Še zmeraj sem božal Kay po hrbtu. Malenkost se je pomirila.
Nenadoma sem zaslišal premikanje v drugem delu sobe.
*i*Chloe.*i*
S Kay sva trznila.
Pomela si je oči ter potiho zagodrnjala.
"Le s čem so me uspavali..."
Nato pa je odprla oči in jih na široko razširila, ko naju je zagledala.
"O moj bog," je izdavila. "Kay," njene oči so se v sekundi napolnile s solzami.
Pristopila je bližje ter se nama pognala v objem.
Kay se je šibko nasmehnila.
"Ne boš ničesar vprašala?"
Pogledala jo je.
"Pravzaprav ja," je rekla. "Kaj zaboga vse se je zgodilo?"
-----
Po še kakšnih dvajsetih minutah razlaganja, neštetih solzah in razglabljanju o tem kako so lahko vse to storili je med nami nastala tišina. Vsak je bil v svojih mislih.
"Žal mi je," se je oglasila Kay in tokrat je odkimala še Chloe.
"Kay? Prosim. Tako ali tako vsi vemo, da se nikoli ne bi spustila v kaj takega," je rekla nežno. "Prisilili so te. Primorana si bila v to. V redu je."
Kay je šibko prikimala.
"Hej, pridi sem."
Je rekla Chloe ter jo potegnila k sebi.
"Korenček?"
Zarežali smo se in nato sem ju objel tudi jaz.
Zdaj sem obžaloval vsako minuto, ko sem dvomil o Kay.
Že od samega začetka bi ji moral zaupati.
Poleg tega me je resnično mučilo. Da je nisem dovolj zaščitil.
Bil je grozen občutek. Že od samega začetka bi moral vedeti kaj se dogaja, moral bi poskrbeti, da...
"In?" je rekla Chloe ter se dvignila pokonci. "Kako bomo prišli iz tu na policijo?"
Preveč zamišljen sem bil, da bi lahko razmišljal.
Kay je samo odkimala.
"Ničesar nimamo. Ne oken. Ne nikakršne koli pomoči."
"Kaj pa telefoni?"
Je rekla Chloe.
"Ni signala. Sem že poskusila."
Chloe je preklela.
"Sranje," nato je pogledala mene. "James? Halo?"
Zdrznil sem se.
"Ja. Oprosti," obe sta me gledali. "Ne vem. Nimam pojma kako bi prišli od tu."
Sem rekel. Počutil sem se strašno neuporabno in želel sem si, da bi vedel kaj reči. A kaj, ko sem bil z mislimi čisto nekje drugje.
Chloe si je grizla ustnico ter z nogo udarjala ob tla.
Nenadoma je nekaj v vratih zaškrtalo.
Vsi trije smo se zdrznili ter pogled usmerili v vrata.
Srčni utrip se mi je pospešil.
Vrata so se odprla in pred njimi je stal tisti moški, takrat sem se zavedal, da še zmeraj ne vem njegovega imena.
"Ooo," zahahljal si je ter si obliznil ustnice. "Smo se vsi zbudili kaj? Smo izmenjali kakšne skupne informacije?"
Zahahljal se je.
Stisnil sem pesti. Kako rad bi tega človeka vsaj enkrat na gobec.
"Saj je vseeno. Zdaj bodo te informacije itak vse izginile v pozabo," stopil je bližje v sobo.
Chloe je prhnila, Kay pa ga je opazovala s stisnjenimi očmi. Imel sem občutek, da je imela isto željo kot jaz.
"Kaj vsi tako grdo gledate ha?"
Ta človek pa res zna prilivati olje na ogenj, sem si mislil.
Kay je nenadoma vstala.
"No. Kaj bi rad?" je rekla s stisnjenimi zobmi.
"Nič takega," zresnil se je. "Samo vas. Mrtve."
Besede so se mi zataknile v grlu. Uou. Od kdaj pa smo taki direktni?
Kay poleg mene je še zmeraj neizprosno strmela vanj.
Ne vem kako ji je uspelo vse tako dobro prenesti.
"Prav," je skomignila. "Pa nas ubij."
S Chloe sva jo začudeno pogledala a zdelo se je, da točno ve kaj dela.
Čisto počasi je iz žepa potegnil pištolo.
"Saj vas bom," s prsti je drsel vse od sprožilca do elegantno izdelane cevi. "Samo... počasi."
Zmrazilo me je.
