Nekoliko zeblo me je, ne glede na to, da sem na sebi čutil debelo odejo.
*i*Res*i* upam, da nisem zbolel.
Vstal sem iz postelje in se pretegnil.
Spomini na včeraj so bili pravzaprav grozni, želel sem si, da bi jih lahko samo izbrisal. Potem sem se spomnil na Chloe. Opravičiti se moram, ker sem bil včeraj totalni bedak.
Šel sem dol po stopnicah in že takoj zaslišal zvenk posode.
Izkazalo se je, da je mami že pokonci.
"Jutro," sem rekel.
"Jutro ljubček," nasmehnila se mi je.
Videti je bila blazno utrujena.
"Kako je lucy?"
"Spi še."
Če spi tako dolgo je morala res biti izčrpana.
"Poslušaj, potem greva z očijem na policijo? Greš z nama?"
Debelo sem pogoltnil.
"Ne," sem odkimal. "Verjamem, da bosta z očijem vse opravila."
Prikimala je in me objela.
"Si v redu? Glede na vse kar se je zgodilo?"
*i*Ne. Nisem.*i*
"Ja, hah. Vse v redu."
Nasmehnila se je.
"Hej, mogoče veš kje bi bila Chloe?"
Mami se je namrščila.
"Ja... odšla je zgodaj zjutraj? Ne veš?"
*i*O, ne, ne, ne. Ne, ne ne. Težko sem se zadržal, da nisem zakričal. Pa ja ni odšla. Ni mogla.*i*
"Saj res," je rekla mami. "Rekla je, če ti lahko to dam."
Razgledala se je po kuhinji in pograbila prepognjen list papirja.
"To je zate."
Pograbil sem ga ter odprl.

*i*Hej James,*i*

*i*Dobila sem občutek, da potrebujem nekaj "premora". In zdi se mi, da ti tudi heh. In Kay tudi, saj veš. Če karkoli potrebuješ sem vedno tu. Samo pokliči. In obveščaj me kaj se dogaja!*i*

*i*Chloe.*i*

"Ne, ne, ne..."
Mami je dvignila pogled.
"Vse v redu?"
"Koliko časa nazaj je odšla?"
"Uh," mami je pomislila. "Kakšno uro?"
*i*Fak.*i*
Pognal sem se po stopnicah, se na hitro oblekel, pograbil nekaj denarja in ključe.
"James!" je zakričala mami. "James?! Kaj se dogaja?!"
"Takoj bom nazaj mami."
"Ampak..."
Zaloputnil sem z vrati.
Čimprej sem moral najti avtobus do letališča in jo ujeti preden gre.
Med tekom sem iz žepa potegnil telefon in vtipkal njeno številko.
Zvonilo je v prazno.
*i*Ne. Ne sme odditi.*i*
-----
Sedel sem na avtobusu, že desetič poklical Chloe ampak nikoli nič.
Preveril sem rede letov in njen naj bi letel čez približno pol ure. Brez kakršnihkoli zamud.
Lahko mi uspe. Upam.
Strmel sem skozi okno in opazoval pokrajino, ki je letela mimo.
Žal mi je bilo za vse prejšnji večer, bedak sem bil, če sem izgubil Kay, ne smem še Chloe.
------
Avtobus je končno prispel do letališča.
Ves čas sem gledal na vožnje letal, čakal, če bi letalo imelo kaj zamude.
Tekel sem po letališču, se prerinil mimo varnostnikov, nekaj ljudi je jezno kričalo za mano, ampak nisem imel časa. Nekako sem moral priti do Chloe.
Nato me je ustavila ženska ravno preden bi prišel do zadnje čakalnice za letalo. Chloe sem že *i*videl*i* pred sabo.
"Ne morete naprej mladenič. Letalo že gre."
*i*Ne, ne.*i*
"Poglejte žal mi je, ampak moram priti do.."
Ženska je odkimala.
Po tiho sem se opravičil in se prerinil mimo tako, da sem žensko skoraj podrl na tla.
Videl sem kopico enih ljudi, ki se je vkrcavalo na letalo in med njimi je bila čisto na koncu kolone Chloe.
"C-Chloe," sem zadihano zakašljal. "Chloe!"
Obrnila se je in torba ji je skoraj padla iz rok.
"Chloe," pritekel sem bližje. "Ne moreš iti," sem rekel in jo prijel za roke. "Ne moraš. Potrebujem te. Tu."
Komaj je verjela, da me vidi.
"Poslušaj, res ne moraš iti. *i*Nočem*i*, da greš. "
Odkimala je z glavo in se šibko nasmehnila.
"James.."
"Ne. Žal mi je. Za včeraj. Ampak brez tebe ne bom zmogel. *i*Hočem*i*, da si tu."
Njene oči so se osolzile.
"Kako si..."
"Ni pomembno," sem rekel ter se nasmehnil. "Pomembno je to, da te potrebujem tu z mano. Potrebujem te, da mi pomagaš ugotoviti kaj se dogaja s Kay."
Obrisala si je solze in si grizla ustico.
"Oprostite gospodična, ampak, če želite iti, morate iti zdaj."
Se je oglasil uslužbenec za nama.
Chloe je pogledala mene, potem njega in odkimala.
"V redu je. Ne bom šla."
Zasmejal sem se in jo potegnil k sebi. Poljubil sem jo na vrh glave in vdihnil vonj po češnjah.
"Hvala ti."
Odkimal sem.
"Hvala tebi."
Objel sem jo še močneje in jo božal po laseh. Takot vesel sem bil v tistem trenutku, nikoli je nisem več želel izpustiti.
"Veš, nikoli ne bi želel premora od tebe," zasmejala sva se.
Pogledala me je v oči.
"Hmm?"
"Okej, um mogoče za kakšno uro," zaežala sva se. "Ampak ne več."
Poljubil sem jo.
"James?"
"Mmm?"
"Neka ženska prihaja proti nama veš. In izgleda jezna."
"Uh."
Zasmejala se je in mi razkuštrala lase.
"Rad te imam."
Nasmehnila se je še bolj na široko in jamice v njenih licih so bile tako prisrčne.
"In jaz tudi tebe."
In šele takrat sem se zavedal kako zelo bolj bi mogel biti hvaležen za ljudi, ki so tam ob tebi ne glede na vse.
-----
AWH KJUTIS. DRUGAC PA ZDJ SE ZACENJA NAPETII DEU