*pod*17. november*pod*
*b*Jesse*b*
»Danes izgledaš pretirano vesel. Je vse v redu s tabo?« me je vprašal Alex.
»Ah, ne, vse je v redu z mano.« Huh. Mislim, da danes zvenim nekako *i*poskočno*i*, Čudno mi je, da moram prikrivati zvezo. Ampak bom zdržal. Nekako.
*b*Aimee*b*
Šele zdaj vem, kaj pomeni imeti nekoga rad na tak način, kot imam rada Jesseja. Iskreno ne vem, kako se je lahko zaljubil vame Popularen in nepopularna- ne vem, če gre to skupaj.
Po pouku sem šla v garderobe in se začela preobuvati. Nato se je pojavil za mano Jesse, kdo pa drug. Prijateljev itak nimam, tako da je on lahko edini, ki stoji za mano. Obrnila sem se in takoj na svojih ustnicah začutila njegove. Tako sem si jih želela. Ampak sem ga mogla odriniti.
»Jesse, sredi garderobe sva, vsi naju lahko vidijo.«
»Se dobiva pred šolo. Tam naju nihče ne bo videl, « je rekel z nasmehom na obrazu.
Le zavila sem z očmi in se še sama nasmehnila.
»Greva?« je vprašal.
»Kam?« sem dejala začudeno.
»Boš videla.« Prijel me je za roko in povlekel za sabo.
Hodila sva najprej po pločniku nekaj minut, nato pa zavila na stezico ob robu mesta.
»Jesse, kam me pelješ?«
»Sem ti povedal, da boš videla.«
Sprehajala sva se po gozdni stezici še nekaj minut, dokler nisva prišla do nekega prostora. Manjša jasa je gledala na reko. Na sredini je stala klopca, osamljena in z izrezanim srcem na naslonjalu. Ob levi strani klopce je bila zasajena prelepa rdeča vrtnica, ki je imela le še nekaj prelepih cvetov.
»Prelepo je. Kje si našel ta kraj?« sem dahnila.
»Že vse življenje hodim sem. Kljub temu, da do sem vodi uhojena stezica, tu ni bilo nikogar razen mene v zadnjih letih. Občina je ta kraj naredila, vendar so ga vsi pozabili. Zdaj hodim sem samo še jaz, predvidevam.«
Prijel me je za roko in odpeljal pred klopco. Prijel me je za boke in me poljubil. Vdihnila sem njegov vonj, ki ga ne bom nikoli pozabila.
Tukaj sva preživela nekaj ur. Naredila sva domačo nalogo, ki je sploh ni bilo veliko in razložila sem mu par stvari.
Nato sva gledala sončni zahod. Vso jaso je oblivala svetloba zahajajočega sonca, ki je Jesseju osvetljevala obraz. Sedela sem zraven njega, z glavo naslonjena na njegovo ramo.
»Jesse, zakaj? Zakaj?«
»Zakaj kaj?« je vprašal.
»Zakaj jaz?« sem ponovila in ga pogledala.
»Ne vem. Samo v eni sekundi sem spoznal, da si lepša od vsake punce, ki si jo spoznal.«
»Jaz pa sem na začetku mislila, da si lenoben popularen fant. Ampak šele zdaj sem ugotovila, da si daleč od tega.«
»Veš, Aimee, ob tebi se šele lahko počutim takšnega, kot sem v resnici. Zdi se mi, da pred ostalimi… kot, da imam na sebi nekakšno masko. Masko, ki je ne želim imeti. Nikoli si nisem želel biti tak pred ostalimi, ampak… Ko te vzljubijo takšnega, kot si se predstavil na začetku, jim je res težko šele po letih pokazati svoj pravi obraz.«
»Meni se zdi, da nikoli ni prepozno. Nikoli ni prepozno, da začneš na novo.«
»Ne vem… Veliko sem razmišljal o spremembi, ampak bi potem izgubil vse moje prijatelje.«
»Jesse, si se kdaj vprašal, če so res tvoji prijatelji? So te oni prisilili, da hodiš na zabave, da piješ alkohol? Če bi jim zaupal, da sva skupaj, bi to takoj povedali vsem, ali bi to zadržali zase, če bi jih prosil?
*b*Jesse*b*
Ob njenih besedah, ki jih je povedala o prijateljstvu, sem ostal brez besed. Ugotovil sem, da ima prav. Moji prijatelji res niso moji pravi prijatelji.
*b*Jesse*b*
»Danes izgledaš pretirano vesel. Je vse v redu s tabo?« me je vprašal Alex.
»Ah, ne, vse je v redu z mano.« Huh. Mislim, da danes zvenim nekako *i*poskočno*i*, Čudno mi je, da moram prikrivati zvezo. Ampak bom zdržal. Nekako.
*b*Aimee*b*
Šele zdaj vem, kaj pomeni imeti nekoga rad na tak način, kot imam rada Jesseja. Iskreno ne vem, kako se je lahko zaljubil vame Popularen in nepopularna- ne vem, če gre to skupaj.
