Debelo pogoltne in zapre oči. Globoko vdihne. »Všeč si mi,« reče tako hitro, da sprva sploh nisem prepričana, če sem ga prav razumela. Potem pa takoj zardi. »Mislim, nisi mi samo všeč …« spet reče hitro. »Mislim, vsaj ne tako navadno. Pač, zelo si mi všeč, da se razume,« živčno pove. Potem me previdno pogleda.
»Ja, razumem,« se tudi sama živčno zasmejem in si dovolim, da se pomaknem bližje k njemu. Zazre se mi v oči. »Zaljubil sem se vate, Neža,« reče in odmakne pogled. Presenečeno ga pogledam.
»O, sranje, to je izpadlo tako narobe,« zastoka in se podrgne po stegnih.
»Ne, Mihael … V redu je. Mihael. Poglej me,« mu rečem in čakam tako dolgo, dokler me ne gleda naravnost v oči. »Saj sem te razumela. Res. Že prvič,« se nasmehnem. *i*Ampak nisem verjela, dokler nisi rekel.*i* »Tudi ti si všeč meni,« tiho priznam. Hitro odvrnem pogled, ker sem preveč živčna, da bi ga še bila zmožna gledati v oči. Poišče mojo roko. Nežno mu jo stisnem, da mu dokažem, da razumem.
Nekaj časa sva oba tiho in gledava predse. Sama tišino izkoristim zato, da razmišljam, kaj se pravzaprav dogaja.
Še vedno se drživa za roke, ko na svojem licu začutim njegovo toplo sapo. Nato me nežno poljubi. Od presenečenja trznem.
Mihael se še v istem trenutku odmakne. »Oprosti, nisem hotel,« se začne opravičevati. »Res je prehitro. Ne bi smel,« zmajuje z glavo in spusti mojo roko.
»Ne, saj je v redu. Oprosti meni,« mu rečem. Zaskrbljeno me gleda, potem pa se mu pogled omehča in stisnem se bližje k njemu. Objame me s prosto roko. Glavo obrnem proti njemu in se zagledam v njegove zelene oči.
V tistem pa, ne vem, kako, se oba nagneva naprej in poljubi me na ustnice. Vsa živčnost odteče iz mene in popolnoma se sprostim. Nasmehnem se. Primem ga za prosto roko in ga še sama na hitro in nerodno poljubim.
Iskreno se mi nasmehne in skoraj se stopim, ko me s prsti proste roke prime za brado in mi jo privzdigne. Zazre se vame s svojimi očmi. Ne morem si kaj, da ga ne bi pogledala. Čisto me posrka vanje. Uau, so tako lepe globoke zelene barve … *i*Kot krošnje dreves. Kot gozd. In moje se temne kot noč.*i*
Iiiuuu, *i*bljak!*i* Pa kaj je z mano? Kot *i*gozd*i* in krošnje dreves? Resno? Mogoče temno zelene, ampak kot gozd?! Od kod so se te misli sploh vzele? Saj pa nisem v neki romantični zgodbi.
Povsem mi je zmešal glavo. On in ta presneta zaljubljenost. Zdaj pa naj še kdo reče, da je biti zaljubljen enostavno.
Ampak vseeno hitro preženem te misli in počasi se začnem izgubljati v zelenih odtenkih.
Še vedno strmiva drug v drugega. Nagnem se naprej in z roko, s katero me še vedno objema, me potegne še bližje k sebi. Spustim njegovo roko, da mu lahko z dlanmi objamem obraz in ga potegnem k sebi. Oči ne odmaknem z njegovih, pa tudi če bi hotela, jih niti ne morem. Zaznam le, da je začelo še močneje snežiti. Mene pa niti malo ne zebe, saj mi srce močno razbija in po telesu pošilja vse več vročine. Lahko bi se slekla v kratke rokave in ostala na klopi vso noč, pa me ne bi zeblo.
Nagne se naprej, da na svojih ustnicah občutim njegovo toplo sapo. Zapre oči. In prvi prestopi to nevidno mejo. Z ustnicami se dotakne mojih. Tudi sama zaprem oči.
*i*Mami, verjamem. Zdaj pa verjamem,*i* je zadnja smiselna in spodobna misel, ki so jo moji možgani še sposobni oblikovati. *i*Ljubezen, verjamem vate!*i*
Vrnem mu poljub in on ga poglobi. Potem pa se izgubim v vrtincu čustev. Sneg naletava, lučke svetijo v nežno rožnati barvi in čutim samo njegove ustnice na svojih.
Obstajava samo jaz in on. On in jaz in nič drugega.
»Ja, razumem,« se tudi sama živčno zasmejem in si dovolim, da se pomaknem bližje k njemu. Zazre se mi v oči. »Zaljubil sem se vate, Neža,« reče in odmakne pogled. Presenečeno ga pogledam.
»O, sranje, to je izpadlo tako narobe,« zastoka in se podrgne po stegnih.
