Zgodba o prijateljstvu
Martin vleče karto in jo položi na kupček. Nagnem se naprej. Presneto da res! Pet plus!
"Modra," z porogljivim nasmehom na ustnicah objavi.
"Aghh."
Zagodrnjam, kajti v rokah ima samo še dve karti. Jaz pa vsaj osem! Zmagal bo v 'moji igri'! Pa naj bo, se v glavi vdam in potisnem na stran zbodljaj tekmovalnosti. Martin na mizo vrže dve enaki modri šestki. Zmagal je! Brez, da bi sploh rekel enka! Senzacija! Malce sem ljubosumna, toda ali ni to normalno?
"Torej, jaz sem Martin, kako je pa tebi ime," me prijazno vpraša Martin, ki se lagodno naslanja nazaj na stol. Mešam karte, on pa me zadovoljno opazuje. Premišljujem, kako mu naj odgovorim. Vsekakor nočem biti bedna.
"Kaj misliš?"
Mu odvrnem in ga izzovem naj se preizkusi v ugibanju.
"Hmm... Rjavolaso dekle, ki je vedno samo, povabi fanta na igro enke in jo še zgubi. Nimam pojma. Kakšen namig?"
Ugiba in razposajeno se zasmeji.
"Prav." Se predam. "Podobno se sliši kakor jutro." Mu namignem z zapletenim vprašanjem. Odgovor se glasi zara. Jutranja zora zveni precej podobno kot Zarja. No, v vsakem primeru je to zelo neumen namig pomislim. Nikoli ne bo ugotovil.
"A-ha. Hmm, zora, zora.... Kaj zveni podobno zori?"
Na glas premišljuje Martin. Prav butne me nazaj. Kako je tako hitro ugotovil? V mojih očeh je definitivno zrastel iz naivnega tipčka, ki teka za Lano v ne tako neumnega Martina. Zahahljam se.
"Nisi Zora, kajti to ne zveni podobno, to je isto. Hmm, Zara? Preveč podobno.. Zorica? Definitivno ne. Zinka? Nee."
Še kar ugiba Martin. Res je dober! Kako je prišel do Zinka?
" Hmmm, mogoče Zarja?"
Preden začne sam sebi prostestirati ga prekinem:
"Ja, Zarja sem. Bravo!"
Z Martinom odigrava še eno igro in tokrat jaz zmagam, toda le za las. Moj ego si malce opomore. Martin ravno pobira karte, ko z kotičkom očesa zasledim Luka, kako za roko vodi črnolasko ven iz sobe. Malo manjka da mi v naročje ne pade solza. Zadržim se. Kakšen ljubosumen dojenček pa sem? Sama sebi grem na živce. Toda, kaj morem, srce mi malce zakrvavi in tega pač ne morem zatajiti.
Izabela je očitno opazila in mene, kako igram enko z Martinom, in Luka in črnolasko, ker pride do mene me stisne za ramo in na glas vpraša:
"Se lahko pridružim tej igri, ali nameravata še naprej sama sedeti tukaj kot kakšna 'darkerja'?"
Vsi se zasmejimo in Martin ji od sosednje mize pritegne stol. Teatralno sede nanj, nato pa naju gleda, kakor da bi pričakovala, da bo vanjo udarila strela zaradi tega.
Ravno razdelim karte, ko k naši mizi pristopiclja dekle, ki že cel dan sledi Izabeli kot kužek in to samo zato, ker se poznata z matematičnega tekmovanja lani.
"Se lahko grem zraven?"
'Nas' vpraša, pri čemer so njene velike oči uprte le v Izabelo. Slednja ji prikima, pri čemer se sploh ne pozanima pri nama ali lahko. Z Martinom se spogledava; zavijeva z očmi, kajti res je bilo zabavno ko sva bila sama. Skomignem z rameni in razdelim karte na štiri kupčke.
Se nadaljuje.......
"Modra," z porogljivim nasmehom na ustnicah objavi.
"Aghh."
Zagodrnjam, kajti v rokah ima samo še dve karti. Jaz pa vsaj osem! Zmagal bo v 'moji igri'! Pa naj bo, se v glavi vdam in potisnem na stran zbodljaj tekmovalnosti. Martin na mizo vrže dve enaki modri šestki. Zmagal je! Brez, da bi sploh rekel enka! Senzacija! Malce sem ljubosumna, toda ali ni to normalno?
"Torej, jaz sem Martin, kako je pa tebi ime," me prijazno vpraša Martin, ki se lagodno naslanja nazaj na stol. Mešam karte, on pa me zadovoljno opazuje. Premišljujem, kako mu naj odgovorim. Vsekakor nočem biti bedna.
"Kaj misliš?"
Mu odvrnem in ga izzovem naj se preizkusi v ugibanju.
"Hmm... Rjavolaso dekle, ki je vedno samo, povabi fanta na igro enke in jo še zgubi. Nimam pojma. Kakšen namig?"
Ugiba in razposajeno se zasmeji.
"Prav." Se predam. "Podobno se sliši kakor jutro." Mu namignem z zapletenim vprašanjem. Odgovor se glasi zara. Jutranja zora zveni precej podobno kot Zarja. No, v vsakem primeru je to zelo neumen namig pomislim. Nikoli ne bo ugotovil.
"A-ha. Hmm, zora, zora.... Kaj zveni podobno zori?"
