Dnevnik (tisti z rožicami) 23.8.26
Mislim, da vam ne bom povedala, kdo sem v resnici. Imenovala se bom Liza in da ne bo pomote; ne, to NI moje pravo ime. Verjetno vas zanima, zakaj tole pišem. Vprašanje za milijon dolarjev: »Zakaj so dnevniki, če ne za to, da vanje izlivamo svoja čustva in misli in grehe in skrivnosti?« Ne vem, kaj drži za vas, a jaz osebno se vedno pretvarjam, da bo to nekdo bral ter nekako poskušal razumeti moj način razmišljanja. Vem pa, da so to le sanje in Walt Disney Disny je rekel, da so sanje dobrodošle in da lahko postanejo resničnost ali nekaj v tem smislu. In ker je nenazadnje to dnevnik, bom pač morala pisati vanj.
Bil je večer in bilo je temno ter in hladno in sedela sem na mokri klopci klopici in cestna svetilka nad mano je počasi izpuščala dušo. Brala sem knjigo Johna Greena Krive so zvezde in Augustus je kakor nesrečnica nad mano preživljal/doživljal še zadnje trenutke svojega obstoja na Zemlji. Obrnila sem stran in po makedamu (Ja! V skorajšnjem središču Murske Sobote je MAKEDAM!!!) desno od sebe zaslišala nekoga prihajati z lahnimi koraki. Moja glava je ostala sklonjena in le oči so odhitele pogledat, kdo je lastnik teh plesnih odmevov. Ne bom razlagala, kaj so videle moje oči, pač pa kaj bi videle oči *i* navadne *i* 13-letnice. Verjetno bi zagledale osončenega fanta svojih let, z gostimi, vranje črnimi, štrlečimi lasmi (in (se razume) popolnoma POPOLNO postavo (saj veste: Ne previsok, ne prenizek. Ne presuh, ne predebel. Ne prenabildan, ne s premalo mišicami.). Prišel je do klopce in se usedel na nasprotni konec, kakor, da sem nič (ali pa *i*nisem *i* nič. To me vedno bega.). Šele tedaj sem opazila, za ima globoko v ušesih zakoreninjen par brezžičnih slušalk. V ritmu meni neznane pesmi, je mahal okoli sebe, kakor bi bil ravnokar še sočasno na enem največjih rokovskih koncertov vseh časov. Zamahnil je proti meni in malo je manjkalo, da bi se z njegovo roko vred odmaknil tudi moj sicer močno ovit šal. Zdrznil se je, kakor bi skozenj poslal močan električni tok. Iztaknil je slušalki iz ušes in se mi začel opravičevati in ni in ni se ustavil, dokler nisem rekla: »Stop,« in to tako odločno, da sem presenetila še samo sebe. Utihnil je, kot bi odrezal. Običajno nisem tako samozavestna. »Prvič) zakaj se opravičuješ, samo dregnil si me,« (to ni bilo res) »drugič) kako ti je ime, saj je ta podatek pomemben za nadaljevanje tega pogovora, ker se tretjič) ne morem sredi večera pogovarjati s čistim neznancem neznane narodnosti« »Okej,« je rekel danes prvič v normalnem tonu »Oprosti. Veš…« malce pomolči in vdihne »moja mama… Ves čas mi je težila, naj se lepo obnašam; mislim res, res VES čas, pa opravičuj se ljudem in oj oj oj in aj aj aj in vse njene ostale zgodbice o lepih manirah ter olikah od A do Ž. Njeno vodilo je bilo : ’Če ti nekdo pokloni dar, ga kuj v zvezde. Če je nekdo prijazen do tebe, ga kuj v zvezde. Če je nekdo zloben do tebe, ga kuj v zvezde.’. Enkrat je starčku na drugi strani trgovine na tla padlo deset centov. Doma me je čakala pridiga, kako zelo je pomembno nasploh pomagati ljudem in kako ona že resnično vse življenje pomaga drugim in se žrtvuje zame, jaz pa tako. Moja mama… Ja, res ti zna vzbuditi občutek krivde. Tako, mimogrede, jaz sem Tobian in moja mama je naslednica francoskega dvora, torej sem tudi sam modre krvi. Oče pa je rojen v Italiji, a ne ve več niti ene italijanske besede,« ne vem kako, a vse to je povedal v šestih vdihih. Ker se je predstavil on, sem se pač še jaz: Zanima me, kako si lahko to vse povedal v le šestih vdihih (nasmeh (od obeh)), tega me moraš naučiti in jaz sem Liza, če se že predstavljava in vedi, da to ni moje *i* pravo *i* ime, ker bom tole napisala dnevnik, in tam ne omenjam svojega pravega imena zaradi prostovoljnega zavezništva lastnih varstva osebnih podatkov.« Nekaj časa sva se še pogovarjala o tem muhastem vremenu, nato pa sem morala iti domov. Še preden se je avto mojega starejšega brata Elije prikazal izza vogala, sem mu pomahala v slovo. Zadela me je misel, ne, ne misel, dejstvo, da še nisem srečala tako popolnega človeka s katerim se lahko pogovarjaš praktično o vsem.
