Strah pred višino-akrofobija

Imam strah pred višino, ki ni tako močan kot strah pred pajki.
Strah pred višino imam že kar nekaj časa, vendar vem, da sem včasih ljubila višino in hotela biti na najvišjih točkah ter gledati dol, majhne ljudi in hiše. To se je spremenilo že zelo dolgo časa nazaj, ampak se žal ne spomnim kdaj. Vem da se je nekje moralo začeti. Imam par zgodb, ki so povezane z mojim strahom.

Bila sem na krstu od sorodnika. Zelo sem imela rada ziplajn,
Tam je bil zelo visok. Takrat me je bilo višine strah. Ampak zelo manj. S prijatelji smo odšli in zagledali ta ziplajn. Seveda smo se vsi takoj zagnali ter se prerekali za vrsto. Ostali so po nekaj časa odšli, na druga igrala jaz pa sem še vedno uživala pri ziplajnu.
Samo da je tokrat bil brez vrste. Super, čisto sama sem! Nekaj časa je bilo vse normalno, ko pa sem se imela namen spustiti zadnjič, pa sem skočila na ziplajn, vendar zgrešila. Samo z rokami sem se prijela, ostalo mi je »bingljalo« dol. Ziplajn je bila za mene, takrat še zelo visok in sem se več kot pol poti z rokami držala. Potem sem skočila in sem se začela jokati zaradi šoka. Noben me ni slišal. Ko sem se pomirila, sem odšla jesti. Za to ne ve noben. V parku blizu šole imamo ziplajn, vendar je malo nižji. Takrat vedno malo premagujem strah vendar mi ne uspeva.


Z šolo smo odšli v ŠVN (Šola v naravi), vse dejavnosti so bile super. En dan smo imeli spust po vrvi. Vrv je bila čez reko in spet je bilo zelo visoko. To je bilo v petem razredu leta 2024. Takrat me je bilo višine že zelo strah. Zelo sem se veselila dokler nisem videla, kako to sploh izgleda. Na vrsti sem bila. Vsak je imel 3 spuste. Na začetku sem rekla, da ne grem, vendar so me vsi praktično prisilili.
»PA daj no sej ni tak grozno«
» Maš to, saj neboš umrla«
» Daj no probaj za mene«

Nagovarjali so me vsi. Učiteljica, najboljši prijateljici, ostali prijatelji, sošolci ter neki ljudje, ki jih vidim prvič v življenju. Na koncu sem odšla, saj nisem želela ostalih razočarati (nobenega nikoli nočem in to sovražim na sebi). Prvi spust je bil grozen. Vse je bilo varno, vendar to nič ne pomeni, ko imaš strah. Imela sem občutek, da bom vsak trenutek padla dol. Cel čas sem se na vrv držala, kot pribita. Oči sem imela tesno zaprte. Po tem, so me vsi še več silili, tako da sem na koncu šla še enkrat. Prijateljica je šla z mano, ker je mislila da bo bolje. Ni bilo. Cel dan mi je bilo zelo slabo. To sta vedeli samo moji dve BFF. Ena mi je pomagala, druga pa je rekla naj se malo umirim saj ni tako hudo.

Reminder:
Če imaš sošolca, sorodnika, itd. Ki se boji višine, ga ne strašiti in se norčevati iz njega saj to strah poveča.