1. POGLAVJE – *roza* *i* 672 *i* *roza*

*b* Xyren *b*


Pred njim kleči človek, no, skoraj človek. Ne ve, če si bitje s polomljenimi kostmi in modricami po celem telesu sploh še zasluži ime človek. Namrdne se, ko opazi, da mu je ena od izstreljenih puščic odtrgala skoraj polovico ušesa. Zdaj se mu levo stran obraza maže zasušena kri, ki je tekla iz rane.
»O, Sorinami, bodi moja svetloba v temi, vodi me skozi nevarnosti in zaščiti moje srce pred zlom, o Sorinami bodi…« začne moliti bitje in se z rokami v zibajočem se transu oklepa telesa. »Oh nehaj že s tem, saj veš, da ti ne bo pomagalo,« sikne Elthar pred njim in se sprehodi do drugega konca jame.

»O, Sorinami bodi moja svetloba v temi…« ga ne upošteva človek in drdra molitev naprej.
»Oh, boš že nehal?« naveličano reče Elthar in ga s topim koncem škornja močno brcne v hrbet, da moškemu zmanjka ravnotežja in pade po tleh. »Kako so naporni s temi svojimi molitvami, pozabil sem že. Oh in kdaj bo prišel Valkar?« Vpraša ter moškega za dobro mero še enkrat brcne v mednožje. Xyren skomigne z rameni, Valkar pride takrat ko se mu pač zahoče, in to je lahko čez nekaj minut ali pa nekaj ur. Ampak Elthar je že čisto neučakan, res je, da je on sam tu šele dobri dve uri, ampak vseeno. »O, Sorinami bodi moja svetloba v…« Elthar se spet približa moškemu z namenom, da bi ga dobro premikastil, ko naenkrat jamo zagrne črna tema. Valkar ima pač rad burne prihode.

Xyren se rahlo prikloni in stopi korak bližje steni, v to se nima namena vmešavati. Opazuje, kako vrač stopi do moškega, ki ga pogleda v oči s takšnim strahom, ki bi ga lahko primerjali z živalskim. Ko začne Valkar nekaj mrmrati in sence čudno zaplešejo po prostoru, se celo Elthar umakne in poprime za ročaj rapirja-tankega rezila, ki ga ima vedno s sabo. Xyren, ki ve kaj bo sledilo, umakne pogled in počaka, dokler napete tišine v prostoru ne prereže nečloveški krik. To noro kričanje si poskuša ponoči izbrisati iz spomina pred spanjem in začuda mu uspeva. Za hip še ujame množico senc, ki se kar vse skupaj zgrinjajo v usta moškega in se plazijo po njegovem telesu. Valkar nato stopi za njegov hrbet in mu ledene roke položi na vrat. »Zmoli še svojo zadnjo molitev,« šepne Elthar, moškega ljubkovalno poboža po licu in se nasmehne. »O, Sorinami, bodi moja svetloba v temi, vodi me skozi nevarnosti in zaščiti moje srce pred zlom,« začne s tresočimi ustnicami šepetati »o Sorinami bodi…« Takrat mu Valkar zlomi tilnik in moški se brez življenja sesede na tla. »Ponovno prerojen v smrti,« šepne Eltar in se zazre v truplo. Enako hitro kot je prišel, Valkar spet odide in v jami ostaneta samo še on, Elthar in bitje, ki ga zdaj ne moremo več primerjati s človekom. »Hitro, poberiva se,« Elthar stopi do Xyrena in mu položi roko na ramo, ko se ta še vedno ne odzove. »Saj veš, kaj se je zgodilo Samu in Elie, ker se nista hitro spokala stran, ne?« Xyren vdihne in se prerine skozi ozek izhod iz jame. Elthar pride za njim še ravno pravi čas. Bitje na tleh se zdrzne, nato pa odpre oči, ki so zdaj krvavo rdeče.



*b* Lotte *b*


»Lotte! Lotte! Čakaj!« Mat steče po zasneženi poti za njo. V snegu se mu ugreza skoraj do pasu. Kmalu jo dohiti in se ji obesi za roko. »Vzemi me s sabo Lotika, prosiiim!« Lotte odkima. »Ne Mat, saj veš, da Caisse ne pusti. Sama bom šla, ti pa ostani tu in ji pomagaj. Boš že kdaj drugič šel z mano.« Mat jo užaljeno pogleda.
»Ampak če me babi sploh ne pusti več ven…« se pritoži in začne mencati svoj kosmati plašč. »Ah daj, saj veš kakšna je, preveč jo skrbi za naju,« ga poskuša pomiriti. Sploh zadnje čase…« doda in ga objame. »Vse bo v redu, zdaj pa se samo vrni v hišo preden bo opazila, da si izginil.« Mat se zlovoljno obrne in zraven v znak nestrinjanja brcne veliko kepo snega, ki se mu je znašla na poti. Lotte zavzdihne in si popravi malho iz tjulnjeve kože. Zatopljena v svoje misli se odpravi naprej po zasneženi poti v sončno jutro, ki jo čaka.
Zasanjana stopa korak za korakom v dolino in razmišlja. Prav dobro se še spominja tistega poletja, ko sta z očetom in nekaterimi sovaščani odrinili na skrajni sever, ter tri tedne zapored lovili tjulnje, ki so jih nato porabili za obleke in shranili njihovo meso in mast. Takrat je ujela svojega prvega tjulnja in še danes v spomin nanj nosi malho iz njegove kože. Nezavedno jo pogladi in zdrsne čez mehko usnje. Takrat sta oba z Lucijanom dopolnila toliko let, da so ju lahko vzeli s sabo, brez da bi se bali, da bosta povzročala težave, ali pa se utopila v enem od velikih lukenj iz katerih so vlekli tjulnje. Kako sta bila vesela, ko so se vozili s sanmi. To je bilo najboljše poletje v njenem življenju in tudi zadnje poletje z očetom.


Zavzdihne in se s priprtimi očmi zazre v sonce na nebu. Pohiteti mora, tja hoče prti še preden se zbudijo vsi vaščani.
»Lotte!« Lotte se zdrzne ob omembi svojega imena in se ozre nazaj. Takrat jo nekaj močno povleče za neukrotljive rjave lase, ki ji molijo izpod kape. Za hip se ustraši, da bo videla osebo, ki je danes resnično ne želi ugledati, a na srečo se moti.
»Lucijan ti predrzneš!« krikne in se zapodi za fantom z tako svetlimi lasmi, da se kar svetijo na soncu. Lucijan, še zmeraj smeje, steče stran z njeno torbo, ki mu visi z ene roke. Lotte se zapodi za njim. Sneg pod njenimi nogami škrta. Hitra je in tega se zaveda. Nekaj korakov in že je pri njem. Povleče ga za roko in mu vzame malho. »Ha pa sem te…« Sredi stavka ji vzame sapo, ko jo Lucijan podre na tla. »Kaj si me ha?« reče ter ji sneg zatlači za ovratnik. Lotte zaradi nenadnega mraza krikne, kar pripravi Lucijana, da zleze z nje in se usede poleg. »Lucijan! Kaj nisi že prestar za take bedarije?« se nasmehne Lotte, medtem, ko si trese sneg iz las. »Prestar, prestar, saj imava komaj petnajst lovskih poletij za sabo, drugače pa sem na tvojem kislem obrazu hotel videti nasmeh,« reče in počasi vstane. Poda ji roko. Lo *roza* t *roza* te jo odrine inse hipoma dvigne na noge. »Moram iti,« reče in se s hitrim korakom odpravi naprej. »Kam pa tako hitro?« jo ponovno dohiti Lucijan. »Oprosti, če sem prej naredil kaj narobe, samo nasmejati sem te hotel.«
»Saj si me nasmejal, ampak…«
»Ampak kaj? Meni lahko poveš Lotte, saj to veš ne?
»Seveda da vem Lucijan,« reče Lotte, ga igrivo odrine, ter hodi naprej.
»Le…le zdi se mi, da je Caisse zadnje čase vse bolj … ne vem no, zaskrbljena. Take je nisem vajena. Po navadi je….« »Da ne boš slučajno rekla vesela, ker takšna nikakor ni,« jo prekine Lucijan.
»Še zmeraj mi nisi odgovorila na prvo vprašanje.«
»Kaj je že bilo?«
»Malo razmisli.«
»Ne da se mi igrati spet teh tvojih igric Lucijan, povej mi že prosim.«
»Dobro, dobro,« dvigne Lucijan roke v zrak v znak predaje. »Če se res ne moreš spomniti, sem te vprašal, kam greš.«
»H Håkonu grem po prekajene postrvi. Zjutraj ima zmeraj sveže…in malo vaščanov je budnih tako zgodaj zjutraj, da bi se vtikali vame,« odvrne Lotte. »Ahh, je Caisse spet zažgala zajtrk?« vpraša Lucijan in se dela, da je preslišal njen zadnji stavek. »Res je, da je najboljša zdravilka, ampak kar se njenega kuhanja tiče pa…« Snežna kepa mu prileti naravnost v glavo. »Hej nehaj, samo resnico govorim!« vzklikne in ji hoče vrniti milo za drago, ko Lotte reče: »Tišje, sva že pri Håkonu, da naju ne bodo čudno gledali. Saj veš, da je njegova žena strašna opravljivka.«
Lucijan se zasmeje. »Prav,« se strinja, »upam, da ti ne bo spet pridigala, da: si ti že godna za poroko draga moja Liselotte.« Jo oponaša ter si da za večji vtis še roko v bok, kot po navadi stori ona. Lotte se zasmeje, nato pa se zresni. "Daj, greva," reče.



Helou my darlingssss kako smo kej? Upam, da boste uživale v še enem delu, pa pls comment kako se vam zdi:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
Ouu pa pls zapišite, če vam dam linkce od tega, kako si jaz predstavljem glavne karakterje al bi vam to pokvarilo predstavo?
P.S. ena črkica je pobarvana <3

Pa še linkci:

Tako si jst predstavljam, kako Lotte hodi v dolino haha I wish da bi jst tko hodila v šolo <3

https://www.bing.com/images/search?view=detailV2&ccid=FDt%2FCU57&id=462AF84597A440F76C2C7D2DFE21B20B82C50EBD&thid=OIP.FDt_CU571nU763aZKdV1XwHaEK&mediaurl=https%3A%2F%2Fwww.hdwallpapers.in%2Fdownload%2Fforest_mountain_and_spruce_trees_covered_with_snow_during_winter_in_cloudy_sky_background_hd_nature-HD.jpg&cdnurl=https%3A%2F%2Fth.bing.com%2Fth%2Fid%2FR.143b7f094e7bd6753beb769929d5755f%3Frik%3DvQ7FgguyIf4tfQ%26pid%3DImgRaw%26r%3D0&exph=1440&expw=2560&q=old+mountain+house+covered+with+snow&simid=608008001073519120&FORM=IRPRST&ck=EF4009943C7A5FAE58271E83EEA6AEB4&selectedIndex=9&itb=0&cw=1527&ch=693&ajaxhist=0&ajaxserp=0