danes,« mi odgovori. Zavijem z očmi, a se ne zadržim, ko se mi usta razlezejo v nasmeh. Pomislim, da mogoče v igri pred mesecem dni nisem dobila tistega srečnega »happily ever after«, a si pustim verjeti, da bo tokrat drugače.
Moj odgovor:
Svetovalnica
Ljubezen
Živjo, res bi rada dobila kakšno mnenje, ker ne vem več, kaj naj naredim.
Gre za enega fanta, ki mi je všeč že od decembra 2024. Vse skupaj se je začelo na eni božični zabavi, kjer je bil našemljen v Grincha. Takrat si niti približno nisem mislila, da mi bo postal tako všeč. drgacč je moj sošolec in imava vse predmete razen športa skup
Septembra 2025 je ena punca, ki jo oba poznava, ugotovila, da mi je všeč, in mu povedala. Dala mu je tudi mojo številko in potem sva si začela pisati. In to res veliko. V približno štirih mesecih sva si napisala okoli 4000 sporočil. Velikokrat je prvi pisal on, tudi če sem jaz nehala odgovarjati. Spraševal me je, če imam fanta, o mojem življenju, treningih, spanju in še marsičem. Enkrat me je celo vprašal, ali bi bila njegova punca. Rekla sem ne, ampak samo zato, ker me je bilo strah in sem bila preveč sramežljiva. V resnici mi je bil zelo všeč.
Kasneje sem izvedela, da sem tudi jaz všeč njemu. Učiteljici naj bi povedal, da sem mu všeč, ampak da ga je strah, da bi šlo kaj narobe. In iskreno, tudi mene je bilo strah.
Potem so bili še vsi tisti pogledi v šoli. Velikokrat se zgodi, da pogledam proti njemu in že gleda mene. Včasih se nasmehneva in včasih imam res občutek, da je nekaj med nama. Ampak nikoli nisem zares vedela, kaj si misli.
Letos septembra se je začela še zgodba z valeto. Vprašal me je, kaj bi rekla, če bi me vprašal, ali bi šla z njim na valeto. Rekla sem, da ja. Potem je večkrat rekel, da misli resno, naslednji dan pa je že malo spremenil zgodbo in rekel, da ni čisto fiksno. Takrat res nisem vedela, kaj naj si mislim.
Na šoli v naravi septembra se je zgodilo nekaj zanimivega. En fant me je vprašal, ali bi šla z njim na valeto, in dobesedno nekaj sekund za njim me je vprašal še ta fant, ki mi je všeč. Ko je videl, da me je drugi vprašal, je pritekel do mene. Izbrala sem njega. Rekel mi je: »Ti si edina.« In ne vem, mogoče se sliši neumno, ampak meni je to res veliko pomenilo.
Zdaj pa je november in spet sem čisto zmedena.
V zadnjem času je bilo nekaj govora o zvezah in dobila sem občutek, da mogoče noče zveze. Ampak nikoli mi ni zares povedal, kaj si misli. Njegova sestra je bila zraven in je začela komentirati moje obnašanje, češ da s svojim obnašanjem ničesar ne dosežem. Zaradi tega se sploh nisva normalno pogovorila.
In potem me je poklical ON. Ne jaz njega. On mene. Dan pred tem sva dve uri igrala Roblox in se normalno pogovarjala. Bilo je čisto sproščeno in zabavno, kot da ni nič narobe.
In zdaj sem spet pri istem vprašanju. Če noče ničesar z mano, zakaj me kliče? Zakaj se želi družiti z mano? Ali mu je samo všeč moja družba ali pa je mogoče tudi on še vedno malo zainteresiran?
Najhuje je, da mi je všeč že skoraj dve leti. Res nisem pričakovala, da bom toliko časa razmišljala o enem človeku. Včasih se počutim prav neumno, ker analiziram vsako malenkost. Če me pogleda, razmišljam o tem. Če me pokliče, razmišljam o tem. Če mi ne piše, spet razmišljam o tem.
Po eni strani nočem obupati, ker se je med nama zgodilo že toliko stvari. Po drugi strani pa nočem biti edina, ki si želi, da bi se kaj zgodilo.
Ne pričakujem, da bo takoj hotel biti z mano ali da mi bo karkoli obljubil. Samo rada bi vedela, ali sem mu sploh še všeč. Nočem ga loviti ali siliti v karkoli, ampak tudi ne vem, koliko časa naj še čakam.
Kaj bi ve naredile na mojem mestu? A mislite, da sem mu še všeč? A je možno, da mu je mar zame, ampak si ne želi zveze? In ali naj ga direktno vprašam, kaj sploh želi od mene?
