Preden začnete brat: prosim predvajiteee si pesem Everywhere, Everything:
Tenkju iloveyouu, zdej pa uzivi:heartpulse:
----
S Chloe in z družino sem sedel v čakalnici na policijski postaji, Kay je ravnokar dajala izjavo o vsemu kar se je dogajalo.
Upal sem, da bo šlo dobro.
Celia je bila šokirana o vsemu kar je slišala, potrebovala je kakšne pol ure, da se je spravila k sebi, njen obraz je bil še zmeraj ves objokan.
Pravzaprav so starši vse skupaj sprejeli slabše kot sem mislil, no ne vem kaj sem pravzaprav mislil, če izveš, da so tvojega otroka več tednov izsiljevali v mafijskem središču in to najhujši kriminalci, verjetno ne more biti prav pestro.
"Bo kdo kavo?"
Sem vprašal in prekinil dolgo tišino.
Vsi so pokimali tako, da sem šel do kavne mašine. Sam nisem potreboval kave. Bil sem že dovolj pod adrenalinom.
Naročil sem štiri kave in čakal, da jih bom lahko vzel iz avtomata.
Nenadoma sem za sabo zaslišal korake. Obrnil sem sem.
Bil je oči.
Zavzdihnil sem.
"Ja, kar povej kaj vse te je zmotilo tokrat."
Sem zamrmral in opazoval kako je kava tekla v lončke.
"Kaj?"
Je rekel ter stopil poleg mene.
"Nič."
Sem rekel. Res ga nisem želel poslušati.
"Pravzaprav sem želel reči, da sem ponosen nate."
Zakašljal sem.
"Kaj si?"
Malenkost je zavil z očmi.
"*i*Ponosen*i* sem nate James," prijel me je za ramo. "Res sem. V zadnjih tednih si moral biti bolj močen kot kadarkoli. In tega ne zmore vsak."
Nisem mu ravno verjel.
"A spet kaj hočeš od mene ali..."
"Ne!" je rekel zgroženo. "Ne. Za koga pa me imaš?"
Skomignil sem.
*i*Pravzaprav še sam ne vem.*i*
"Poglej želel sem le reči, da bi se res lahko kje kdaj malo podružila."
Zavzdihnil sem in odprl usta.
"In ne ob košarki," je še dodal.
Šibko sem se nasmehnil.
Avtomat je zapiskal in z očijem sva vzela vsak po dve kavi.
"Si za?"
Dregnil me je v ramo.
"Pa ja."
Zasmejala sva se.
Ko sva razdelila kavo in se komaj da dobro usedla, so se vrata zaslišne sobe odprla in ven je stopila Kay. Videti je bila dobre volje.
"In?"
Sem rekel. Vsi smo se pognali na noge.
"Super je!" je rekla. "Začeli bodo preiskavo. Kmalu bodo vsi v zaporu."
Kamen se mi je odvalil od srca. Najprej sem objel Chloe, ki mi je bila najbližje potem pa še Kay.
"To je enkratno."
Kay je prikimala.
"Res je."
------
*i*Par mesecev kasneje ...*i*
*i*12. januar.*i*
"Vse najboljše zate! Vse najboljše zate! Vse najboljše draga James in Kay! Vse najboljše za vaju!"
Upihnila sva svečke in to hkrati.
Točno vedel sem kaj sem si zaželel.
Vsi so zaploskali.
Drenjali smo se v dnevni sobi, ob kaminu in zunaj je snežilo. Bil je 12. januar, najin 17 rojstni dan. Čisto vsi smo bili zbrani, samo Chloe ni bilo, ni utegnila priti.
Pravzaprav sem jo res pogrešal.
Krožniki so začeli žvenkljati, prav tako pribor, začenjale so se vrstiti pohvale o torti, jaz pa sem se želel nekoliko odmakniti od vsega hrupa.
Stopil sem k oknu ter opazoval snežinke, ki so ena za drugo padale in se potem počasi stopile.
Vse je bilo tako magično. Kot iz pravljice.
Minili so približno trije meseci od začetka preiskave in od vsega kaosa, ki je trajal takrat vsaj par tednov.
Situacija se je počasi umirjala, preiskava je sicer še zmeraj potekala, nekaj ljudi so že aretirali, a pri vsej tej akciji jih je očitno sodelovalo ogromno.
"Hej," je rekla Kay.
Obrnil sem se ter se ji nasmehnil.
"Hej."
"Torta?"
V roki je držala krožnik s torto.
Zasmejal sem se.
"Lahko."
Podala mi je jo nato pa se postavila poleg mene. Skupaj sva opazovala kako so snežinke padale in gradile snežno odejo, ki bo ostala vsaj še kakšen teden.
"Kako si?"
Je rekla ter me pogledala.
"Razmišljam," sem rekel nekoliko živčno. "O vsemu."
Zavzdihnila je.
"Jaz tudi," z nohti je potapkala po okenski polici. "Vsak dan sem vesela, da se je vse končalo tako."
Prikimal sem.
"Prav imaš. Srečo smo imeli."
Tišina.
"Veš," premolknila je. "Hvala ti. Za vse."
Je rekla.
Nasmehnil se mi je.
"Saj veš, da sva že miljonkrat šla čez to. Res se ne rabiš zahvaljevati Kay," stisnil sem ji roko. "Če bi moral bi šel čez vse to še enkrat."
Prikimala je.
"Vem. Ampak res. Res hvala. Ne samo za tisto. Hvala kr si ob meni že vseh sedemnajst let," njene modre oči so se zalesketale. "Hvala, ker mi stojiš ob strani James. Nikoli se ti ne bom mogla dovolj zahvaliti."
Odmaknil sem pogled, da ne bi videla kako sem tudi jaz dobil solzne oči.
*i*Ko bi le vedela, koliko mi pomeni. Ko bi le vedela koliko nama pomeni najino prijateljstvo.*i*
"Še zmeraj ne moram verjeti kako si mi lahko tako zaupal takrat, ko si se odločil, da ne boš odšel na policijo."
Smrknil sem in skomignil.
"Veš," sem rekel. "Takrat sem samo vedel. *i*Čutil*i* sem, da ti moram zaupati. Ne znam opisati."
Prikimala je in čelo naslonila na okno.
"Razumem."
Nasmehnil sem se.
"James."
"Ja?"
"Zdaj in za vedno? Skupaj?"
Prikimal sem ter se ugriznil v ustnico. *i*Ne joči, James.*i*
"Ja."
Na široko se je nasmehnila, tako kot se je znala samo ona.
"Mezinček?"
Zarežala sva se.
Podal sem ji mezinček.
"Vse najboljše, James."
Stisnila mi je mezinček.
"Vse najboljše Kay."
-----
AWH, AWH, AWH🥺🥺 NAH NEE MORM, NE MORM VERJET. USPEL MI JE:sob::sob::sob: AHHHH:sob:
GUYS I MADE ITTTT:sob::sob::sob:
OMOJBOG:sob::sob: