mal daljši del <3
~~
»Zakaj!? Zakaj mi nisi povedala?!« kriči Izabela. V njej se mešajo čustva, žalost, jeza, bes…
Njene oči so rdeče in svetle, skoraj sijoče od solz, ki se nabirajo, a še ne padejo.
Luka stoji zraven mene, roke stisnjene v pest, Andrej pa na drugi strani sobe, zraven Izabele.
»Izi,« proba umiliti situacijo tudi Andrej, a ona ga odrine, »pusti me!«
»Morala bi mi povedati, Mila!« zaničljivo pogleda Luka, »vedel si!« Jezen pogled še nameni Andreju, »kako ste lahko?! Vsi ste vedeli.«
Naš načrt za popolno druženje se je sprevrgel v naš najhujši prepir.
Običajno bi iskala besede, da bi vse popravila, a zdaj me besede izdajo. Le stojim tam, nemočna.
»Poskušala sem…« končno izdihnem, »nisem vedela, kako bi… kako bi to povedala.«
»Poskušala!? Pa saj nisi resna, nikoli nisi poskusila!«
»Izi, prosim,« tihe nemočne besede, ki ne prispejo do njenih ušes. Ne posluša me.
Pomignem Andreju, naj jo proba spametovati.
»Ej, Izi,« zaman poskuša.
Ne pogleda več nobenega od nas. Gre v sobo in silovito zaloputne vrata za sabo.
Stanovanje postane tiho, v njem odmeva le Izabelin jok, ki prihaja izza zaprtih vrat.
Ne morem je več poslušati, kako joče. Stopim do vrat, potrkam prvič. Nič. Potrkam drugič. Nič. Potrkam tretjič.
»Izgini!« Izabelin krik poln obupa. Nikoli je ne bi smela zapustiti, obljubili sva si, da bova umrli skupaj.
»Izi, prosim,« tokrat se zlomim, ne samo moj glas. Nekaj v meni se zlomi, srce se mi drobi na drobne koščke.
»Mila, izgini!«
»Rada te imam, vedno te bom imela moja najboljša prijateljica si,« dodam jaz, ne morem več. Solze mi tečejo po licih.
»Res? Potem pa me ne bi zapustila, povedala bi mi, da boš u-umrla,« zadnja beseda. Umrla. Iz njenih ust se sliši bolj grozno, kot sem si predstavljala.
»Izabela, odpri vrata, prosim.« Ne pomaga.
»Ne odrini me ven iz svojega življenja prej, kot bo moralo samo,« šepnem.
Jaz se naslonim na zunanjo stran vrat. Slišim njeno dihanje, njen jok, čutim njeno bolečino.
Vrata se odprejo. Izabeline oči so rdeče od joka, obraz zabuhel, maskara razmazana.
Vrže se mi v objem. Jagode in čokolada.
»Oprosti,« reče Izabela tiho, kot, da bi se bala še svojih besed.
»Najboljša prijateljica na svetu si in ostala boš,« reče Izi, »obljubi mi, da se boš borila. Ostani močna.«
Prikimam, »obljubim.«
---
Doma ležem v posteljo. V trebuhu se mi naredi velik vozel, jutri imam pregled pri zdravniku.
Ne vem, kdaj, ampak zaspala sem. Zjutraj me prebodi mamin nežen dotik na mojem licu, z prijaznimi besedami, »ljubica, zbudi se. Pregled imaš.«
---
Po okusnem zajtrku, z mamo sedeva v avto. Pot je tiha, v zraku se pa nosi moja nervoza. Skozi okno opazujem drevesa, ko se voziva nekatera izginejo in prikažejo se nova. Bom tudi jaz izginila? Bodo vsi pozabili na mene, bom postala nepomembna, kot drevo, ki sem ga videla pred parimi sekundami.
Prispeva pred bolnišnico, stopim iz avta. Na bolečine v prsih ne morem več ignorirati, v pljučih me stiska in vedno težje diham.
