Stal sem pred razredom in čakal Kay, ki je imela trenutno matematiko.
"Kje si James!" je zarjovel nekdo poleg mene in takoj sem prepoznal glas. *i*Harrison.*i* Sovražim ga. Tipični moodroki tip, ki se meče po šoli, punce pa po njem. Včasih sva bila dobra prijatelja dokler ni ugotovil, da so mu bolj pomembna dekleta, alkohol in cigarete. Od takrat naprej komaj spregovoriva, zato je bilo tole zdaj čudno.
"Čakaš Kay?"
"Mhm."
Cefral sem nitko na mojem puloverju.
"Jaz tudi."
Se je zarežal.
Zravnal sem se v trenutku, ko sem to zaslišal. Zarežal se je in me potrepljal po ramenu. Zmrazilo me je. Sovražim ga. *i*Dihaj.*i* *i*Dihaj James.*i*
"Greš danes na jesenski ples?"
Sranje. Totalno sem pozabil na to. To je ples, ki se zgodi vsako leto prvega septembra. Ponavadi je samo dogodek, ki ga sicer organizira šola, doda nekaj ne poslušane glasbe, zanič hrane, učenci pa pretihotapijo več litrov alkohola. Nič posebnega. A to leto so četrti letniki ta ples vzeli resno. Vsaj tako se zdi.
"Am..." zaletelo se mi je.
"Čakaj... s Kay greš kajne?"
Njegov obraz na izrazu se je zmračil.
"Nee... Mislim..." utihnil sem.
Gledal me je z malenkost priprtimi očmi.
"Aha..."
Nato je njegov izraz spet preklopil v tipičnega, ko je ven stopila Kay.
"Jam-" je vzkliknila, ko je naenkrat zagledala Harrisona poleg mene in utihnila. Zardela je. Zardela je. Zardela je. To je bilo vse o čemer sem lahko razmišljal. Harrison ji je bil malenkost všeč že od malega.
"Hej," je sramežljivo rekla in on se ji je prisiljeno nasmehnil. *i*Ne.*i* Tega ne morem gledati.
"Amm... te počakam pri omaricah Kay."
Sem izdavil, nato pa izginil še preden bi lahko počakal na odgovor. Hotel sem se ozreti, hotel sem pogledati kaj se dogaja, nekaj me je stiskalo v prsih, ampak... *i*Ne.*i* *i*Ne, ne smeš se vmešavati.*i*
Minute so minevale, stal sem tam, s čevlji v rokah in vse o čemer sem lahko razmišljal je bilo, kaj vse se pogovarjata.
"James!"
Objela me je od zadaj, njen nasmeh na obrazu je bil večji kot sem ga kadarkoli videl.
"Ne boš verjel!" hlastala je za zrakom, tako zelo navdušena je bila. "H-Harisson me je vprašal, če-če bi šla danes z njim na ples!"
Jecljala je od navdušenja, oči so se ji svetile, nekaj v meni pa se je lomilo na pol.
Bil sem tiho.
"Haloo?!" je nasmejano rekla in mi pomahala pred obrazom. "Si slišal?"
*i*Seveda sem.*i* *i*Slišal. Sem. Vsako. Božjo. Besedo.*i*
"Ja," sem rekel in se trudil, da ne bi zvenel zagrenjeno.
"In?" je rekla in njen nasmeh je malenkost zbledel.
*i*Zbudi se.*i* *i*Bodi navdušen. Vsaj zanjo, če ne zase. Za Kay Kay.*i*
"Super!" Sem vzkliknil in ji priklical nasmeh nazaj na obraz. "Super, super, super," sem nadaljeval in poskušal prepričati bolj sebe kot njo.
"Ja! Mislim si lahko misliš, da Harrison..."
Nehal sem poslušati.
Včasih, ko sem bil še majhen se je mami hecala, da lahko izklopim sluh takrat, ko ga želim. Mogoče je res. In v tistem trenutku sem bil vesel.
Mislim, vesel sem bil zanjo ampak tisto kar... kar me je tiščalo v prsih in mi dajalo občutek, da se ne bo nikoli prenehalo je pravilo drugače.
Ni bilo to, da se zdaj verjetno ne bom prikazal na plesu, ker poleg Kay ni nikogar, ki bi kadarkoli sprejel mojo povabilo... Ni bilo to, da sva šla že vsa leta pred tem skupaj na ples... Ni bilo to, da je bil ta, ki jo je vprašal Harrison... Ni bilo to, kako navdušena je bila... Bilo je samo to, da mi je nek čuden občutek pravil, da jo počasi izgubljam. Da mi polzi iz rok, kot pesek v peščeni uri. Da jo bom *i*izgubil.*i* In izgubiti njo, mojo najboljšo prijateljico, *i*mojo*i* Kay Kay, je bil moj *i*največji*i* strah na svetu.
-----
iiii:two_hearts: okej i think da mi gre vedno bols v tej moski oblikii, nasledn deu bo zanimiu heheh:two_hearts::heart: anywayyy paaaa jes hvala usemmmm za lepe odzivee v prvem delu🥹🫶 my biggest suporterr pacc aa<3 aja pa bom odgovorila na use komentarcke, sam da vesteee da sm use prebrala in sm vm neizmerno hvaleznaa<33 okejjj aja pa zaenkrat semizdi da obvescam karlo, uniii paaaa tj heheh:heart: ce bi radii da vs obvescam povejte<3 radaaa vsss mamm, youre perfecttt