Zaslepi me močna svetloba.
Odprem oči.
Še vedno se peljemo. Skozi okno mi v oči sveti sonce. Še dobro da sedim ob oknu, kajti na avtobusu je prav hrupno. Zravnam se in Izabela ob meni se premakne. "Je vse okej?" Me tiho vpraša. "Spala si več kot dve uri in izgledaš precej slabo," še doda. "Vredu sem. Res, ni ti treba skrbeti." Skomigne z rameni in se nasloni nazaj. "Kako sploh lahko zaspiš? Vsi kričijo in skačejo po avtobusu," miže vpraša. "Utrujena sem," zavzdihnem in naslonim glavo na njeno ramo.
Ko se spet zbudim Izabele ni več ob meni. Čelo naslanjam na okno in sama sem na avtobusu. Zagrabi me panika, toda le za hip. Pretegnem se in vstanem. Počasi se spustim z avtobusa in ugotovim da smo na počivališču. Razgledam se.
A-jevci so na klopeh zraven bara, naši pa na klopeh zraven igral. Fantje tekmujejo kdo bo prej pojedel cel kisel bombon in v glavnem nažigajo bedarije, dekleta pa sedijo in se pogovarjajo. Čudno; Katja se pogovarja z njimi, čeprav se nikoli ne. Tudi Izabela sedi med njimi in zavzeto posluša kaj imajo povedati. Približam se in Izabela me končno opazi. Nato pa, ko sem dovolj blizu, zaslišim: "...čeprav razmišljam, da bi kar sama povabila Nika...," in na mestu se zasukam in odkorakam nazaj proti avtobusu. Izabela priteče za mano. Vsa zasopla se ustavi: "Kaj je?" Vpraša in jasno je da je tokrat ne bom zlahka odpravila. "Ne vidim smisla v tem da se o valeti pogovarjamo celo leto prej. Le zakaj bi se?" Ji mirno odvrnem. "Zakaj se ne bi? Tako pa boš edina, ki ne bo imela izbire in bo ostala brez soplesalca," povzdigne glas in ta ton mi gre res na živce. "Saj veš da je to nemogoče. Fantov je več." Zdolgočaseno rečem. "Fer," se oglasi in se nasmehne. Vrnem ji nasmeh, nato pa se skupaj odpraviva nazaj na avtobus. Med nama je večkrat tako. Že se zdi, da se bova spričkali, ko je spet vse po starem.
Na našo končno destinacijo prispemo pol ure kasneje. Učiteljica Mira nas razvrsti in nam pobere osebne dokumente in telefone. Ta šola v naravi, pravi, bi naj bila čas da spletemo nove vezi med sabo in se povežemo. Kot da bo teden dni v gozdu brez vsega zbližal gručo štirinajstletnikov. Bodimo realni. Zelo malo verjetnosti je, da bo tako.
V sobi sem skupaj z Izabelo, Majo in Lejo. Učitelji razglasijo, da imamo pol ure da razpakiramo, nato pa se dobimo pred kočo. Seveda je na hodniku že pravo razdejanje in že čez nekaj minut si sošolci že hodijo ogledovat sobe drugih. Že tako mi grejo na živce. Odločim se, da je najbolj varno na veceju, zato položim kovček v omaro in se napotim po hodniku navzdol.
Počasi pridem v predel, kjer imajo sobe a-razred. Tudi tukaj je prevladal nemir in hrup je še večji kot na našem predelu. Le zakaj si moramo deliti kopalnico? Končno pridem do veceja, ko me čaka novo presenečenje. Izza vogala ravno pride Luka, ter gleda nazaj preko rame in se zaleti vame. Zasmeji se in odide, meni pa srce razbija in v ušesih mi šumi. Luka mi je že dolgo všeč in ko gre takole mimo mene se kar ne morem pomiriti. Vem da sem otročja, toda vseeno lahko rečem da imam cel naval metuljev v trebuhu.
Kopalnica je grozljivo majhna in ne vem kako bom cel teden zdržala to. Le Izabela ve, kako me je strah zaprtih in majhnih prostorov. Doma s tem nimam problemov, kajti mi nimamo tuša. Doma imamo veliko kad in zato nevem kako se bom tukaj v tem malem tušu umivala. Že ob misli na to me zajame panika in pomisliti moram na dom, da se spet pomirim.
Se nadaljuje........