Tam stojim kot največji kreten. Pozbila sem dežnik, zato se skrivam pod nadstreškom, čeprav neuspešno. Še minuta. Vid ne zamuja rad. To vem. "Oj" Planem v zrak, moje misli se pomešajo v napadu panike. Skoraj padem v znak. Vid pa stoji poleg mene in se reži tako, da mu primanjkuje zraka. "VID?!" Ti si zmešan?" On pa se mi reži v obraz. "Kaj je z tvojo glavo?" Vpraša. "Toča" Mu povem. Zareži se. Ponovno. Običajno znam močno zamerit. A njemu ne. Zarežim se poleg, in tako stojima pod tistim nadstreškom in se smejeva.
Nenadoma se zbere. "Emm, Nik, kaj je z Hano? Videl sem jo z Tino na sladoledu, potem pa še na poti domov. Kaj se dogaja?" V usta se mi naseli grenek okus in smeh me mine. "Hana naju je... Z Barbaro... Eh... Zapustila" Nekako spravim skupaj. Hkrati sem vesela da me je poklical Nik. To je sweet, sem pomislila, a sem to pospravila za kasneje. "Ve? Bile ste kot rit in srajca" mi reče tiho. "Z Barbaro sva še vedno" Skomignem. "Nisem mislil tega" *i*Tega ne zdržim, res ne*i* "Saj ni važno" Vid opazi mojo stisko. Samo skomignem. "Glej se pač zgodi. Še vedno imam Barbaro" Vid ne odgovori, oba veva, da je to le golo prepričevanje da bo vse spet vredu. Ja, pa kaj še. "No, domov morem. Sori" Mu rečem. V bistvu se mi ne mudi. Le znebit se morem družbe. Čeprav je Vidova. "Prav. Čau"
Stečem domov. Dež rosi. Zaprem se v hišo. lgnoriram telefon. Verjetno je Vid. Prižgem televizijo. *i*Dan odprtih vrat v zavetišču Ljubljana*i* Piše. Še isti trenutek pozabim na televizijo in odprem stran zavetišča. Brskam med psi, mačkami in zajci. Ko sem pri koncu dolge, predolge vrste psov ki so v zavetišču, zagledam njo. Čudovito mešanko med border colliem in avstralskim ovčarjem. Stara eno leto, učljiva... Ampak ji manjka del uhlja. Vedela sem da bo moja. Prepustim se sanjarjenju o tem, kako z psico tekava po gozdu...
Vrata se odklenejo in me zbudijo iz sanjarjenja. "Hej ljubica, pomembno novico imava zate" Mi reče mama, ki prihiti skozi vrata, sledi ji oče. Bom dobila psa?
"Dobila sem novo službo. Si moreš mislit? Ampak je težava... Veliko bom potovala, in Peter gre z mano... Boš lahko sama? Saj vem da je težko, zato ti izpolniva eno veliko željo. Povej kaj si želiš ljubica?" To je na pladnju postreženo. Zveni kot otroški film, kjer je vse potreseno z ročicami... A če je res... "Psa! Želim si psa iz zavetišča! Lahko gremo jutri, ko je dan odprtih vrat..." Mama le prikima, saj ji je dovolj mojega govorjenja. "Zmenjeno" Doda oče.
-----------------------------------------------------------------------------------
Resno upam da zadnji del ni pretiran hehe