Upoštevajmo Lizino željo in ji recimo Liza. Ko je sedela na avtobusu, ki je peljal neposredno do dijaškega doma, kjer bo od sedaj naprej njeno prenočišče in kraj, kamor se bo od sedaj naprej popoldan vračala iz šole. Sprejeta je bila na AGRFT (akademijo za gledališče, radio, film in televizijo) in to so bile njene sanje otroških misli Dobri dve leti je že minilo od tedaj, ko je zadnjič pisala v dnevnik. Dve leti sta dosti časa. Uf, pet let je še več!
Ko je bila v svoji sobi, sicer dvoposteljni, je s svojimi stvarmi (koliko besed na -s-) napolnila le polovico prostora, saj je še vedno obstajala možnost, da bi dobila sostanovalko. Ravno je pospravljala svoje knjige na polico ob oknu, je nekdo tako silovito odprl vrata, da je vrečko, v kateri je imela pospravljena oblačila za posebne priložnosti, speštalo ob steno kakor palačinko. »Zdravo,« je zamomljal prišlek in nekje globoko v zadnjem delčku Lizinih možganov, je poblisnila slutnja, da ji je ta fant nekam presneto znan. »Živijo. To je soba 6 na skrajnem koncu dekliškega in v zastrašujoči bližini fantovskega krila,« ga je pozdravila. »Ime mi je Tobian in še zdaleč nisem zašel. Sostanovalca te luknje bova!« je povedal s kar nekaj ironije v glasu. »A,« je bilo vse, kar je uspela spraviti iz sebe. Sledila je mučna tišina, on se je prestopal z noga na nogo, še vedno stoječ na pragu, ona pa je molče razmišljala, od kod se ji zdi znan. »Nisi se še predstavila. Koliko staviva na to, da si Lučka?« »Vsem se predstavljam kot Liza, ker svojega pravega imena na prenesem od dvanajstega leta, štirih mesecev, dveh tednov in petih dni. Me res iskreno veseli,« ponudila mu je roko v znak rokovanja. »Boš že stopil noter ali boš kar stal tam kakor lipov bog. Aja, dobro, da nisva stavila, namreč krepko bi izgubil!«
In potem, saj veste, je prišel konec poletja in že skoraj začetek novembra. Dogodilo se je bilo medtem mnogo zanimivih reči, ki pa Vas niti ne zanimajo, niti ne brigajo. Ne želim biti hudobna do vas, a vsak ima pač pravico do svojega zasebnega življenja. Kakorkoli že, bil je 31. oktober in nič čarovnic in Liza se ni mogla odločiti, ali naj za na pijačo s Katrino in Kitty (njeni srednješolski prijateljici) obleče črno oblekico z vzorci buč in okostnjakov ter krst ali pa črno majico z bleščicami in krilo z oranžnimi režečimi se bučami. Ko je tehtala med izbiro izštevanke ali nekega natančnega in točkovnega načina, ki jim ga je predstavil neki zmešan psiholog, z lasmi podobnimi Einsteinovim in črnimi obrvmi, se je pred njo narisal Tobian. »Hej Tob, katero naj izberem? Obleko ali majico in krilo?« »Mislim, da ti obleka dosti bolj pristoji. In ne pozabi si nadeti še tiste lepe ogrlice. »Veš, da bom. Hvala.« »Doma boj ob desetih in nič pozneje!« »Ja, oče; seveda, oče; normalno, oče.« »No, pojdi že. Tečna postajaš. Kaj bi šele bilo, če bi imela hišni pripor!?« »Pa-pa! Lepo se imej in ne prinesi bombe v stanovanje, v primeru, če bi Real izgubljal!« Odfrlela je skozi vrata in za njo je v zraku ostala sladkost njenega nežnega parfuma z vonjem po nežnih, beli in svežih vrtnicah.
Soba brez nje je bila tiha in mračna in osamljena. Tobian in vedel, kaj bi počel. Lahko bi bral Lizino knjigo. Verjetno ne bi imela nič proti. Ne, odpade. *i* Zraven *i* ne bi bilo Liz, ki bi se že skoraj histerično smejala dogodku ali besedi ali dejanju ali že pač že čemu v knjigi. Lahko bi gledal film. Ne. Ne bi bilo Liz, ki bi ščipala blazino, če bi gledala grozljivko. Lahko bi šel na sprehod. Ne spet ne. Z njim ne bi šla Liz in brcala kamenčkov z zavidljivo natančnostjo ali pa si pela pesmi ali pa vsaj hodila po taktu v svoji glavi. Tiste tri ure so se vlekle kakor kurja čreva. In ko so končno minile, si je mislil, da so bile to res najhujše tri ure v njegovem življenju. Hujše celo od tistih treh ur, ko ni vedel, kje je mama in očeta še ni bilo domov. Hujše od tistih treh ur, ko je mama le jokala v slušalko na drugi strani žice v Švici, ter mu med ihtavim cmerjenjem razlagala, da doma ni več zdržala. Tistega besa, ki ga je zagrabil do očeta, ker je bil za njegovim hrbtom tako grob z mamo. Tistega trenutka, ko je odprl pismo, v katerem je mama zapisala, da je ne bo več domov.
Ko se je Liza vrnila z malce tanjšo denarnico in si ravno odvezovala levi črni čevelj (seveda), ji je zazvonil telefon. Melodija je napovedala mamo. Ko te ob desetih zvečer kliče mama,, lahko to pomeni: a) da je zmagala tista avša, za katero je navijala v Love Island Adria; b) da je končno izvedela s katerim lumpom je pred šestnajstimi meseci, enim tednom, enim dnem in tremi urami hodila njena starejša sestra Evridika (bilo ji je šestnajst let); ali pa c) žalostna novica o nekom (najpogosteje je bilo to, da so odkrili, da je bila njena 36. naj prijateljica ljubica predsednikovega nečaka v tretjem kolenu). »Živijo mami! Zakaj me kličeš v soboto zvečer, ko manjkajo le še tri ure, da bo prvi november? Veš, nadnaravno pridna sem in se učim kemijo,« pogledala je Toba in mu zarotniško pomežiknila. »Saj si ponosna name, a ne, da si, mamica ljuba moja?«. Počakala je trenutek in takoj zatem se ji je obraz spačil od nenadne bolečine, kot bi tedaj zagledala sveže umorjeno in še vedno krvaveče ter trzajoče truplo (OPOMNIK: Liza je *i*sovražila*i* trupla, preprosto ni prenesla pogleda nanje). »Ne,« je dahnila rez sape »Ne, zmotila si se. To ni on. On ne more umreti.«. V očeh so se ji je zrcalil obup, poln tihega besa in sovraštva. Od mame se je poslovila z bežnim ’adijo’ in odložila. Ko je odložila telefon na tla na sredo sobe, pa se je zlomila. Ihtela je in videti je bilo, kakor bi bila v sebi že dolga leta zadrževala vsa razočaranja, ponižanja in krivice, ki so jo opraskale in sedaj zevajo po koži življenja.
