*i*Ni sol.*i* *i*Je slana solza bolečine,*i*
*i*ki lega čez in čez, čez vse soline.*i*
- Tone Pavček

*i**b*NOVEMBER*i**b*
*b*Angelina*b*
1. november, na tej šoli sem že zdaj dva meseca in danes je sobota, kar pomeni, da smo dobili telefone, ki jih drugače drugih dni v tednu ne smemo imeti. Ne razumem vse te obsedenosti s telefoni, ampak tokrat, ko ga dobim prvič po dveh mesecih v roke (prej jih nismo dobili zaradi "privajanja na šolsko leto") občutim vzenimrjenje. Spet bom slišala Cecilijo, poklicala bom Lano... Če se bo javila. Ko nam naša razredničarka zjutraj potrka na vrata kar skočim iz postelje. In ko nam, da telefone stečem do klopi pred stranišči. Pregledam če sem dobila kakšno sporočilo od Lane:
------------------------------
I *i*Ni novih sporočil*i*I
I I
I I
I I
-------------------------------
Dovolj imam tišine, vtipkam njeno telefonsko sporočilo in čakam. Nato pa se oglasi.
"Hej Lana." pozdravim.
"Hej Angie, kako si?" me vpraša. Slišim, da se ji trese glas.
"Lana, kaj je s tabo!? Nisi mi odpisala, nisi se mi oglašala na sporočila... A sem ti kar naenkrat odveč. Mislila sem, da sva prijateljici, da bova vedno, kar koli se zgodi. Ampak očitno si ti ne želiš enako.
"Oprosti, Angie, žal mi je." se opravičuje, v njenem glasu je žalost. Govori kot, da bi jo nekaj strlo.
"Zakaj?" pritiskam na njo.
Začne hlipati v telefon.
"Hinavska izdajalka si." jezno rečem.
"Oprosti, žal mi je." govori.
"Samo povej mi zakaj?" v grlu se mi dela cmok.
"Mami, ati-" hlipa "I-imela sta prom-m-metno nesrečo. Ob-ba sta bila v bolnici c-cele p-počitnice. Prež-živela sta, ampak jaz sem kriva. S sestric-co sva se kregali, in p-potem sem ju razjarjena klicala, saj si je s-setrica presekala, brado. R-rekla sem ji n-naj ne skače po p-postelji, a-ampak ni nehala-" Zahlipa še glasneje. "N-nisem bila dovolj sposobna, da bi ji sama pomagala, zato sem ju poklicala. Začela s-sta hit-teti domov. Deževal-lo je in nista mogla parvočasno ustaviti.
Nisem ti odgovarjala, saj sem se počutila krivo, kar tudi sem, potem pa se mi je zdelo, da me tako ali tako ne rabiš tam v Angliji. *i*Sovražim*i* se!" reče in nato bruhne v jok.
"Šššš, ti oprosti meni. Nisi ti kriva, le pomagati si želela sestrici. Tako mi je žal, tako zelo Lana. Ti oprosti meni. Kako sta sedaj tvoja mami in ati?" počutim se grozno.
"Boljše, oprosti Angie. Nisem vedela kako naj ti povem." hlipa.
"V redu je, če bi bila zdaj skupaj bi te objela, veš, da bi te?" jo tolažim.
Tedaj, pa mi nekdo zbije telefon iz rok, da poleti po tleh. Obrnem se, *i*Zoe*i*.
"Oooo, kaj si pogovarjaš s kom iz svoje male državice, luzerka?" me posmehljivo vpraša.
"Kaj te briga." ji zabrusim.
"Angie, si v redu?" zaslišim Lano.
"Angie si v redu?" oponaša Zoe Lano in me potisne v steno.
"Poglej se, kako šibka si. Proti meni si *i*nič*i*, in to tudi *i*VEDNO*i* boš. Ni čudno, da se je Cole nehal družiti s tabo po enem mesecu. Si res mislila, da bo ostal tvoj prijatelj? Prav smiliš se mi!" me še bolj potisne v steno.
"Kaj si izgubila dar govora, a?" se zareži. Tedaj njena pest poleti proti mojemu obrazu, spomnim se vseh prijemov in udarcev, ki sem jih trenirala vse svoje otroštvo. Karate je način življenja je govoril naš trener. Sklonim se, da z roko udari v steno, brcnem jo v kolena, da pade potleh, sama pa se odkotalim stran.
"Auuu!" reče, ko udari z roko v zid.
Pobere se s tal in se ponovno požene proti meni, da bi me vrgla to tleh, a takrat jo že čakam. Ko se mi približa jo zgrabim za roko in jo vržem po tleh. Spet se vstane, takrat pa me udari v obraz, in v rebra.
"Angelina!" zaslišim Kianov glas. Obrnnem se, v oči mi silijo solze in poženem se stran. Po hoodnikih tečem kot, da mi gre za življenje. Sama sem kot portreti svveh teh ljudi, ki krasijo stene. Vsi narisani so že zdavnaj umrli, in tako se počutim jaz. *i*Mrtvasemvsebimrtvasemvsebimrtvasemvsebimrtvasemvsebimrtvasemvsebimrtvasemvsebi.*i*
Čutim bolečino v trebuhu in na obrazu, ampak njeni udarci me niso boleli toliko kot njene besede. Pritečem na šolsko dvorišče in se ustavim. Razgledam se okoli, po obrazu mi začnejo padati dežne kaplje, katerim se pridružijo moje solze. Sesedem se na tla in obraz zakopljem v dlani. Zaihtim.
"Ooooo, glej jo tvojo prejšno soplesalko." reče Dax.
Hitro se vstanem in se zdrznem ob bolečini, v trebuhu oziroma v rebrih.
Zagledam Daxa, Milota in seveda poleg njiju stoji Cole.
Obrnem se in želim oditi.
"Čakaj no, saj sem samo želel malo poklepetati." začutim Daxovo roko na svojem ramenu.
Odprinem jo z vso močjo, ki jo še premorem: "Pusti me pri miru."
Presenečen nad močjo s katero sem mu odrinila roko se mi približa: "Samo želel sem ti povedati, da si zguba takšna, da jo je za iskati. Mislim, sploh ne morem verjeti, da si Manuelina sestra. Zakaj si spploh prišla na to šolo. Da bi jasno pokazala kam sama ne spadaš?"
Nenadoma ga Cole odrine stran, tako, da se zvrne po tleh.
"Stari, kaj je s tabo?" ga razjarjeno vpraša.
"Zaradi nje si ni potrebno nakopati težav." me pogleda a v njih spet le vidim žalost, nobenega sovraštva ali zaničevanja.
Obrnem se in spet tečem, tečem stran od vsega, pričakovanj, ki jih ne bom nikoli dosegla, svojih sanj, spominov na Cecilijo, bolečine. *i*Najbolj pa želim steči stran od same sebe, sovražim se,*i* in najhuje je, ker vse kar mi je danes kdorkoli rekel, sem verjela. Imeli so prav. Saj se vendar vsako jutro pogledam v ogledalo.