Ko se s svežimi postrvmi, zavitimi v malho iz tjulnjeve kože, vračata od Håkona, Lotte na glavnem trgu kjer po navadi sušijo polenovke, opazi nekoga, ki ga ni niti najbolj vesela. »Glej kdo je tu,« šepne Lucijanu, ki se namršči. Pa je šel lep popoldan.

»Oprosti ampak danes ti ne bom moral pomagati, mami sem rekel, da grem samo do vodnjaka po vodo… boš zmogla sama?« Zašepeta in pogleda v tla. Sram ga je, da ji ne more stati ob strani saj ve, da ji ni lahko. Sram ga je tudi, ker mu njegova mama ne dovoli druženja z njo. Še zmeraj misli, da je otrok in da... a pa saj je vseeno. Lotte pokima nato pa se okorno objameta. Lucijan ji pomaha, nato pa steče v eno od stranskih uličic do svoje hiše.


Zmeraj se do hiše vrne po daljši poti, najraje zavije kar v gozd in se potem prikaže iz tam. Lotte hoče zavpiti za njim: »Kje pa imaš vodo če si rekel, da greš do vodnjaka?«, a se pravočasno ustavi. Že to, da se Lucijan potrudi videvati z njo, ji veliko pomeni. Ugotovila je že, da njegova mama nerada vidi, da se njen edini sin druži z njo. Njegova mama je, enako kot vsi vaščani, je za nesrečo pred desetimi leti okrivila Caisse. Najlažje je krivdo zvaliti na nekoga drugega.
Včasih, ko so bili njeni starši še živi so se velikokrat družili, njuni mami sta se razumeli, se skupaj pripravljali za praznik Kresov, zdaj pa…


»Lotta, krota, le kje si bila?
Že dolgo te nisem videla priti v vas, zmeraj ždiš tam v tisti stari koči s svojo babico…« glas, ki ga tako dobro pozna. Lahko bi rekli, da je sladek, a podton je leden, da te zmrazi do kosti. Lotte se namršči in močneje stisne ročaj malhe v katero ima spravljene postrvi.
»Brigit.«
»Kako lepo te je videti,« sikne Lotte in se obrne stran.
»O kaj res, me veseli, da si me vesela!« narejeno veselo vzklikne Brigit in jo prime za ramo. Lotte začuti močan, nevaren, stisk, ki nikoli ne pomeni nič dobrega. »Ne, v resnici ne, ne razumeš ironije?« Brigit se narejeno namršči in zmaje z glavo, da ji dve lično spleteni svetli kiti po zraku zarišeta velikanski lok.
Tudi jaz bi imela taki kiti, pomisli Lotte in si z roko nevede pogladi goste skuštrane rjave lase, ki niso prav nič podobni svetlim ravnim lasem, kot jih imajo skoraj vsi v vasi. Ta kretnja Brigitinim svetlo modrim očem zlepa ne uide, zato naredi prav to, za kar ve, da bo Lotte najbolj prizadelo. Našobi svoja srčasta usta in bliskovito z eno roko pograbi Lottejino malho z drugo pa iz žepa na skrivaj potegne nož. »Hej pusti mojo torbo!« Krikne Lotte in jo povleče k sebi. Tjulnjeva koža se zatrga in sliši se nenavaden zvok. Mimo deklet, ki se ruvata, gre s hitrim korakom ženska, ki si na usta pritiska krpo iz zajčje kože. Ko ju vidi prhne in se odpravi naprej.



»Daj mi jo nazaj!« kriči Lotte, a ni dovolj visoka, da bi dosegla torbo, ki jo je Brigit dvignila visoko nad glavo. »Tukaj jo imaš!« krikne Brigit in jo odvrže v jarek ob poti. »Lotte skoči k njej, ne vedoč, da Brigit v svoji roki ponosno drži šop las, ki ji ga je odrezala med ruvanjem. Jezno se obrne k njej, privijajoč svojo torbo k prsim, ko naenkrat opazi, kaj Brigit drži v rokah. Iz ust se ji izvije tak zvok, da ob njem obnemi celo Brigit. »Ti…ti…!« »Kaj jaz?« jo podraži Brigit, a tokrat bolj previdno, saj na njenem obrazu opazi bes, ki ga na njej ni videla še nikoli poprej.

»Ti. Mrha. Neumna! Kako si lahko to naredila!« zakriči Lotte in se zažene vanjo. Podre jo na tla, a čeprav je Brigit večja, Lotte žene takšna jeza, ki se lahko kosa celo z njo. A očitno se jeza kmalu poleže in se spremeni v nekaj drugega, saj je naenkrat Brigit nad njo in jo udarja v hrbet. Ne samo udarja, praska me, se zave Lotte in se ji poskuša izviti. Nato se nekako na njenem vratu znajdejo močne roke. Kar zadušila me bo! Pomisli Lotte panično in jo z vso silo brcne v mednožje. Brigit zatuli in se prevrne v sneg. Vseeno bi s tem bolje onesposobila fanta, a v skrajni sili tudi to zaleže. Ko vstane, skoraj zatuli od bolečine v hrbtu, a se vseeno požene v tek. »Če mi boš še daj rekla mrha boš naslednji dan mrtva!« kriči Brigit za njo in besno opazuje oddaljujočo se postavo.
Nato mukoma vstane in si z roko obriše lice, za čuda na njenem rokavu ostane krvava sled. Še nikoli je ni skupila pri pretepu, zmeraj je trpel samo tisti na katerega se je spravila. Z roko si zdrsne čezobraz, pretipa vsak delček posebaj, a rane nikjer ne začuti. Še enkrat si z krznenim rokavom obriše obraz, da ji puh sili v nos in spet je na belem krznu rdeča packa. Takrat si z roko seže k nosu in vidi, da ji kri prihaja od tam. »Oh ko te dobim naslednjič krota,«si zamrmra in se odpravi po poti do svojega doma.

Brigit opazi, da za seboj pušča krvavo sled, ki se jasno vidi na belem snegu. Jezno z podplatom škornja potepta rdečo packo in jo razmaže na snegu. Še zmeraj ji teče kri. Čudno ji je le, da med ruvanjem z Lotte ni čutila udarca po nosu. Zakaj torej krvavi?




Helou moje drage Pilovke <3 kako ste kaj? Jutri je že šola, in I swear da bom jst jokala ker učiteljice za mato niso ugrabili marsovci in bo spraševala:cold_sweat:


Tukaj imate še en linkec, kako si jaz predstavljam vas (pa pls predstavljejte si, da je malo več hiš haha):

https://www.stocksy.com/photo/3124880/houses-with-turf-roofs-by-fjord