De iz Lizinih oči ni presahnil še niti po dobri uri. »Kdo pa je pravzaprav ta, za katerim lijejo te bridke solze po tvojih nežnih licih?« »Alen… Alen je… Alen je nenadomestljiv. Vedno me je poslušal in bil iskren in nikoli se ni zgodilo, da ne bi koga razočaral ali ne poslušal. Bil je… popoln.« Tobian je kasneje iz posameznih, zatikajočih se zlogov med bežnimi odmori joka razbral, da je Lizina mama danes popoldan čistila okna in pod lipo na njihovem dvorišču zagledala nekaj črtasto sivega. Ko je prišla bliže, da bi si stvar ogledala je videla, da to ni kar neka smet. Bil je Alen. Ali bolje rečeno; tisto, kar je še ostalo materialnega za njim na Zemlji (izvedel je tudi, da je bil Alen maček. Zakaj takšno ime? *i* Berite pod AVTORICINE OPOMBE *i*)
K0nčno je nateklo dovolj biserov in se skotalilo po njenih bledih licih. Naslonila je glavo v njegovo naročje, zaprla oči in poskušala zaspati. Vedela je, da ta noč ne bo ista, kot so bile tiste, katerih čas je prespal tudi Alen.
Na prvi november sta bili na seznamu umrlih 31. oktobra še dve imeni: Tobian Della Notte in Eliza Kalan.
AVTORIČINE OPOMBE:
Toliko, da boste vedeli. Ta zgodba definitivno ni resnična in tudi liki definitivno niso renični. Ena oseba pa je resnična. Alen. Verjetno se sprašujete, zakaj vam to razlagam in verjamite mi. NI iz dolgčasa. Alen je moj maček in ni še umrl. zanj držijo vse naštete lastnosti. Ime je dobil po mojem sošolcu (v razredu imamo sicer dva Alena, vendar je poimenovan po tistem, ki je hodil z mano v vrtec in ki ne more imeti zaprtih ust več kot tri sekunde.). Zakaj ravno po njem? Iskrano: ne vem. Vem pa, da moja najboljša prijateljica ne bi bila zadovoljna s koncem zgodbe, saj (če še niste dojeli) Liza in Tobian umreta. Obljubila sem ji, da bo preživela vsaj neomenjena zlata ribica, ki naj bi jo Liz gojila za božično darilo za Alena. To ni ravno prijazno do rib... Ampak ja, pustimo to. Verjetno nisem preveč dobra prijateljica. Mogoče bom čez leta, če bom slučajno po nekem naključju pisateljica, napisala nadaljevanje ali pa vsaj konec te zgodbe.
V knjigi *i* Krive so zvezde*i* John Green že na začetku zatre kakršno koli možnost, da bi si predstavljal nadaljevanje Hazelinega življenja in njenega bojevanja z rakom ter preživljanje in spominjanje Gusa. To je žalostno, a vseeno dobro, saj se ne moreš utopiti v mislih v smislu: "Kaj se dogaja z Gusom, potem ko umre?Kam gre?V nebesa ali pekel?"
Mislim, da vam ne bom povedala, kdo sem v resnici. Imenovala se bom Liza in da ne bo pomote; ne, to NI moje pravo ime. Verjetno vas zanima, zakaj tole pišem. Vprašanje za milijon dolarjev: »Zakaj so dnevniki, če ne za to, da vanje izlivamo svoja čustva in misli in grehe in skrivnosti?« Ne vem, kaj drži za vas, a jaz osebno se vedno pretvarjam, da bo to nekdo bral ter nekako poskušal razumeti moj način razmišljanja. Vem pa, da so to le sanje in Walt Disney Disny je rekel, da so sanje dobrodošle in da lahko postanejo resničnost ali nekaj v tem smislu. In ker je nenazadnje to dnevnik, bom pač morala pisati vanj.