Po pouku sem šla v garderobe in se začela preobuvati. Nato se je pojavil za mano Jesse, kdo pa drug. Prijateljev itak nimam, tako da je on lahko edini, ki stoji za mano. Obrnila sem se in takoj na svojih ustnicah začutila njegove. Tako sem si jih želela. Ampak sem ga mogla odriniti.
»Jesse, sredi garderobe sva, vsi naju lahko vidijo.«
»Se dobiva pred šolo. Tam naju nihče ne bo videl, « je rekel z nasmehom na obrazu.
Le zavila sem z očmi in se še sama nasmehnila.
»Greva?« je vprašal.
»Kam?« sem dejala začudeno.
»Boš videla.« Prijel me je za roko in povlekel za sabo.
Hodila sva najprej po pločniku nekaj minut, nato pa zavila na stezico ob robu mesta.
»Jesse, kam me pelješ?«
»Sem ti povedal, da boš videla.«
Sprehajala sva se po gozdni stezici še nekaj minut, dokler nisva prišla do nekega prostora. Manjša jasa je gledala na reko. Na sredini je stala klopca, osamljena in z izrezanim srcem na naslonjalu. Ob levi strani klopce je bila zasajena prelepa rdeča vrtnica, ki je imela le še nekaj prelepih cvetov.
»Prelepo je. Kje si našel ta kraj?« sem dahnila.
»Že vse življenje hodim sem. Kljub temu, da do sem vodi uhojena stezica, tu ni bilo nikogar razen mene v zadnjih letih. Občina je ta kraj naredila, vendar so ga vsi pozabili. Zdaj hodim sem samo še jaz, predvidevam.«
Prijel me je za roko in odpeljal pred klopco. Prijel me je za boke in me poljubil. Vdihnila sem njegov vonj, ki ga ne bom nikoli pozabila.
Tukaj sva preživela nekaj ur. Naredila sva domačo nalogo, ki je sploh ni bilo veliko in razložila sem mu par stvari.
Nato sva gledala sončni zahod. Vso jaso je oblivala svetloba zahajajočega sonca, ki je Jesseju osvetljevala obraz. Sedela sem zraven njega, z glavo naslonjena na njegovo ramo.
»Jesse, zakaj? Zakaj?«
»Zakaj kaj?« je vprašal.
»Zakaj jaz?« sem ponovila in ga pogledala.
»Ne vem. Samo v eni sekundi sem spoznal, da si lepša od vsake punce, ki si jo spoznal.«
»Jaz pa sem na začetku mislila, da si lenoben popularen fant. Ampak šele zdaj sem ugotovila, da si daleč od tega.«
»Veš, Aimee, ob tebi se šele lahko počutim takšnega, kot sem v resnici. Zdi se mi, da pred ostalimi… kot, da imam na sebi nekakšno masko. Masko, ki je ne želim imeti. Nikoli si nisem želel biti tak pred ostalimi, ampak… Ko te vzljubijo takšnega, kot si se predstavil na začetku, jim je res težko šele po letih pokazati svoj pravi obraz.«
»Meni se zdi, da nikoli ni prepozno. Nikoli ni prepozno, da začneš na novo.«
»Ne vem… Veliko sem razmišljal o spremembi, ampak bi potem izgubil vse moje prijatelje.«
»Jesse, si se kdaj vprašal, če so res tvoji prijatelji? So te oni prisilili, da hodiš na zabave, da piješ alkohol? Če bi jim zaupal, da sva skupaj, bi to takoj povedali vsem, ali bi to zadržali zase, če bi jih prosil?
*b*Jesse*b*
Ob njenih besedah, ki jih je povedala o prijateljstvu, sem ostal brez besed. Ugotovil sem, da ima prav. Moji prijatelji res niso moji pravi prijatelji.
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
*naslov* Liz in Tob *naslov* *pod* ali zakaj so realna tla trda *pod* 3. del
Ogledov: 8 Odgovorov: 00
*naslov* Liz in Tob *naslov* *pod* ali zakaj so realna tla trda *pod* 2. del
Ogledov: 8 Odgovorov: 00
*naslov* Liz in Tob *naslov* *pod* ali zakaj so realna tla trda *pod* 1. del
Ogledov: 13 Odgovorov: 00
1oseba
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Social media
Hej,
vem, malo cudno vprasanje, ampak me zanima, kaj mislite. Ali izpade cudno oz. v takem smislu, ce na Insagramu followas neko znano osebo, ceprav je sploh ne poznas? In se to, ce npr. komentiras neki random posnetek, kaj to napise pol followanim osebam, da si tisto nekaj komentiral?
Hvala, ce bo kdo odgovoril
vem, malo cudno vprasanje, ampak me zanima, kaj mislite. Ali izpade cudno oz. v takem smislu, ce na Insagramu followas neko znano osebo, ceprav je sploh ne poznas? In se to, ce npr. komentiras neki random posnetek, kaj to napise pol followanim osebam, da si tisto nekaj komentiral?
Hvala, ce bo kdo odgovoril
Vprašanje
Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(78)
Zdi se mi zanimiva.
(71)
Me ne zanima.
(35)


