"Hana? Gremo na sladoled?" Jo vprašam. Je teden po začetku pouka, in vse teče normalno.
Z Barbaro si tlačiva športno opremo v torbo. Hana se gleda v majhno kičasto ogledalce. "Mmm, ne. Tina me je povabila sori" Z Barbaro obstanema. Moja roka obtiči v prepoteni športni opremi. Tako sem šokirana, da ne najdem poti ven. "ln ti si dejansko rekla ja?" Besede težko spravim iz ust. Hana, ki je Tino ozmerjala z besedami, ki bodo ostale zunaj te zgodbe, gre z slednjo na sladoled. Hana tiho pokima. Barbara tiho šepne: "lzdajalka. Hana, izdajalka si" Torbo zapre in si jo vrže na rame. Pridi, Nikolina, greva" Sledim ji, in s kotičkom očesa opazim Hano, ki kljubovalno zre za nama.
"Kako je lahko?!" Se jezi Barbara. Tiho sem. "Minil me je sladoled" Se obrne k meni. "Mene tudi" Ji odgovorim. Kmalu prideva do krožišča, kjer se najini poti ločita. "Adijo" Jo objamem. Prečkam cesto, ona pa nadaljuje pot kamor pač je šla. Moje srce je živelo za te stvari: živali, filme in za Hano in Barbaro. Ampak me je Hana še vredna? Zadnje čase se je sicer vsiljeval tudi Vid, čeprav sem to poskušala potlačit.
Vid... Fant z krivimi zobmi, rjavimi skuštranimi lasmi in še bolj rjavimi očmi. Lep je. *i*Nehaj!*i* se opomnim. Začutim mokre kaplje na obrazu. Začenja deževat. Ne bom vzela dežnika, preveč prijetno je.
Ko pridem do moje hiše, že močno dežuje. *i*Šit, vrata so zaklenjena*i* Pomislim ko nemočno stresam kljuko. Saj imam ključe v torbi. Marsikdo bi pomislil: Daj vzemi ključe ven, odkleni pa pojdi na toplo. A ne jaz.Torbo odložim pod nadstrešek, na suho. Nato se obrnem in stečem. Naravnost v gozd.
Dežne kaplje so se umirile, zaradi jesenskih listov in vej. Listje pod mano je splozko in razmočeno. Poslušam zvoke dežja, zvoke listov, ki nemočno pokajo pod mojimi nogami. Kmalu pridem do majhne jase, ograjene z kupi lesa. Bila je skoraj nevidna za mimoidoče, čista in imela je potoček v bljižini. Tu sem sedla na tla in zašla v svojih mislih.
Ne vem kako dolgo je trajalo. Dež se je okrepil. Nenadoma me je v glavo zadelo nekaj velikega. Toča. Potipam si bolečo glavo. Kri. Odločim se, da je skrajni čas za pot domov. Počasi vstanem, nočem iti, a me še nekaj bolečih udarcev priravi do hitrega teka.
Zagledala sem svojo ullico, približno 100 metrov stran od gozda se je končala. Zadihana potipam po torbi za ključem. Pri tem jo po nerodnosti poškropim z kapljami krvi. Pa kaj, samo bolj estecka bo. Odprem vrata in planem noter. Torbo vržem ob kavč. Pogledam se v ogledalo. Moja glava ne izgleda dobro, vendar ni nič strto in kri se že suši. Nima smisla it k zdravniku, ki bi iz tega delal samo dramo. Vržem se na kavč in odprem telefon.
Vid send you a chat
Vid send you a chat
Vid send you a chat
Barbara<3 send you a chat
Prvo pogledam Barbarino sporočilo, čeprav se je moj prst grozno približal Vidovim sporočilom. Telefon se mi nalaga, jaz pa nestrpno tapkam po njem. Končno se naloži. *i*Plis povej kj je blo za nalogo pr slo*i* Hitro natipkam odgovor. Potem pa odprem Vidova spororčila. Pač mogoče se sprašujete zakaj ga imam shranjenega.Vprašal me je če me lahko doda, in sem seveda rekla ja. A na koncu se je izkazalo, da me je dodal zato da sprašuje kaj je bilo za nalogo in a mu pošljem kaj ko je manjkal. Vseeno mi je.
*i*Emm girl
A Mi loh neki poveš?
Bi se dobila z mano v kavarni? Neki morm preverit *i*
To pa je nekaj novega. Odpišem mu samo: *i*Ja, prav. Kdaj?*i*
Loh ob 16.00 če ti je ok*i*
Pošljem mu emojija z dvignjenim palcem in pospravim telefon. Zakaj me želi videt? ln kaj more preverit?