Bil je večer in bilo je temno ter in hladno in sedela sem na mokri klopci klopici in cestna svetilka nad mano je počasi izpuščala dušo. Brala sem knjigo Johna Greena Krive so zvezde in Augustus je kakor nesrečnica nad mano preživljal/doživljal še zadnje trenutke svojega obstoja na Zemlji. Obrnila sem stran in po makedamu (Ja! V skorajšnjem središču Murske Sobote je MAKEDAM!!!) desno od sebe zaslišala nekoga prihajati z lahnimi koraki. Moja glava je ostala sklonjena in le oči so odhitele pogledat, kdo je lastnik teh plesnih odmevov. Ne bom razlagala, kaj so videle moje oči, pač pa kaj bi videle oči *i* navadne *i* 13-letnice. Verjetno bi zagledale osončenega fanta svojih let, z gostimi, vranje črnimi, štrlečimi lasmi (in (se razume) popolnoma POPOLNO postavo (saj veste: Ne previsok, ne prenizek. Ne presuh, ne predebel. Ne prenabildan, ne s premalo mišicami.). Prišel je do klopce in se usedel na nasprotni konec, kakor, da sem nič (ali pa *i*nisem *i* nič. To me vedno bega.). Šele tedaj sem opazila, za ima globoko v ušesih zakoreninjen par brezžičnih slušalk. V ritmu meni neznane pesmi, je mahal okoli sebe, kakor bi bil ravnokar še sočasno na enem največjih rokovskih koncertov vseh časov. Zamahnil je proti meni in malo je manjkalo, da bi se z njegovo roko vred odmaknil tudi moj sicer močno ovit šal. Zdrznil se je, kakor bi skozenj poslal močan električni tok. Iztaknil je slušalki iz ušes in se mi začel opravičevati in ni in ni se ustavil, dokler nisem rekla: »Stop,« in to tako odločno, da sem presenetila še samo sebe. Utihnil je, kot bi odrezal. Običajno nisem tako samozavestna. »Prvič) zakaj se opravičuješ, samo dregnil si me,« (to ni bilo res) »drugič) kako ti je ime, saj je ta podatek pomemben za nadaljevanje tega pogovora, ker se tretjič) ne morem sredi večera pogovarjati s čistim neznancem neznane narodnosti« »Okej,« je rekel danes prvič v normalnem tonu »Oprosti. Veš…« malce pomolči in vdihne »moja mama… Ves čas mi je težila, naj se lepo obnašam; mislim res, res VES čas, pa opravičuj se ljudem in oj oj oj in aj aj aj in vse njene ostale zgodbice o lepih manirah ter olikah od A do Ž. Njeno vodilo je bilo : ’Če ti nekdo pokloni dar, ga kuj v zvezde. Če je nekdo prijazen do tebe, ga kuj v zvezde. Če je nekdo zloben do tebe, ga kuj v zvezde.’. Enkrat je starčku na drugi strani trgovine na tla padlo deset centov. Doma me je čakala pridiga, kako zelo je pomembno nasploh pomagati ljudem in kako ona že resnično vse življenje pomaga drugim in se žrtvuje zame, jaz pa tako. Moja mama… Ja, res ti zna vzbuditi občutek krivde. Tako, mimogrede, jaz sem Tobian in moja mama je naslednica francoskega dvora, torej sem tudi sam modre krvi. Oče pa je rojen v Italiji, a ne ve več niti ene italijanske besede,« ne vem kako, a vse to je povedal v šestih vdihih. Ker se je predstavil on, sem se pač še jaz: Zanima me, kako si lahko to vse povedal v le šestih vdihih (nasmeh (od obeh)), tega me moraš naučiti in jaz sem Liza, če se že predstavljava in vedi, da to ni moje *i* pravo *i* ime, ker bom tole napisala dnevnik, in tam ne omenjam svojega pravega imena zaradi prostovoljnega zavezništva lastnih varstva osebnih podatkov.« Nekaj časa sva se še pogovarjala o tem muhastem vremenu, nato pa sem morala iti domov. Še preden se je avto mojega starejšega brata Elije prikazal izza vogala, sem mu pomahala v slovo. Zadela me je misel, ne, ne misel, dejstvo, da še nisem srečala tako popolnega človeka s katerim se lahko pogovarjaš praktično o vsem.
