»Resno?! Izabela!« jaz sem zmedena, nič ne rečem, raje primem za moj uhan ter se začnem igrati z njim.
Slišim Andrejev vzdih, pomirja se si mislim.
In Andrejev ton je spet bolj umirjen, a še vseeno pol jeze: »Jaz… ne vem kaj mi je, ampak kar pojaviš se tu z opravičilom in novo frizuro, drugačna si,«
»Drugačna, kot dobro drugačno ali slabo drugačna?«
On se popraska po glavi, razmrši si lase, ki so vlažni od dežju. Čez par sekund, me nekaj mehkega zadene, v svojih rokah držim njegov pulover: »Daj obleči se, preden zmrzneš,« pulover si previdno nadenem, topel je in ima njegov vonj.
Potem se obrne, naredi en korak in potem še drugega, zasuka glavo proti meni in mi reče: »A misliš, samo stat tu, da boš premočena?« nasmehnem se. Vse je v redu pomislim, zdaj bova skupaj jedla njegove rezance ali karkoli in bova skupaj gledala televizijo pri njem.
Vse bo kot nekoč, spet bova najboljša prijatelja.

Zdaj se skupaj odpraviva po ulici, zavijeva levo, ter zagledava blog.
Prehodiva stopnišče in se ustaviva na drugem nadstropju. Andrej iz trenirke izvleče šop ključev. Odklene stanovanje, njegovo stanovanje je ogromno.
Andrejevi starši so bogati, prav tako Milini, ampak Andrejevi so bolj, kupili so mu stanovanje, on si lahko privošči draga oblačila, posebnih znamk. Vedno je obut v drage športne copate… Vedno sem vedela, da je bogat a nisem vedela, kako zelo, dokler se nisem začela primerjati z njim.
Jaz sem proti njemu, nihče, nimam denarja, nimam hobijev, nimam prijaznih staršev… Jaz nimam nič, sem le nekdo. Zdaj sem se še le začela zavedati, da je logično, da se ne morem družiti z bogatimi ljudmi, preveč je razlike med njimi in nami navadnimi smrtniki. Vse je bilo že v naprej dorečeno, da bom jaz uboga, revna, mala Izabela, ki bo spoznala dva bogata prijatelja in še enega priseljenca in tako se bosta bogata prijatelja obrnila proti njima, saj bo preveč razlike.

In tako bo njihovo prijateljstvo razpadlo. V glavi si vedno razmišljam različne scenarije, premlevam, kaj bi se zgodilo če bi rekla, nekaj česar nisem ali kaj sem. Razmišljam, kaj bi se zgodilo, če se Andrej ne bi nikoli preselil v našo ulico, da nikoli ne bi bili sosedi. Če se nikoli ne bi zaletela v Milo ali če se Luka nikoli ne bi preselil v Slovenijo in s tem pobegnil stran od vojne in sovraštva. Veliko kaj pa če-jev imam v glavi, preprosto si ne morem pomagati, vedno 'overthinkam'.
»O čem razmišljaš?,« za trenutek se ustrašim, da on zna brati moje misli.
»Ah, nič…« on le dvigne obrv, a kasneje naredi domače korake, proti stanovanju, za nama se zaprejo vhodna vrata njegovega razkošnega in velikega stanovanja.
Sezujem si čevlje in jih previdno položim, na stojalo za čevlje, ki je ob vhodu. Predsoba je ogromna, lahko bi trdila, da je skoraj tako velika kot moja soba. Bele omare do stropa, ki se odpirajo na dotik, led luč, ki jo ovija zlato. Soba je svetla, topla in domača.
Že dolgo nisem bila tu, ko pa sem bila nisem nikoli razmišljala o tem, da je njegovo stanovanje, skoraj tako veliko, kot naša cela hiša.
Na levi strani je kuhinja, s pultom in vrtljivimi stoli. Ob kuhinji je jedilnica, na sredini je stena, na desni strani pa je kavč s televizijo. Ena vrata vodijo v kopalnico, druga pa v Andrejevo sobo.
Nesigurna s kovčkom pod roko in nahrbtnikom na ramah, stojim sredi stanovanja in ne vem, kaj bi naredila sama s sabo. Ne vem ali naj se usedem, ali naj stojim tam kot lipov bog…
~~~~
upam, da ste uživali v branju
pa lepo nedeljo vam želim <3