»Ne, Mihael … V redu je. Mihael. Poglej me,« mu rečem in čakam tako dolgo, dokler me ne gleda naravnost v oči. »Saj sem te razumela. Res. Že prvič,« se nasmehnem. *i*Ampak nisem verjela, dokler nisi rekel.*i* »Tudi ti si všeč meni,« tiho priznam. Hitro odvrnem pogled, ker sem preveč živčna, da bi ga še bila zmožna gledati v oči. Poišče mojo roko. Nežno mu jo stisnem, da mu dokažem, da razumem.
Nekaj časa sva oba tiho in gledava predse. Sama tišino izkoristim zato, da razmišljam, kaj se pravzaprav dogaja.
Še vedno se drživa za roke, ko na svojem licu začutim njegovo toplo sapo. Nato me nežno poljubi. Od presenečenja trznem.
Mihael se še v istem trenutku odmakne. »Oprosti, nisem hotel,« se začne opravičevati. »Res je prehitro. Ne bi smel,« zmajuje z glavo in spusti mojo roko.
»Ne, saj je v redu. Oprosti meni,« mu rečem. Zaskrbljeno me gleda, potem pa se mu pogled omehča in stisnem se bližje k njemu. Objame me s prosto roko. Glavo obrnem proti njemu in se zagledam v njegove zelene oči.
V tistem pa, ne vem, kako, se oba nagneva naprej in poljubi me na ustnice. Vsa živčnost odteče iz mene in popolnoma se sprostim. Nasmehnem se. Primem ga za prosto roko in ga še sama na hitro in nerodno poljubim.
Iskreno se mi nasmehne in skoraj se stopim, ko me s prsti proste roke prime za brado in mi jo privzdigne. Zazre se vame s svojimi očmi. Ne morem si kaj, da ga ne bi pogledala. Čisto me posrka vanje. Uau, so tako lepe globoke zelene barve … *i*Kot krošnje dreves. Kot gozd. In moje se temne kot noč.*i*
Iiiuuu, *i*bljak!*i* Pa kaj je z mano? Kot *i*gozd*i* in krošnje dreves? Resno? Mogoče temno zelene, ampak kot gozd?! Od kod so se te misli sploh vzele? Saj pa nisem v neki romantični zgodbi.
Povsem mi je zmešal glavo. On in ta presneta zaljubljenost. Zdaj pa naj še kdo reče, da je biti zaljubljen enostavno.
Ampak vseeno hitro preženem te misli in počasi se začnem izgubljati v zelenih odtenkih.
Še vedno strmiva drug v drugega. Nagnem se naprej in z roko, s katero me še vedno objema, me potegne še bližje k sebi. Spustim njegovo roko, da mu lahko z dlanmi objamem obraz in ga potegnem k sebi. Oči ne odmaknem z njegovih, pa tudi če bi hotela, jih niti ne morem. Zaznam le, da je začelo še močneje snežiti. Mene pa niti malo ne zebe, saj mi srce močno razbija in po telesu pošilja vse več vročine. Lahko bi se slekla v kratke rokave in ostala na klopi vso noč, pa me ne bi zeblo.
Nagne se naprej, da na svojih ustnicah občutim njegovo toplo sapo. Zapre oči. In prvi prestopi to nevidno mejo. Z ustnicami se dotakne mojih. Tudi sama zaprem oči.
*i*Mami, verjamem. Zdaj pa verjamem,*i* je zadnja smiselna in spodobna misel, ki so jo moji možgani še sposobni oblikovati. *i*Ljubezen, verjamem vate!*i*
Vrnem mu poljub in on ga poglobi. Potem pa se izgubim v vrtincu čustev. Sneg naletava, lučke svetijo v nežno rožnati barvi in čutim samo njegove ustnice na svojih.
Obstajava samo jaz in on. On in jaz in nič drugega.
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
*naslov* Liz in Tob *naslov* *pod* ali zakaj so realna tla trda *pod* 3. del
Ogledov: 8 Odgovorov: 00
*naslov* Liz in Tob *naslov* *pod* ali zakaj so realna tla trda *pod* 2. del
Ogledov: 8 Odgovorov: 00
*naslov* Liz in Tob *naslov* *pod* ali zakaj so realna tla trda *pod* 1. del
Ogledov: 13 Odgovorov: 00
1oseba
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Social media
Hej,
vem, malo cudno vprasanje, ampak me zanima, kaj mislite. Ali izpade cudno oz. v takem smislu, ce na Insagramu followas neko znano osebo, ceprav je sploh ne poznas? In se to, ce npr. komentiras neki random posnetek, kaj to napise pol followanim osebam, da si tisto nekaj komentiral?
Hvala, ce bo kdo odgovoril
vem, malo cudno vprasanje, ampak me zanima, kaj mislite. Ali izpade cudno oz. v takem smislu, ce na Insagramu followas neko znano osebo, ceprav je sploh ne poznas? In se to, ce npr. komentiras neki random posnetek, kaj to napise pol followanim osebam, da si tisto nekaj komentiral?
Hvala, ce bo kdo odgovoril
Vprašanje
Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(78)
Zdi se mi zanimiva.
(71)
Me ne zanima.
(35)