Upoštevajmo Lizino željo in ji recimo Liza. Ko je sedela na avtobusu, ki je peljal neposredno do dijaškega doma, kjer bo od sedaj naprej njeno prenočišče in kraj, kamor se bo od sedaj naprej popoldan vračala iz šole. Sprejeta je bila na AGRFT (akademijo za gledališče, radio, film in televizijo) in to so bile njene sanje otroških misli Dobri dve leti je že minilo od tedaj, ko je zadnjič pisala v dnevnik. Dve leti sta dosti časa. Uf, pet let je še več!
Ko je bila v svoji sobi, sicer dvoposteljni, je s svojimi stvarmi (koliko besed na -s-) napolnila le polovico prostora, saj je še vedno obstajala možnost, da bi dobila sostanovalko. Ravno je pospravljala svoje knjige na polico ob oknu, je nekdo tako silovito odprl vrata, da je vrečko, v kateri je imela pospravljena oblačila za posebne priložnosti, speštalo ob steno kakor palačinko. »Zdravo,« je zamomljal prišlek in nekje globoko v zadnjem delčku Lizinih možganov, je poblisnila slutnja, da ji je ta fant nekam presneto znan. »Živijo. To je soba 6 na skrajnem koncu dekliškega in v zastrašujoči bližini fantovskega krila,« ga je pozdravila. »Ime mi je Tobian in še zdaleč nisem zašel. Sostanovalca te luknje bova!« je povedal s kar nekaj ironije v glasu. »A,« je bilo vse, kar je uspela spraviti iz sebe. Sledila je mučna tišina, on se je prestopal z noga na nogo, še vedno stoječ na pragu, ona pa je molče razmišljala, od kod se ji zdi znan. »Nisi se še predstavila. Koliko staviva na to, da si Lučka?« »Vsem se predstavljam kot Liza, ker svojega pravega imena na prenesem od dvanajstega leta, štirih mesecev, dveh tednov in petih dni. Me res iskreno veseli,« ponudila mu je roko v znak rokovanja. »Boš že stopil noter ali boš kar stal tam kakor lipov bog. Aja, dobro, da nisva stavila, namreč krepko bi izgubil!«
In potem, saj veste, je prišel konec poletja in že skoraj začetek novembra. Dogodilo se je bilo medtem mnogo zanimivih reči, ki pa Vas niti ne zanimajo, niti ne brigajo. Ne želim biti hudobna do vas, a vsak ima pač pravico do svojega zasebnega življenja. Kakorkoli že, bil je 31. oktober in nič čarovnic in Liza se ni mogla odločiti, ali naj za na pijačo s Katrino in Kitty (njeni srednješolski prijateljici) obleče črno oblekico z vzorci buč in okostnjakov ter krst ali pa črno majico z bleščicami in krilo z oranžnimi režečimi se bučami. Ko je tehtala med izbiro izštevanke ali nekega natančnega in točkovnega načina, ki jim ga je predstavil neki zmešan psiholog, z lasmi podobnimi Einsteinovim in črnimi obrvmi, se je pred njo narisal Tobian. »Hej Tob, katero naj izberem? Obleko ali majico in krilo?« »Mislim, da ti obleka dosti bolj pristoji. In ne pozabi si nadeti še tiste lepe ogrlice. »Veš, da bom. Hvala.« »Doma boj ob desetih in nič pozneje!« »Ja, oče; seveda, oče; normalno, oče.« »No, pojdi že. Tečna postajaš. Kaj bi šele bilo, če bi imela hišni pripor!?« »Pa-pa! Lepo se imej in ne prinesi bombe v stanovanje, v primeru, če bi Real izgubljal!« Odfrlela je skozi vrata in za njo je v zraku ostala sladkost njenega nežnega parfuma z vonjem po nežnih, beli in svežih vrtnicah.