Na glas premišljuje Martin. Prav butne me nazaj. Kako je tako hitro ugotovil? V mojih očeh je definitivno zrastel iz naivnega tipčka, ki teka za Lano v ne tako neumnega Martina. Zahahljam se.
"Nisi Zora, kajti to ne zveni podobno, to je isto. Hmm, Zara? Preveč podobno.. Zorica? Definitivno ne. Zinka? Nee."
Še kar ugiba Martin. Res je dober! Kako je prišel do Zinka?
" Hmmm, mogoče Zarja?"
Preden začne sam sebi prostestirati ga prekinem:
"Ja, Zarja sem. Bravo!"
Z Martinom odigrava še eno igro in tokrat jaz zmagam, toda le za las. Moj ego si malce opomore. Martin ravno pobira karte, ko z kotičkom očesa zasledim Luka, kako za roko vodi črnolasko ven iz sobe. Malo manjka da mi v naročje ne pade solza. Zadržim se. Kakšen ljubosumen dojenček pa sem? Sama sebi grem na živce. Toda, kaj morem, srce mi malce zakrvavi in tega pač ne morem zatajiti.
Izabela je očitno opazila in mene, kako igram enko z Martinom, in Luka in črnolasko, ker pride do mene me stisne za ramo in na glas vpraša:
"Se lahko pridružim tej igri, ali nameravata še naprej sama sedeti tukaj kot kakšna 'darkerja'?"
Vsi se zasmejimo in Martin ji od sosednje mize pritegne stol. Teatralno sede nanj, nato pa naju gleda, kakor da bi pričakovala, da bo vanjo udarila strela zaradi tega.
Ravno razdelim karte, ko k naši mizi pristopiclja dekle, ki že cel dan sledi Izabeli kot kužek in to samo zato, ker se poznata z matematičnega tekmovanja lani.
"Se lahko grem zraven?"
'Nas' vpraša, pri čemer so njene velike oči uprte le v Izabelo. Slednja ji prikima, pri čemer se sploh ne pozanima pri nama ali lahko. Z Martinom se spogledava; zavijeva z očmi, kajti res je bilo zabavno ko sva bila sama. Skomignem z rameni in razdelim karte na štiri kupčke.
Se nadaljuje.......
Moj odgovor:
💖⭐
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjena
Moj eating disorder se mi ful slabsa in nevem kaj naredit. Odzmeri sm mela neke tezave s hrano ma ne take, potem konec februarja sm za tko 1 teden imela zelo slabo (300 kalorij na dan, 10 000 korakov vsak dan+ treningi...) pac blo je ful extremno dokler nism uni vikend bingala in pojedla ful ker pac nism upala vec. No ja in potem ko sm tolko pojedla sm mislna pac da nimam vec ed zaradi tega ker sm pac itak ful pojedla in izgubila kontrolo, zdaj sm pa opazla da me od konca februarja sploh ni pustil moj ed in mi ni zapustil mojih mozganov in se mi zdi kot da je nekaj narobe z mano in da nikoli ne bo sel zares proc.
Opazla sem da sploh nemorem jest brez krivde, se omejujem, imam pomisleke da bi bruhala potem ko pojem (samo enkrat sem zares ker ponavadi mi ne uspe kot npr. zdaj ko sm poskusla ker sm izgubila kontrolo in pojedla ful piskotov).
Vsak dan se morem neki premikat in naredit dovolj korakov in zapolnt vse 3 krogce na moji uri (so pac ce si dosegel cilje telovadbe danes).
Pac prvo sm nekako obvladovala to in sm si mislna da itak lahko neham in sm tudi to mislna pac da bi zgubila nekaj kg in prsla pod 50kg (nic extremnega samo tko 48,47kg).
No ja in zdej je v mojih mozganih in nemorem nehat in se mi zdi kot da nebom nikoli za res recovala.
Pac moja mama in najboljsa prijateljica sta ze malo opazli takrat februarja ampak potem ne vec in so obedve mi govorile samo ku sumijo neki in da ce dovolj jem... Ampak nobena me ni uprasala a sm okej in take stvari.
Nocem nobenemu povedat zato tudi pisem sm ampak ja oprosti ker pisem tako dolg spis.
Opazla sem da sploh nemorem jest brez krivde, se omejujem, imam pomisleke da bi bruhala potem ko pojem (samo enkrat sem zares ker ponavadi mi ne uspe kot npr. zdaj ko sm poskusla ker sm izgubila kontrolo in pojedla ful piskotov).
Vsak dan se morem neki premikat in naredit dovolj korakov in zapolnt vse 3 krogce na moji uri (so pac ce si dosegel cilje telovadbe danes).
Pac prvo sm nekako obvladovala to in sm si mislna da itak lahko neham in sm tudi to mislna pac da bi zgubila nekaj kg in prsla pod 50kg (nic extremnega samo tko 48,47kg).
No ja in zdej je v mojih mozganih in nemorem nehat in se mi zdi kot da nebom nikoli za res recovala.
Pac moja mama in najboljsa prijateljica sta ze malo opazli takrat februarja ampak potem ne vec in so obedve mi govorile samo ku sumijo neki in da ce dovolj jem... Ampak nobena me ni uprasala a sm okej in take stvari.
Nocem nobenemu povedat zato tudi pisem sm ampak ja oprosti ker pisem tako dolg spis.
