Po petici sem kar skakala po šoli. Rešila sem se matematike in ponosna sem bila nase, saj se nisem učila. Bila sem tako zasanjana, da nisem opazila, da je začelo deževati. Stopila sem skozi vhodna šolska vrata in v hipu postala mokra. Zajela sem sapo in pogledala, če sem imela dežnik. Kako naj bi vedela, da bo deževalo? Zjutraj je bilo sončno.
Super. Pozabila sem dežnik, lilo pa je kot iz škafa. Zavzdihnila sem in z obžalovanjem pogledala k Joss, ki je izlekla dežnik iz torbe.
"Si ga lahko deliva?"
"Ne, oprosti. Ni ravno velik," je odgovorila. Smrklja mala. Dežnik je bil dovolj velik za naju obe. Očitno se je še vedno sekirala, ker sem dobila pet.
"Kakšen se ti je danes zdel Bryce?" me je vprašala iz nenada. Presenečeno sem jo pogledala.
"Tak kot vedno," sem osuplo rekla, "siten. In tečen."
"A res?"
Joj. Ja, res.
"Zakaj?" sem jo vprašala.
"Ne vem... ampak naenkrat se mi zdi kar pameten."
Halooooo. Fant je namesto stopinj dobil... no, *i*ne*i* stopinje. Navadne številke. Okej, saj zna biti kar pameten, saj ima kar v redu ocene.
"Hm. Joss, pa ne da si vanj?"
Joss je zardela.
"Em... ne. Ne še."
Zasmejala sem se.
"Torej... kaj naj zdaj, hodim po dežju?" sem se spomnila.
Zresnila se je.
"Oprosti... Jaz grem."
In je šla. *i*Šla je*i*. Z dežnikom brez mene je stekla čez cesto. Zavzdihnila sem še enkrat in ugotovila, da poleg mene kar naenkrat stoji Bryce.
"Ti tudi nimaš dežnika? Mokra boš."
A res.
"Ja, bom. Vam fantom s tem nimate velikega problema, saj si lase samo malo posušite z brisačo, me punce pa ne."
Zlobno se je nasmehnil.
"No ja, grem. Veliko sreče, haha."
Stopil je na dež in v hipu je bil cel moker. Nasmešek mu je izginil z obraza in mokri lasje so se mu lepili na kožo. Glavo si je pokril z rokami in šel.
Zavila sem z očmi. Kaj pa jaz?