Soba brez nje je bila tiha in mračna in osamljena. Tobian in vedel, kaj bi počel. Lahko bi bral Lizino knjigo. Verjetno ne bi imela nič proti. Ne, odpade. *i* Zraven *i* ne bi bilo Liz, ki bi se že skoraj histerično smejala dogodku ali besedi ali dejanju ali že pač že čemu v knjigi. Lahko bi gledal film. Ne. Ne bi bilo Liz, ki bi ščipala blazino, če bi gledala grozljivko. Lahko bi šel na sprehod. Ne spet ne. Z njim ne bi šla Liz in brcala kamenčkov z zavidljivo natančnostjo ali pa si pela pesmi ali pa vsaj hodila po taktu v svoji glavi. Tiste tri ure so se vlekle kakor kurja čreva. In ko so končno minile, si je mislil, da so bile to res najhujše tri ure v njegovem življenju. Hujše celo od tistih treh ur, ko ni vedel, kje je mama in očeta še ni bilo domov. Hujše od tistih treh ur, ko je mama le jokala v slušalko na drugi strani žice v Švici, ter mu med ihtavim cmerjenjem razlagala, da doma ni več zdržala. Tistega besa, ki ga je zagrabil do očeta, ker je bil za njegovim hrbtom tako grob z mamo. Tistega trenutka, ko je odprl pismo, v katerem je mama zapisala, da je ne bo več domov.
Ko se je Liza vrnila z malce tanjšo denarnico in si ravno odvezovala levi črni čevelj (seveda), ji je zazvonil telefon. Melodija je napovedala mamo. Ko te ob desetih zvečer kliče mama,, lahko to pomeni: a) da je zmagala tista avša, za katero je navijala v Love Island Adria; b) da je končno izvedela s katerim lumpom je pred šestnajstimi meseci, enim tednom, enim dnem in tremi urami hodila njena starejša sestra Evridika (bilo ji je šestnajst let); ali pa c) žalostna novica o nekom (najpogosteje je bilo to, da so odkrili, da je bila njena 36. naj prijateljica ljubica predsednikovega nečaka v tretjem kolenu). »Živijo mami! Zakaj me kličeš v soboto zvečer, ko manjkajo le še tri ure, da bo prvi november? Veš, nadnaravno pridna sem in se učim kemijo,« pogledala je Toba in mu zarotniško pomežiknila. »Saj si ponosna name, a ne, da si, mamica ljuba moja?«. Počakala je trenutek in takoj zatem se ji je obraz spačil od nenadne bolečine, kot bi tedaj zagledala sveže umorjeno in še vedno krvaveče ter trzajoče truplo (OPOMNIK: Liza je *i*sovražila*i* trupla, preprosto ni prenesla pogleda nanje). »Ne,« je dahnila rez sape »Ne, zmotila si se. To ni on. On ne more umreti.«. V očeh so se ji je zrcalil obup, poln tihega besa in sovraštva. Od mame se je poslovila z bežnim ’adijo’ in odložila. Ko je odložila telefon na tla na sredo sobe, pa se je zlomila. Ihtela je in videti je bilo, kakor bi bila v sebi že dolga leta zadrževala vsa razočaranja, ponižanja in krivice, ki so jo opraskale in sedaj zevajo po koži življenja.
