Pisalnica
2. Poglavje – Velika odprava
*b* ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ *b*
27. 12. 2021
(Na severnem delu Finske)
In tako se je moje potovanje začelo. Odšla sem na severni del Finske, na Laponsko. Gazila sem po snegu s svojimi novimi zimskimi čevlji, ki so bili dovolj visoki da se nisem utopila v snegu. Pa saj ne, da starša nista vedela, da nisem šla tja, hehe, seveda, da ne (ne vesta, drugače, seveda da ne. Upam, da ne bosta izvedela)!
Zazvonil je telefon, ki sem ga imela dobro zaščitenega v žepih z obloženim puhkom. Telefon pa imam le v nujni primerih, in ne, nisem zasvojena z njim! »Lanna, takoj se vrni, ker sta tako ati pa mami rekla, vemo da si šla na konec sveta.« Se je oglasila Jeni. »Lanna, takoj pridi domov! Veš kako nas skrbi, ljubica!« Uf, čista razlika v glasovih. Jenijin čisto v redu, ampak malo preveč se je vlekel govor, mamin pa prestrašen, kot da ima po novem kokoš glavo konja! »Ste mi morali to šele zdaj povedati?! Zdaj sem že na čisto drugem delu!« Sem zavpila. Iz telefona se je zaslišal glas. Pripadal je mami. »Liam, ji boš kaj rekel?« Je vprašala mami. »Ah, mami, nima časa, preveč opravkov ima z branjem časopisa!« Je dejala Jeni. »Ne, pa ne! Poglejta to, ravno so izdali, da bodo kužke in mačke dali v živalski zapor, če bodo še naprej praskali! Novic ne smeš nikoli zamuditi!« Se je zaslišal glas druge osebe in sicer mojega atija. Prekinila sem linijo in brez premišljevanja hodila naprej.
Veter je postajal hladnejši in vedno bolj se mi je zdelo, da ne bom mogla videti pingvinov, če v tej okolici sploh živijo. Pa saj nisem prišla sem le zaradi Božička, tudi zaradi pingvinov, ker so tako luštkani, srčkani pravi lepotci! Ko smo šli enkrat z družino v živalski vrt, sem mislila, da lahko jaham pingvina, sem pa le padla na tla. Enkrat sem si za rojstni dan zaželela kostum pingvina, ampak sem ves čas se le plazila, ker si ga nisem znala odpeti. Šele takrat, ko sta v sobo prišla starša sem bila lahko končno na svobodi. Ampak zdaj moram iti, se vidimo naslednjič!
*b* ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ *b*
*modra* Ojla! *modra*
*roza* Spet sem se odločila pisati svojo pozabljeno zgodbo, Božič in jaz. Upam, da vam je bil ta del všeč. *roza*
*i* Lepo se imejte in uživajte! *i*
*i* Sladkorček *i*
*b* ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ *b*
27. 12. 2021
(Na severnem delu Finske)
In tako se je moje potovanje začelo. Odšla sem na severni del Finske, na Laponsko. Gazila sem po snegu s svojimi novimi zimskimi čevlji, ki so bili dovolj visoki da se nisem utopila v snegu. Pa saj ne, da starša nista vedela, da nisem šla tja, hehe, seveda, da ne (ne vesta, drugače, seveda da ne. Upam, da ne bosta izvedela)!
Zazvonil je telefon, ki sem ga imela dobro zaščitenega v žepih z obloženim puhkom. Telefon pa imam le v nujni primerih, in ne, nisem zasvojena z njim! »Lanna, takoj se vrni, ker sta tako ati pa mami rekla, vemo da si šla na konec sveta.« Se je oglasila Jeni. »Lanna, takoj pridi domov! Veš kako nas skrbi, ljubica!« Uf, čista razlika v glasovih. Jenijin čisto v redu, ampak malo preveč se je vlekel govor, mamin pa prestrašen, kot da ima po novem kokoš glavo konja! »Ste mi morali to šele zdaj povedati?! Zdaj sem že na čisto drugem delu!« Sem zavpila. Iz telefona se je zaslišal glas. Pripadal je mami. »Liam, ji boš kaj rekel?« Je vprašala mami. »Ah, mami, nima časa, preveč opravkov ima z branjem časopisa!« Je dejala Jeni. »Ne, pa ne! Poglejta to, ravno so izdali, da bodo kužke in mačke dali v živalski zapor, če bodo še naprej praskali! Novic ne smeš nikoli zamuditi!« Se je zaslišal glas druge osebe in sicer mojega atija. Prekinila sem linijo in brez premišljevanja hodila naprej.
Veter je postajal hladnejši in vedno bolj se mi je zdelo, da ne bom mogla videti pingvinov, če v tej okolici sploh živijo. Pa saj nisem prišla sem le zaradi Božička, tudi zaradi pingvinov, ker so tako luštkani, srčkani pravi lepotci! Ko smo šli enkrat z družino v živalski vrt, sem mislila, da lahko jaham pingvina, sem pa le padla na tla. Enkrat sem si za rojstni dan zaželela kostum pingvina, ampak sem ves čas se le plazila, ker si ga nisem znala odpeti. Šele takrat, ko sta v sobo prišla starša sem bila lahko končno na svobodi. Ampak zdaj moram iti, se vidimo naslednjič!
*b* ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ *b*
*modra* Ojla! *modra*
*roza* Spet sem se odločila pisati svojo pozabljeno zgodbo, Božič in jaz. Upam, da vam je bil ta del všeč. *roza*
*i* Lepo se imejte in uživajte! *i*
*i* Sladkorček *i*
Moj odgovor:
Gilr1890
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Crush
To je kar dolga zgodba. V šoli imam crusha, je moj sošolec. Skupaj pleševa na valeti, kar se mi zdi res ful cute. Ampak ni vse tako lepo, kot se sliši. Z mano se skoraj nič ne pogovarja, večinoma se druži s tistimi popularnimi puncami. Jaz nisem taka in jih ne lovim, pogosto hodijo skupaj na kombi.
Včeraj me je vprašal, če imam narejeno nalogo za kemijo. Dala sem mu, da jo je prepisal, ampak je bila narobe, kar mi je bilo ful nerodno. Danes pa smo imeli glasbo. Pospravljala sem instrument, on pa se je igral s mojo palčko in je enkrat udaril po inštrumentu – ne vem, ali po nesreči ali namenoma, in zdaj res ne vem, kaj naj si mislim.
Najbolj pa me boli to, da ga bom kmalu nehala videvati, ker greva oba na drugo srednjo šolo
Včeraj me je vprašal, če imam narejeno nalogo za kemijo. Dala sem mu, da jo je prepisal, ampak je bila narobe, kar mi je bilo ful nerodno. Danes pa smo imeli glasbo. Pospravljala sem instrument, on pa se je igral s mojo palčko in je enkrat udaril po inštrumentu – ne vem, ali po nesreči ali namenoma, in zdaj res ne vem, kaj naj si mislim.
Najbolj pa me boli to, da ga bom kmalu nehala videvati, ker greva oba na drugo srednjo šolo
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
wow:heart_eyes::heart_eyes::kissing_heart::heart_eyes::heart_eyes::kissing_heart::heart_ey