Besed se kdaj ne čutijo resnične. Nočeš si priznati, strah te je priznanja, samote, bolečine.






Prvi dan šole:
Zbudim se prepozno, svojo rutino pospešim za vsaj 95%, kar pomeni zobje, obleke, lasje, ven iz hiše in upam, da izgledam dostojno. Za las ujamem zvonec, rehneč zvok, ki mi udarja v ušesih in spominja na zamorjene šolske dni bi lahko prepoznala celo tričetrt gluha. Sedem na prazen stol zraven Matthea. Matthea poznam že od drugega razreda, ko sva v mali šoli ponesreči domov nesla narobnega medvedka. Jaz njegovega Rudy-a in on mojo pobruhano, preprano Gretell. Nekoč rdrče sedaj rožnate skoraj brle barve. Pa da ne omenjamo njegovega medvedka, porisan je bil z alkoholnimi markerji, madeži joka in vata, ki je bila že 75% zunaj zavračajo pogled na to nedolžno plišasto igračo. Čeprav v slabem stanju imata oba medvedka enako velik nasmeh in prostor na najinih posteljah.


Vsedem se na stol, neudoben lesen stol, polakiran, da izgleda skoraj rumeno. On je edini s komer se zares odkriyo lahko pogovarjam. Neverjetno zrel je za svoja leta, pa čeprav njegova postava tega ne poudarja. Oktogel obraz, razmršeni lasje in otroške postave, velik približno 150 cm. Za 15 letnika to ni tako neobičajno a vseeno spominja na zmedenga 10 letnega fantka.
Mattheo mi poda listek. Na prvi pogled izgleda navadem zelen samolepilni listek, takšen, ki si jih ne redko kdaj podajava med poukom. Obrnem ga in želim prebrati, njegova obupna pisava, mešanica velikih tiskanih in malih pisanih črk me bega ob enem pa prebuja mojo anksioznost. Komaj preberem.

Mustim, ba do balje, da pekineva prijoteljstva. Ignariroj me. Načem te več videti.

Haha Mattheo. Nisem tako neumna, da ne bi znala prebrati tvoje disleksične pisave. Btw danes imaš res lepo majico. Giving psychedelic vibes.

Naslednje kar reče me zlomi, pribije na križ, zabiča v hrbet in me zabode vsaj 100 krat. Nisem pričakovala teh besed. Je pa res, da me je celo poletje ignoriral, bila sem naivna, da nisem posumila, da je nekaj "narobe" med nama. Pomislia sem celo, da je mrtev, ni odgovarjal ali vračal klicev.
Komaj je izrekle prve tri črke, že so me spreleteli mravljinci. Kolena so se mi začela tresti in čutila sem kako mi trza ustnica, v očeh sem čutila ostro bolečino, kakor šiba udari ob dlan. Solze so se mi začele nabirati v očeh. Ne smeš jokati, bodi močna, skoncentriraj se na dihanje!!! Ne deluje. Hočem kričati. Zgrabi me panika, občutek tesnobe preplavi moje celo telo. Se to res dogaja? Ujeta sem v njegovih besedah. Saj ne misli tako kajne? Jasmin zbudi se, zbudi se, zbudi se to so le sanje, nočna mora, nehaj biti paranojična, to je že patetično! Zven njegovih besed me znova spreleti. Besede po besede, zlog po zlog, črka za črko, znova in znova in znova. Ujeta sem v trenutku, črni luknji, ki me rasteza in muči dokler me ne bo dokončno ubila. Ta črnina mi vzbodbudi andrenalin, čeprav sem še tako živa, se ne čutim žive niti si tega ne želim. Vesolje me je izdalo, vzelo mi je še nekoga, ki ga cenim, spoštujem in nujno rabim, da preživim srednjo šolo. Bolečina se nabira v grlu. Velik cmok, ki ga moram pogoltniti ali izpljuniti, izpljuniti dušo se povgrezniti v zemljo. Duši me. Naenkrat se želim začeti smejati na ves glas, a se zadržim, ne razumem kaj se mi dogaja. Čutim, da moram jokati. Oster krč se preseli v rebra, vse postane črno, v ušesih mi zvoni, ne vem kje sem, slišim samo Matthove jasne besede.


NE ŠALIM SE.