nov del<3
uživajte v branju...
~~~
In najino prijateljstvo se je ohranilo vse do danes, vse do prvega dneva srednje šole. Obe sva prestrašeni in ne samo midve, tudi Luka in Andrej se ob nama nekoliko bolj živčno smejita kot po navadi. Ampak v to stopamo skupaj, čas je za nov začetek, za nove dogodivščine in spoznanja.
Luka me zdaj prijateljsko boksne v ramo: »Ej, Izi a mene pa ne boš objela? A nismo več prijatelji?« njegov sarkazem in smisel za humor se je ohranil očitno tudi, čez poletje. Vsi so drugači, a ob enem so enaki. Njegovi kodrasti rjavi lasje, visoka in suha postava, ter njegove temne oči. To je on, Luka. Ob enem je isti a povsem drugačen. Objamem ga. Njegov objem, je drugačen od Milinega, čeprav bi njegov parfum prepoznala takoj, le on ima takšen parfum in uporablja ga vse od osmega razreda osnovne šole, vse od dne ko smo se spoznali voham ta parfum, ob enem mi diši ob drugem pa imam že pol nos tega.
Vdihnem njegov vonj in se umaknem, za mano je težko leto in ti znani ljudje, s katerimi se zdaj objemam so mi pomagali čez to, čez vse, čez vso sranje, ki je zgodilo letos, a ne vejo še kaj se je zgodilo to poletje. In morem jim povedati, a nimam moči. In že celo jutro sem živčna, ker ne vem kako jim povedati. In letošnje poletje je bilo prelomno za vse nas, nismo se nič videli.
Na koncu še objamem Andreja, on se je najbolj spremenil. Oba fanta sta zrasla čez poletje, včasih sem se počutila veliko zraven njih, a zadnji dve leti, ko Luka in Andrej rasteta, se z Milo počutiva majhni.
Andrej si popravi temne lase, njegove zelene oči pa se zazrejo v mene, njega poznam najdlje. In lahko bi šla stavit, da me on pozna bolje, kot sebe. Njegove oči še par sekund zrejo v moje, potem pa se objameva.
»Zdaj se pa res počutim majhno, Andrej prisežem, da si bil pred poletjem le za par centimetrov večji od mene, zdaj pa si kar za celo glavo,« Andrej se zasmeji, prav tako se smejita tudi Luka in Mila.
»Jah, Izabela, te tvoje komentarje pa smo res pogrešali,« jaz se zasmejem, končno je na tem velikem šolskem igrišču, znan zvok. Zvok, ki ga poslušam že celo svoje otroštvo. Smeh, a ne, kar kateri smeh. To je naš smeh, ki je rezerviran le za mene in moje resnične prijatelje.
Čeprav sem začela dvomiti, kakšno je sploh naše prijateljstvo zdaj. Se bo spremenilo? Se bo kaj med nami spremenilo? Te misli si raje zbijem iz glave, čeprav me žrejo že celo poletje. Poleti sem si le želela, da bi se videli, da bi prijela vsaj en klic od enega od njih. A bilo ni nič od tega, poletje sem preživela drugje, na slabšem. Preživela sem ga doma in vse kaj sem si celo poletje želela, je bilo, da bi bili oni ob meni, a vedno so imeli kakšen izgovor zakaj ne morejo. In zato se mi zdaj pojavljajo dvomi o našem prijateljstvu.
Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj sploh razmišljala o tem. Pravzaprav me skrbi, da lahko Andrej vidi moje misli, saj me gleda tako, kot, da ravno ve, kaj se mi mota po glavi.
Andrej še me zadnjič ošine s pogledom, potem se obrne proti vsem in reče: »Okej, smo pripravljeni na nepozabno srednjo šolo?« vsi se zasmejimo in zavriskamo. Trenutno nam je vseeno, kaj si mislijo drugi od nas, ker smo mi, pač mi in takšni bomo, dokler ne postanemo spomnim…

~~~~
tadammm
upam da vam je blo všeč <3
uživajtee