Spogledal sem se s Kay, ko sem nenadoma opazil njeno past stisnjeno skupaj, sumljivo stegnjeno proti moji smeri.
*i*Boj.*i*
Od malega, ko sva se igrala sva imela samo dva znaka s katerima sva se sporazumevala. *i*Boj ali beg.*i*
Skoraj vedno sva izbrala boj. Očitno ga bova tudi tokrat.
"Veste," se je nenadoma oglasil moški, ki je bil preveč zaposlen s pištolo. "Nikoli nisem prav rad ubijal otrok. Takih kot ste vi. Še celo življenje imate pred sabo..." zavzdihnil je. "Škoda. Res škoda."
Je zamrmral. Sploh ga nisem poslušal. Gledal sem v Kayino roko, ki je imela iztegnjene tri prste. Odštevala bo.
Potem sem pogledal Chloe. Tudi ona je bila osredotočena na Kay. Čakala sva. Na njen znak.
"Ubogi Bill, ki si ga umorila, ti smrklja," oči je zapičil vanjo ravno, ko je hotela prst spustiti dol. "Ubogega Billa si ubila," prišel ji je bližje in se jezno zastrmel vanjo."
Z vsakim milimetrom, ko ji je bil bližje, težje sem dihal.
"In zdaj ste tu in čakate na smrt," je prhnil ter pustil Kay na miru, ter se spet posvetil svoji pištoli.
"Ampak posvoje ste si res krivi čisto sami," Kay ga je opazovala s stisnjenimi očmi, on pa je bil čedalje manj pozoren. "Zaletali in zapletali ste se v nekaj česar se vas ne tiče ..." končno je en prst spustila dol. *i*Dva.*i* "In kar in kar niste odnehali. Zdaj pa smo tu ..." *i*ena.*i* "Zdaj je končno čas, da enkrat za vselej ..." *i*nič.*i*
Pognal sem se vanj, z vso silo ter mu pištolo zbil iz roke. Chloe ga je brcnila v trebuh, Kay v nos, udarci so prišli iz nenada, šokiran se je skrčil ter pritisnil ob steno.
"Vi ..." opotekel se je, "... izdajalci," je šepnil medtem, ko se je držal za nos.
Pognali smo se k vratom jaz pa sem ves ta čas s pištolo meril naravnost v njega.
Chloe je neštetokrat kljuko pritisnila navzdol nato pa preklela.
"Zaklenjeno je."
Zaškrtal sem z zobmi.
"Daj ključe," sem zakričal in mu s pištolo pritisnil naravnost na čelo.
Sopihal je, nato pa odkimal.
"Ne."
Še močneje sem poprijel za pištolo.
"Hočeš, da te prisilim?"
Moj kazalec je le še močneje pritisnil na sprožilec tako, da je kar zaškrtalo.
"Prav, prav," iz žepa je potegnil ključe med tem, ko je z vso močjo stiskal pesti. Iz nosu mu je curljala kri.
"Daj mi jih," sem rekel. Moj poprijem ni niti za sekundo popustil.
Na koncu se je le vdal ter mi izročil ključe jaz pa sem jih ne da bi se obrnil vrgel Chloe.
"Poglej, če so pravi."
Še zmeraj sem neizprosno strmel v moškega.
Zaškrtalo je in hodnik je razsvetlila zlato-rumena svetloba sonca.
Očitno je ravno vzhajalo. Tu notri sem izgubil občutek za čas.
Počasi sem se začel ritensko umikati proti vratom.
"Zbogom," sem rekel ter se tokrat jaz zahahljal. "Se vidimo v zaporu."
Skoraj sem že zaprl z vrati, ko sem se nečesa spomnil.
"Ne pozabi se tako smehljati v zaporu," pomežiknil sem mu. "Pristaja ti."
Zaškrtal je z zobmi in si brisal kri z rokavom.
Še preden bi mi lahko kaj zabrusil nazaj, sem zaloputnil vrata, Chloe pa jih je zaklenila.
Vsi trije smo potrebovali nekaj sekund, da smo se spravili k sebi.
"Bravo," je rekla Kay ter se mi nasmehnila.
Skomignil sem z rameni a zdaj sem se končno počutil malenkost lažje.
Spravil sem nas od tu.
"Policija?"
Prikimali sta.
----
WOWOWOWO GUYS CESTITKE Z NASLEDNJIM DELOM USTOPATE U ZADNJI DEU TE ZGODBE🥺🥺