Prebijala sem se skozi gnečo v avli, ko sem zagledala oblak puhastih črnih las.
Obrnila sem se.
"Maria!"
"Hart! Ojla!" se mi je široko nasmehnila, ko je s šalom okoli vratu in torbo na rami poskusila priti do svoje omarice. Postavila sem se obnjo in šla z njo. "Kje si bila?"
"Ortodonta sem imela," je zadihano odvrnila in odvila šal.
"In?" sem jo spodbudila.
"Ne potrebujem aparata." Široko se je nasmehnila in pokazala ravne bele zobe.
Vzdihnila sem. "Srečka."
Dregnila me je v ramo. "Daj no, saj sploh ne zgledaš slabo z zvezdicami, v bistvu ti prav pašejo. In poglej to z dobre strani: zobje so se ti že skoraj čisto popravili!"
"Mhm," sm zamrmrala. Odprla sem usta, da bi nekaj rekla, a me je Maria prehitela.
"Hart. Hart. O moj bog, Hart. Poglej. Tam je Gal. SEM GRE!" je zacvilila in me zgrabila za rokav. Zatreščila je vrata omarice, obrnila ključ in ga vrgla v torbo.
"Ja, vidim. Na tistem obveznem izbirnem sva se nekaj družila. Mogoče me pride pozdravit."
Maria me je opazovala s široko razprtimi očmi. "A res!? A si me omenila? Me lahko predstaviš? Prosim?"
"Seveda," sem odvrnila.
In potem sem začutila drobcen zbodljaj slabe vesti, ker na to nisem pomislila sama. In potem še močnejši zbodljaj slabe vesti, ker tega sploh nisem želela narediti. Kaj za vraga je narobe z mano!?
Čim bliže je prihajal Gal, tem bolj me je Maria stiskala za rokav. Nežno sem ji zrahljala prijem in ji roko povlekla z rokava. Nemirno se je prestopila in se stisnila obme z ramo.
"Hart! Živjo," se je nasmehnil Gal, ko se je sproščeno ustavil pred nama.
"Živjo, Gal!" sem mu vrnila nasmeh. "Tole je Maria, moja najboljša prijateljica."
"Oh, seveda, moral bi uganiti. Jaz sem Gal." Obrnil se je k njej in se ji sramežljivo, a sijoče nasmehnil. V trebuhu sem začutila zbodljaj ljubosumja.
*i*Halo, Hart? Zberi se.*i*
Maria mu je obotavljaje vrnila nasmeh. "Vem," je odgovorila in me skrivaj stisnila za dlan.
Med nami je za trenutek obvisela tišina, nato pa je Gal dvignil pogled in se spet zazrl vame in se mi nasmehnil. Srce mi je začelo razbijati. Kaj je narobe z mano?
"No, Hart, se potem vidiva na ekologiji. Adijo! Čau, Maria!"
"Čau!" je odzdravila, medtem ko je moje srce grozilo, da mi bo skočilo iz prsnega koša.
Ni mogoče.
Ne morem se zaljubljati. Ne morem. Saj ljubezen sploh ne obstaja.
Kaj za *i*vraga*i* je narobe z mano?
In tudi če ljubezen obstaja, sem imela dovolj slabih izkušenj z njo. Dovoljkrat sem imela zlomljeno srce in nočem ga imeti še enkrat.
Ne morem ga imeti še enkrat.
Prekleti Gal. Prekleta šola. Prekleta, prekleta jaz.
Spoprijateljila sem se z njim in sedaj me dela *i*ranljivo*i*.
Prekleti sramežljivi fant s širokimi modrimi očmi.