Pisalnica
2. Poglavje – Velika odprava
*b* ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ *b*
27. 12. 2021
(Na severnem delu Finske)
In tako se je moje potovanje začelo. Odšla sem na severni del Finske, na Laponsko. Gazila sem po snegu s svojimi novimi zimskimi čevlji, ki so bili dovolj visoki da se nisem utopila v snegu. Pa saj ne, da starša nista vedela, da nisem šla tja, hehe, seveda, da ne (ne vesta, drugače, seveda da ne. Upam, da ne bosta izvedela)!
Zazvonil je telefon, ki sem ga imela dobro zaščitenega v žepih z obloženim puhkom. Telefon pa imam le v nujni primerih, in ne, nisem zasvojena z njim! »Lanna, takoj se vrni, ker sta tako ati pa mami rekla, vemo da si šla na konec sveta.« Se je oglasila Jeni. »Lanna, takoj pridi domov! Veš kako nas skrbi, ljubica!« Uf, čista razlika v glasovih. Jenijin čisto v redu, ampak malo preveč se je vlekel govor, mamin pa prestrašen, kot da ima po novem kokoš glavo konja! »Ste mi morali to šele zdaj povedati?! Zdaj sem že na čisto drugem delu!« Sem zavpila. Iz telefona se je zaslišal glas. Pripadal je mami. »Liam, ji boš kaj rekel?« Je vprašala mami. »Ah, mami, nima časa, preveč opravkov ima z branjem časopisa!« Je dejala Jeni. »Ne, pa ne! Poglejta to, ravno so izdali, da bodo kužke in mačke dali v živalski zapor, če bodo še naprej praskali! Novic ne smeš nikoli zamuditi!« Se je zaslišal glas druge osebe in sicer mojega atija. Prekinila sem linijo in brez premišljevanja hodila naprej.
Veter je postajal hladnejši in vedno bolj se mi je zdelo, da ne bom mogla videti pingvinov, če v tej okolici sploh živijo. Pa saj nisem prišla sem le zaradi Božička, tudi zaradi pingvinov, ker so tako luštkani, srčkani pravi lepotci! Ko smo šli enkrat z družino v živalski vrt, sem mislila, da lahko jaham pingvina, sem pa le padla na tla. Enkrat sem si za rojstni dan zaželela kostum pingvina, ampak sem ves čas se le plazila, ker si ga nisem znala odpeti. Šele takrat, ko sta v sobo prišla starša sem bila lahko končno na svobodi. Ampak zdaj moram iti, se vidimo naslednjič!
*b* ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ *b*
*modra* Ojla! *modra*
*roza* Spet sem se odločila pisati svojo pozabljeno zgodbo, Božič in jaz. Upam, da vam je bil ta del všeč. *roza*
*i* Lepo se imejte in uživajte! *i*
*i* Sladkorček *i*
*b* ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ *b*
27. 12. 2021
(Na severnem delu Finske)
In tako se je moje potovanje začelo. Odšla sem na severni del Finske, na Laponsko. Gazila sem po snegu s svojimi novimi zimskimi čevlji, ki so bili dovolj visoki da se nisem utopila v snegu. Pa saj ne, da starša nista vedela, da nisem šla tja, hehe, seveda, da ne (ne vesta, drugače, seveda da ne. Upam, da ne bosta izvedela)!
Zazvonil je telefon, ki sem ga imela dobro zaščitenega v žepih z obloženim puhkom. Telefon pa imam le v nujni primerih, in ne, nisem zasvojena z njim! »Lanna, takoj se vrni, ker sta tako ati pa mami rekla, vemo da si šla na konec sveta.« Se je oglasila Jeni. »Lanna, takoj pridi domov! Veš kako nas skrbi, ljubica!« Uf, čista razlika v glasovih. Jenijin čisto v redu, ampak malo preveč se je vlekel govor, mamin pa prestrašen, kot da ima po novem kokoš glavo konja! »Ste mi morali to šele zdaj povedati?! Zdaj sem že na čisto drugem delu!« Sem zavpila. Iz telefona se je zaslišal glas. Pripadal je mami. »Liam, ji boš kaj rekel?« Je vprašala mami. »Ah, mami, nima časa, preveč opravkov ima z branjem časopisa!« Je dejala Jeni. »Ne, pa ne! Poglejta to, ravno so izdali, da bodo kužke in mačke dali v živalski zapor, če bodo še naprej praskali! Novic ne smeš nikoli zamuditi!« Se je zaslišal glas druge osebe in sicer mojega atija. Prekinila sem linijo in brez premišljevanja hodila naprej.
Veter je postajal hladnejši in vedno bolj se mi je zdelo, da ne bom mogla videti pingvinov, če v tej okolici sploh živijo. Pa saj nisem prišla sem le zaradi Božička, tudi zaradi pingvinov, ker so tako luštkani, srčkani pravi lepotci! Ko smo šli enkrat z družino v živalski vrt, sem mislila, da lahko jaham pingvina, sem pa le padla na tla. Enkrat sem si za rojstni dan zaželela kostum pingvina, ampak sem ves čas se le plazila, ker si ga nisem znala odpeti. Šele takrat, ko sta v sobo prišla starša sem bila lahko končno na svobodi. Ampak zdaj moram iti, se vidimo naslednjič!
*b* ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ *b*
*modra* Ojla! *modra*
*roza* Spet sem se odločila pisati svojo pozabljeno zgodbo, Božič in jaz. Upam, da vam je bil ta del všeč. *roza*
*i* Lepo se imejte in uživajte! *i*
*i* Sladkorček *i*
Moj odgovor:
ddd
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Jokanje
Js nevem ka. Mi je hudo se jočem tko skor vsaka dan ko se kregam z mami pravi da me razume je neka situacija ka je res resna šalim se in pol se skos zjokam in derem pred njo in nevem a je to otročje pc ja in tud pred sošolkama pc ne morm zadtzat pc n evre mam zlo močna čustva Pc res skoz derem se pa jokam
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(57)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(81)
Nič posebnega , že vse vem.
(38)