»Mila!« glas medicinske sestre, je najbolj prijazna medicinska sestra, ki sem jo kdorkoli slišala. Pokliče me iz čakalnice v ambulanto, prva stopim v sobo, ki smrdi po razkužilu. Vse je preveč belo in modro, preveč samotno, za mano vrata zapre mama.
»Kako se počutiš?« me vpraša zdravnik.
Skomignem z rameni. Čeprav oba veva, da nisem dobro in nikoli več nebom.
»Oceni svojo bolečino v pljučih od ena do deset,« vedno te številke in ocenjevanje.
»Devet,« nikoli ne rečem deset, saj najbolj boli smrt.
»Prišli so izvidi raziskave,« njegov obraz mi pove, naj ne pričakujem dobrih novic. Njegove ustnice so stisnjene v ravno črto, komaj najde besede, da mi pove.
Odkašlja se, »Mila,« tišina.
»Tvoja astma se je poslabšala in prisotni so tudi drugi znaki, ki so zelo nenavadni za tvojo starost.«
Spet tišina, najraje bi se pogreznila v stol, samo, da ne bi rabila poslušati, kaj sledi.
»Kašelj, ki se ne neha? Kašljaš kri? Vsa oblačila so ti naenkrat ohlapna? Ponoči se potiš in slabo spiš? Utrujena si, tudi ob najmanjšem naporu? Težko dihaš?« začne zdravnik naštevati morebitne simptome moje bolezni. Mi bere misli, me zasleduje, kako ve, da se mi vse to dogaja?
»Po veliko raziskavah smo ugotovili, da ne gre za tvojo astmo temveč za drugo bolezen. Tuberkuloza.« zaključi zdravnik svojo opažanje.
Ne, ne, ne…
Ko je moja babica umirala za tuberkulozo, sem jo prišla večkrat obiskat. Prinašala sem ji knjige iz knjižnice, da je lahko brala, pripovedovala sem ji, kaj se dogaja zunaj bolnice.
Mislila sem, da bo boljše, da se bo stanje izboljšalo. Res je bila boljše, potem pa me je ponoči zbudil oče in rekel, da je babica umrla. Takrat sem se očitno nalezla bolezni. Ne potrebujem razlag, kaj je to, kaj se bo zgodilo, ker vem. Predobro vem.
»Tuberkuloza?« ponovi moja mama, ve o čem se gre. Razmišlja iste stvari, kot jaz.
Zdravnik prikima, »in Mila tvoje stanje se slabša ...gre za odporno obliko tuberkuloze, zdravila ne delujejo tako, kot bi morala…« še sam išče besede, kako naj mi pove. Končno spregovorim jaz, »vem, kaj se zgodi.«
Vidim, da si zdravnik oddahne.
»Žal mi je,« še doda on.
»Kdaj lahko pričakujem konec?« vprašam, rečem samo *i*konec*i* ne morem izgovoriti besede smrt.
»Nič vam ne morem zagotoviti.«
Zahvalim se. Čemu se sploh zahvaljujem, temu, da bom umrla? Da mi ni več pomoči?
Soba se vrti. Ne vem, ali diham ali se utapljam v lastnih pljučih. Dve sekundi tišine, potem pa mamin stisk roke. Močen, premočan, kot, da še poskuša ali sem še tu, ali čutim bolečino, ki jo bom zadala ljudem.
Zazvoni mi telefon. Luka.
Grem ven iz ambulante, zdravnik pa se pogovarja še z mojo mamo. Stopim iz bolnišnice ven, na svež zrak, ki mi prija.
Oglasim se, »hej,« začnem previdno.
»Mila!« njegov glas je prestrašen in poškodovan.
»Luka, kaj se dogaja?« Nič. Slišim Izabelin glas. Ni govorjenje, temveč kričanje.
