S Petrom se smejiva njegovi neumni šali o britancih in slavni knjigi o Bradavičarki, ko se za njim pojavi naša učiteljica.
"Sta že?"
Naju vpraša in prijazno pokima.
"M-hm," ji zadržano zamrmrava v en glas, učiteljica pa malce poskoči, zaploska, se obrne in proti vsem zakliče:
"Hej! Poglejte sem! Ta par je že končal! Nam pokažeta svojo tehniko?"
To je rekla kot da sva izumila stroj, ki ti sam pripravi hrano, jo postreže in še pomije posodo z tabo. Nobeden od naju se ne želi izpostaviti, zato si samo pokimava in spet začneva enak postopek kot prej. Z kazalcem kažem na iste predmete ali rastlne kot prej, najini sošolci in sosošolci pa glasno naštevajo črke:
"Z-A..R-J...A!"
Skušam nenavdušeno prikimati, toda prav zares je imenitno, da so v prvem poskusu ugotovili kako mi je ime. Zdaj je na vrsti Peter. Tudi njegovo ime z lahkoto ugotovijo, toda Peter se malce poheca: pokazal je na druge stvari kakor poprej. Smejem se skupaj z vsemi drugimi. Peter mi nastavi roko, jaz pa udarim vanjo. Zadovoljivo ploskneta druga ob drugo. Iz gruče sošolcev opazim Lukove oči, ki mi vprašujoče mežikajo. Raje se obrnem nazaj k Petru. Motila sem se, ni snob, prav zabaven je.
Ravno brezciljno postavamo naokoli in se v gručicah pogovarjamo, ko z neba padejo prve kapljice. Učiteljica ukaže, da moramo nazaj v kočo. Povede nas v sobo z mizami, klopmi in stoli, kjer bi se naj igrali družabne igre. Sama pa se odide pomenkovat z sodelavci v sosednjo sobo. V kotu zagledam skodelice in majhne paketke. Približam se in si naredim metin čaj. Med čakanjem na vodo zrem skozi okno in opazujem dežne kapljice, kako ena za drugo plešejo po zraku, vsaka z svojo zgodbi, vsaka v svojem ritmu, toda skupaj v sivi plohi.
'Pling,' pridušeno zacinglja, ko moja voda zavre. Vstavim čajno vrečko, potem pa sedem nazaj na svoje mesto in se ozrem po sobi. Sošolci in sošolke so razdeljeni na tri skupine: na tiste, ki so s seboj pritihotapili telefone in zdaj igrajo igrice, na tiste ki sedijo po parčkih in pomenkujejo, se smejijo in nekateri tudi objemajo, ter na tiste, ki dejansko igrajo družabne igre. Iščem meni dva pomembna obraza, Lukovega, ki ga moje oči najdejo objetega z črnolasim dekletom med parčki, in Izabelinega, ki ga najdem med skupinico ki igrajo enko. Zraven nje sedi tista njena znanka iz tekmovanja, s katero se že cel čas druži. Ne moti me da sem sama, to mi je všeč. Moti me, da nevem v katero skupino spadam, ali katero skupino sama ustvarjam. Kako me drugi vidijo? Kakor tiho dekle? Kakor čudakinjo brez prijateljev? Nič od tega ne želim biti. Želim biti Zarja.
Ko se malo pozorneje ozrem, vidim da nisem edina ki tvorim samotno skupinico. V kotu nasproti mojega na stolu sedi blondinec, ki mi ga je prej, pri igri Lana 'vzela'. Kako to da je sam? S pogledom preiščem celotno sobo. Nikjer je ni. V tistem trenutku pa prikoraka v sobo in za roko vleče nekega tipčka in očitno je, da sta se poljubljala, kajti ustnice ima rdeče od Lanine šminke. Blondinec debelo zija, nato pa prekriža roke na ramenih.
Kot ena izmed njih, lahko povem da imajo tudi introvertiranci radi, če jih nekdo potolaži ko so žalostni. Zato stopim proti njemu, mu pod nos pomolim igro Enke, ki sem jo mimogrede pograbila z mize in pomignem z glavo. Najprej vprašujoče dvigne obrvi, nato pa končno spregovori:
"Želiš da s tabo igram Enko? Zakaj?"
"Nihče ne bi smel biti sam," mu pojasnim in zaigrano samozavestno stopim nazaj proti svoji mizi. Presenečena sem ko ugotovim da mi sledi. Sede nasproti mene in začne deliti karte.
"Boš čaj?"
Ga vprašam in pomignem proti kotičku, kjer sem naredila svoj čaj, iz katerega zdaj srknem požirek. Zgolj odkima. 'Vau, tip je res hladnokrven', pomislim in se posvetim kupčku kart na mizi. Tudi sama nevem zakaj sem ga povabila igrati enko, kajti zelo sem živčna ko sedim nasproti tega blondinca. Zdi se, da je tudi njemu nerodno, zato prvič v svojem življenju jaz prva prebijem led z vprašanjem:
"In, kako ti je ime?"
Zdi se olajšan da sem spregovorila, in kar naravnost odgovori:
"Martin."
Pokimam in vlečem zeleno enico iz kupčka kart na mizi.
Se nadaljuje.....