De iz Lizinih oči ni presahnil še niti po dobri uri. »Kdo pa je pravzaprav ta, za katerim lijejo te bridke solze po tvojih nežnih licih?« »Alen… Alen je… Alen je nenadomestljiv. Vedno me je poslušal in bil iskren in nikoli se ni zgodilo, da ne bi koga razočaral ali ne poslušal. Bil je… popoln.« Tobian je kasneje iz posameznih, zatikajočih se zlogov med bežnimi odmori joka razbral, da je Lizina mama danes popoldan čistila okna in pod lipo na njihovem dvorišču zagledala nekaj črtasto sivega. Ko je prišla bliže, da bi si stvar ogledala je videla, da to ni kar neka smet. Bil je Alen. Ali bolje rečeno; tisto, kar je še ostalo materialnega za njim na Zemlji (izvedel je tudi, da je bil Alen maček. Zakaj takšno ime? *i* Berite pod AVTORICINE OPOMBE *i*)
K0nčno je nateklo dovolj biserov in se skotalilo po njenih bledih licih. Naslonila je glavo v njegovo naročje, zaprla oči in poskušala zaspati. Vedela je, da ta noč ne bo ista, kot so bile tiste, katerih čas je prespal tudi Alen.
Na prvi november sta bili na seznamu umrlih 31. oktobra še dve imeni: Tobian Della Notte in Eliza Kalan.
AVTORIČINE OPOMBE:
Toliko, da boste vedeli. Ta zgodba definitivno ni resnična in tudi liki definitivno niso renični. Ena oseba pa je resnična. Alen. Verjetno se sprašujete, zakaj vam to razlagam in verjamite mi. NI iz dolgčasa. Alen je moj maček in ni še umrl. zanj držijo vse naštete lastnosti. Ime je dobil po mojem sošolcu (v razredu imamo sicer dva Alena, vendar je poimenovan po tistem, ki je hodil z mano v vrtec in ki ne more imeti zaprtih ust več kot tri sekunde.). Zakaj ravno po njem? Iskrano: ne vem. Vem pa, da moja najboljša prijateljica ne bi bila zadovoljna s koncem zgodbe, saj (če še niste dojeli) Liza in Tobian umreta. Obljubila sem ji, da bo preživela vsaj neomenjena zlata ribica, ki naj bi jo Liz gojila za božično darilo za Alena. To ni ravno prijazno do rib... Ampak ja, pustimo to. Verjetno nisem preveč dobra prijateljica. Mogoče bom čez leta, če bom slučajno po nekem naključju pisateljica, napisala nadaljevanje ali pa vsaj konec te zgodbe.
V knjigi *i* Krive so zvezde*i* John Green že na začetku zatre kakršno koli možnost, da bi si predstavljal nadaljevanje Hazelinega življenja in njenega bojevanja z rakom ter preživljanje in spominjanje Gusa. To je žalostno, a vseeno dobro, saj se ne moreš utopiti v mislih v smislu: "Kaj se dogaja z Gusom, potem ko umre?Kam gre?V nebesa ali pekel?"
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
*naslov* Liz in Tob *naslov* *pod* ali zakaj so realna tla trda *pod* 3. del
Ogledov: 8 Odgovorov: 00
*naslov* Liz in Tob *naslov* *pod* ali zakaj so realna tla trda *pod* 2. del
Ogledov: 9 Odgovorov: 00
*naslov* Liz in Tob *naslov* *pod* ali zakaj so realna tla trda *pod* 1. del
Ogledov: 13 Odgovorov: 00
1oseba
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Social media
Hej,
vem, malo cudno vprasanje, ampak me zanima, kaj mislite. Ali izpade cudno oz. v takem smislu, ce na Insagramu followas neko znano osebo, ceprav je sploh ne poznas? In se to, ce npr. komentiras neki random posnetek, kaj to napise pol followanim osebam, da si tisto nekaj komentiral?
Hvala, ce bo kdo odgovoril
vem, malo cudno vprasanje, ampak me zanima, kaj mislite. Ali izpade cudno oz. v takem smislu, ce na Insagramu followas neko znano osebo, ceprav je sploh ne poznas? In se to, ce npr. komentiras neki random posnetek, kaj to napise pol followanim osebam, da si tisto nekaj komentiral?
Hvala, ce bo kdo odgovoril
Vprašanje
Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(78)
Zdi se mi zanimiva.
(71)
Me ne zanima.
(35)