Res bi mi pomagalo, če bi mi kdo povedal svoje mnenje, ker sama sem že čisto izgubila občutek za to, kaj je normalno in kaj si mogoče samo domišljam.
Hvala vsem, ki ste prebral. :heart:
Gre za enega fanta, ki mi je všeč že od decembra 2024. Vse skupaj se je začelo na eni božični zabavi, kjer je bil našemljen v Grincha. Takrat si niti približno nisem mislila, da mi bo postal tako všeč. drgacč je moj sošolec in imava vse predmete razen športa skup
Septembra 2025 je ena punca, ki jo oba poznava, ugotovila, da mi je všeč, in mu povedala. Dala mu je tudi mojo številko in potem sva si začela pisati. In to res veliko. V približno štirih mesecih sva si napisala okoli 4000 sporočil. Velikokrat je prvi pisal on, tudi če sem jaz nehala odgovarjati. Spraševal me je, če imam fanta, o mojem življenju, treningih, spanju in še marsičem. Enkrat me je celo vprašal, ali bi bila njegova punca. Rekla sem ne, ampak samo zato, ker me je bilo strah in sem bila preveč sramežljiva. V resnici mi je bil zelo všeč.
Kasneje sem izvedela, da sem tudi jaz všeč njemu. Učiteljici naj bi povedal, da sem mu všeč, ampak da ga je strah, da bi šlo kaj narobe. In iskreno, tudi mene je bilo strah.
Potem so bili še vsi tisti pogledi v šoli. Velikokrat se zgodi, da pogledam proti njemu in že gleda mene. Včasih se nasmehneva in včasih imam res občutek, da je nekaj med nama. Ampak nikoli nisem zares vedela, kaj si misli.
Letos septembra se je začela še zgodba z valeto. Vprašal me je, kaj bi rekla, če bi me vprašal, ali bi šla z njim na valeto. Rekla sem, da ja. Potem je večkrat rekel, da misli resno, naslednji dan pa je že malo spremenil zgodbo in rekel, da ni čisto fiksno. Takrat res nisem vedela, kaj naj si mislim.
Na šoli v naravi septembra se je zgodilo nekaj zanimivega. En fant me je vprašal, ali bi šla z njim na valeto, in dobesedno nekaj sekund za njim me je vprašal še ta fant, ki mi je všeč. Ko je videl, da me je drugi vprašal, je pritekel do mene. Izbrala sem njega. Rekel mi je: »Ti si edina.« In ne vem, mogoče se sliši neumno, ampak meni je to res veliko pomenilo.
Zdaj pa je november in spet sem čisto zmedena.
V zadnjem času je bilo nekaj govora o zvezah in dobila sem občutek, da mogoče noče zveze. Ampak nikoli mi ni zares povedal, kaj si misli. Njegova sestra je bila zraven in je začela komentirati moje obnašanje, češ da s svojim obnašanjem ničesar ne dosežem. Zaradi tega se sploh nisva normalno pogovorila.
In potem me je poklical ON. Ne jaz njega. On mene. Dan pred tem sva dve uri igrala Roblox in se normalno pogovarjala. Bilo je čisto sproščeno in zabavno, kot da ni nič narobe.
In zdaj sem spet pri istem vprašanju. Če noče ničesar z mano, zakaj me kliče? Zakaj se želi družiti z mano? Ali mu je samo všeč moja družba ali pa je mogoče tudi on še vedno malo zainteresiran?
Najhuje je, da mi je všeč že skoraj dve leti. Res nisem pričakovala, da bom toliko časa razmišljala o enem človeku. Včasih se počutim prav neumno, ker analiziram vsako malenkost. Če me pogleda, razmišljam o tem. Če me pokliče, razmišljam o tem. Če mi ne piše, spet razmišljam o tem.
Po eni strani nočem obupati, ker se je med nama zgodilo že toliko stvari. Po drugi strani pa nočem biti edina, ki si želi, da bi se kaj zgodilo.
Ne pričakujem, da bo takoj hotel biti z mano ali da mi bo karkoli obljubil. Samo rada bi vedela, ali sem mu sploh še všeč. Nočem ga loviti ali siliti v karkoli, ampak tudi ne vem, koliko časa naj še čakam.
Kaj bi ve naredile na mojem mestu? A mislite, da sem mu še všeč? A je možno, da mu je mar zame, ampak si ne želi zveze? In ali naj ga direktno vprašam, kaj sploh želi od mene?
Res bi mi pomagalo, če bi mi kdo povedal svoje mnenje, ker sama sem že čisto izgubila občutek za to, kaj je normalno in kaj si mogoče samo domišljam.
Hvala vsem, ki ste prebral. :heart:
Vprašanje
Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(63)
Zdi se mi zanimiva.
(61)
Me ne zanima.
(32)



Ljubezenska zgodba