Hi. :)
Tukajle je en blog, ki ga bom pomojem pisala in upam, da bo koga zanimal. Govoril bo o samo svojih treningih, ampak največ o samozavesti med njimi in kako si jih narediti bolj zabavne. :) Ne pravim, da sem strokovnjakinja in nevem kako fit, ampak imam kar izkušenj.

Če se kdo sprašuje, *b* zakaj bi treniral sam, če se lahko vpišeš na kakšen šport in treniraš s prijatelji? *b* Dobro vprašanje. In tu je kar nekaj možnih odgovorov:

*modra* 1. Ne želiš *modra*
To je 40% v mojem primeru. Nekateri pač nočemo. Ali so to slabi odnosi z ljudmi, morda ne maraš, da te nekdo nadzoruje, ali pa imaš slabe izkušnje. In s tem, da ne želiš, ni čisto nič narobe. :) Vedno se lahko znajdeš sam.
*modra* 2. Ne moreš *modra*
Včasih je tu prevoz, denar, čas... to je velikokrat smotano, če si neki šport res želiš trenirati.
*modra* 3. Zdravje *modra*
Nažalost to prevzema kar 60% pri meni. Včasih se pač zgodi, da nam zdravje ni usojeno že na splošno. In veliko varneje se počutiš, če treniraš sam in se sam ustaviš, ko je preveč, kot pa če te priganja pravi trener (in si pod pritiskom ostalih... to je najhujše).
*modra* 4. Vse ostalo *modra*
To je tudi postavljanje lastnih ciljev in početje tistega, kar želiš TI! Vedno si lahko tudi premisliš in začneš nekaj čisto drugega ali pa si vzameš reees dolg odmor od treningov ali kakršne koli telovadbe. Fajn je bit pod lastnim nadzorom in ne nadzorom trenerjev. :))

Ker je tole bolj uvoden del bloga, bom povedala svojo "zgodbo."

Da začnem. Jaz že od nekdaj nimam rada velikih skupin ljudi in na splošno vsega zelo družabnega (seveda se rada družim, hodim na veselice in spoznavam nove ljudi, ampak vseeno). Zato mi treniranje v klubih nikoli ni bilo hm kako bi rekla, popolno. Nekje 5 let sem trenirala gimnastiko - 1 leto v vrtcu in potem 4 leta v šoli. Potem nekaj časa nisem ničesar, nato pa atletiko za eno leto (torej v 8. razredu (zdaj sem 9.)). Ves ta čss, ko nisem trenirala ničesar, sem bila vseeno zelo aktivna. Telegon sem dobila kar pozno in me niti ni veselil, zato sem bila večinoma zunaj. A ravno z začetkom 8. so se mi začele pojavljati večje zdravstvene težave, kar me je zelo oviralo pri treningih in sploh nisem mogla resno trenirati. Tudi zelooo nerodno je, ko čutiš, da se slabo počutiš in greš seveda do trenerja in potem so vse oči na tebi. Pa še tekem se SPLOH nisem smela udeleževati pa to. Pač. -_- zelo zelo nadležno. Da ne omenjam, da sem bila najslabša, ker sem vedno delala zelo lažje stvari kot drugi.
Že proti koncu šolskega leta sem imela dovolj te sramote, a pač sem zdržala do konca 8. razreda. Med počitnicami so tudi bili treningi, a nisem hodila. Zdaj to leto, ko sem 9. razred, sem se sicer vpisala spet na atletiko, a so se težave spet pojavljale že pri prvih treningih. Tako sem šla na natančnejše preglede in jih še kar imam. Ne hodim več na atletiko, zato pa treniram SAMA. :) Ker imam rada šport, teka nisem kar pustila, prav tako workoutov. In doooosti lažje je, ko delam sama, si sestavljam lastne urnike (velikokrat jih ne upoštevam, ker ne maram rutine haha) in delam po LASTNIH zmožnostih. Najboljše je, da ni konkurence. ;)

Mislim, da bo tole vse. :) Del je bil kratek in obljubim, da bodo naslednji daljši. Le želela sem narediti takšen uvodni blog. Če ima kdorkoli kakšna vprašanja, lahko odgovorim (če bodo osebna, pač ne).
lp
~fleurdesia