lol pa je spet pravljica za lahko noč <3
~~
Zbudim se, sončni žarki pronicajo skozi okno, nisem doma, vsi smo ostali pri Andreju. Zadnje čase se nenehno prepiramo, vse, kar kdo stori je narobe, samo en premik lahko koga zmoti in spet se začne prepir.
»A lahko že kdo ugasne to presneto budilko?« zakriči Mila iz kavča, kjer še je vedno zavita v odejo. Pri tem zakašlja, cel čas kašlja, nekaj je narobe, nikoli ne vejpa ne kadi, more biti bolna. Ampak katere bolezen? Skrbi me za njo, a ne morem samo pogledam jo in se že skregava.
Andrej iz kuhinje nazaj zakriči: »Cel čas se samo pritožuješ, nič pa ne narediš,« prepir prebudi tudi Luko. In ko se ozrem proti njem, je njegova roka tako blizu Miline, samo prst bi moral premakniti in bi se njuni roki dotikali. Zazrem se v njiju, ogenj prepira za trenutek v moji glavi ugasne. Mila tudi opazi njuni roki, ob tem se prijazno nasmehne in njena lica se obarvajo medtem pa skoraj opazno zavije z očmi, a je dovolj, da Luka opazi zato umakne roko.
Bilo je dvajset sekund, miru, dvajset sekund, da se nismo kregali.

V tem miru se vstanem iz postelje, ter preoblečem majico. Ampak to je bila napaka, pozabila sem, da imam po trebuhu modrice. Prepozno je, majico si hitro potegnem čez sebe. Ampak Andrej je videl. In zdaj je še bolj jezen, kot prej.
Andrejev obraz žari od jeze: »Zakaj? Izabela zakaj že tri jebena leta skrivaš modrice? Zakaj nas nikoli ne povabiš k sebi?«
Meni zmanjka besed, še nikoli ga nisem videla takšnega.
»J-jaz, ne vem,« moje besede se zatikajo, v meni se meša občutek krivde, ker jim nisem povedala in še nekaj drugega.
Kar naenkrat se Luka in Mila umakneta na samo, očitno se nočeta vpletati v prepir. Soba je prazna, Andrej naslanja roke na kuhinjski pult, na mizi je kava iz katere se še kadi. Skoraj slišim, kako moje srce hitro tiktaka, slišim tudi Andrejev jezni dih.
»Izabela, odgovarjaj na moja vprašanja!« zarenči Andrej, sama sva v sobi. In v očeh me zapečejo solze, ne bom jokala si rečem.
»Zakaj nikoli nismo pri tebi?« njegov glas, je z vsako besedo ostrejši. In takrat tudi meni vse prekapi, ne zdržim več, razjezim se, vsi pravijo, da imam jezo po očetu, vsaj moja babica je tako pravila, ko še je bila živa.
»Dvomim, da sploh hočeš videt kje živim, ali se motim? Lahko bi… vedno ko pride poletje me vsi pozabite. Preprosto izginite nekam, ne vem kam grete. Predvidevam, da ste kje na morju, medtem ko jaz… medtem ko mene doma tepejo. In ko je spet šola, se obnašate, kot najboljši prijatelji!« moja jeza je izbruhnila, Andrej to tudi začuti, ne le skozi besede, ampak tudi skozi oči.
Andrej odpre usta, kot, da bi hotel nekaj povedati, a jih spet zapre. Zmanjkalo mu je besed, a jaz se ne vdam moja jeza v meni tli.
»Vedel si… takrat v prvem letniku, prvi dan. Videl si modrico! Vem, da si vedel.«
»J-jaz, Izi pomiri se,«
»Ne, zakaj bi se morala? Zakaj bi morala vedno molčati? Vedno, ko imam prav me hočeš utišati,« besede, kar same letijo iz mojih ust, prvič se počutim, da imam moč. Moč, da nekaj povem, da nekaj spremenim.
»Vedel si, ampak ne potem si se spremenil. Dobil si punco in pozabil na nas… na mene. Kot, da smo ti postali nič in zdaj ko sta šla narazen, spet iščeš uteho pri nas, ker veš, da smo *i*bili*i* prijatelji,«
»Bili?« zmedeno ponovi Andrej moje besede.
Zakričim: »Ja, bili! Vedno ko smo te potrebovali, ko sem te potrebovala, si bil pri punci ali drugih prijateljih!«

Odkašljam se, že dolgo se nisem počutila tako pogumne in nekaj mi pravi naj nadaljujem, moja jeza, je zdaj že razširjen požar v moji glavi.
»Vedel si, slutil! In kaj si naredil? Nič! Rajši si me začel pozabljat, ne samo mene, ampak vse nas, zdaj smo postali le še spomin.
In ti si zame spomin,«
~~~
tadammm upam da ste uživali v branju <3