»Luka, kaj se dogaja!?« ponovim svoje vprašanje tokrat glasneje.
Slišim, kako telefon pade po tleh.
»Luka!« Nič.
»Mila, Mila, Mila. Za Izi gre,« začne me skrbeti, njegov živčni glas pa me spravlja ob pamet.
»Kaj za vraga se dogaja?!« rečem tako naglas, da me nekaj mimo jedočih čudno pogleda.
»Ona… panični napad ima,« ne, ne, ne. Kaj se dogaja z mojo Izi?
Preden se zavem že tečem. Vseeno mi je za bolečino v pljučih, vseeno mi je zato, da težko diham. Vseeno tečem, za prijateljstvo.
Potrkam na vrata in planem v Andrejevo stanovanje.
Hitro se sklonim k njej. Ob njej je že Andrej in jo miri, a mu ne uspeva. On se umakne in da prostor meni, da se usedem na tla poleg nje, čeprav imam občutek, da bom vsak trenutek sama padla.
»Hej, hej, Izi,« rečem vsa zadihana.
»Ne morem… ne…« ona poskuša govoriti, a besede so razbite, sapo pa krade panika.
»Izi, poglej me,« zdaj ona zre v moje oči, jaz pa v njene, »dihaj.« Pokažem ji, kako.
»Ja, tako. Vzdih, izdih, vzdih,« diham z njo.
»Mila, ne zapusti me,« Izabela joče. »Ne umri,« pogleda me in spet se ji ulijejo solze, »prosim, ostani živa.«
»Ne grem nikamor, tukaj sem, prav?«
Laž.
Sladka, nežna, nujna laž.
---
Izabela leže, jaz pa grem po vročo čokolado in kokice, saj bomo gledali film. V kuhinji me pričakata Andrej in Luka, edne bolj bled od drugega.
»Kaj se je zgodilo?« rečem medtem, ko brskam po predalu in iščem koruzo. Nič ne rečeta, opazim pa, da so Lukovi členki poškodovani, prav tako Andrejevi.
»Pa vidva sta čisto zmešana, sta se slučajno stepla?« moj glas je vzhičen in strog.
»Mila,« poskuša nežno Luka.
»Nič Mila, ne zdaj s takšnim glasom govoriti, prepozno je« rečem in zavzdihnem, »vidva sta debila, kretena, idiota. Pa saj vesta, da Izi dobi vedno panični napad, ko se nekdo tepe. To ima od doma od svojih staršev, travmatizirana je.« razkurjena sem, jezna na njiju, kako se lahko obnašata, kot otroka.
»Potem se je sesedla na tla in začela jokati, vse, kaj je govorila je bilo *i*Ne, ne, ne.*i* in z rokami si je ščitila glavo.« zavzdihnem, ko mi Luka začne pripovedovati.
Andrej skoči v Lukovo besedo, »potem sem rekel, da bom jaz vedno ob njej, ko boš ti,« ustavi se. Ne slišim besede iz njegovih ust.
»Ko bom kaj? Umrla?« rečem.
Tišina v sobi, ki jo naposled le preseka Andrej z svojimi besedami. »In Luka se je razjezil, ker sem rekel, da boš umrla,« nadaljuje Andrej z vedno tišjim glasom.
»Samo začela sva tepsti in Izi je postala panična… potem je začela govoriti, da te rabi, noče, da umreš… Kričala je, bila je druga oseba,« zaključi vse skupaj Luka.
Kokice v mikrovalovni pečici začnejo že pokati.

Žalostna pogleda zreta v mene in prosita za odpuščanje.
»Mila, a še boš dolgo jezna?«
»Ne morem biti jezna,« rečem. »Nimamo časa za to.«
In to je resnica, ki zareže globoko v srce.
Nimamo časa za jezo.
Za zamere.
Za prepire.
~~~
ahg piši karla lol
danes ste dobli že drugi del kr me je strah, da mi bo časa zmanjkalo hah