okayyy, že 5 del
še pet :hugging::gift_heart: v ttem delu je i guess mal preveč romance, dont judje please.

5.del- Nevaren čar

Lana je še vedno čutila nemir v prsih, ko se je naslednje jutro prebudila. Slike prejšnje noči so ji ostale v mislih- Adrianova senca,.njegov nizek glas, preveč miren in nadzorovan. Toda namesto strahu je čutila nekaj drugega, nekaj česar si ni želela priznati. Ko je vstopila v dnevno sobo ga je našla, kako ji je kuhal kavo. Nasmehnil se ji je "Dobro jutro."
Lana je v grlu začutila suhost "jutro." Sedla je na stol in ga vprašala:" si sploh kaj spal?"
"Nisem bil zaspan." Njegove oči so bile preveč budne za človeka ki ni spal ponoči.Ko ji je podal skodelico so se njuni prsti dotaknili. "Hvala" je tiho rekla, " Ne vem ali sem paranoična zaradi sinočnjega klica, ali pa..."
"Ali pa imava nekoga za petami," je njen stavek dokončal Adrian, položil je svojo roko na njeno. "Lana jaz te ne bom pustil." Njegov dotik je bil topel a hkrati močan
Lanino srce je pospešilo. "Nekaj v tebi...." je začela, nato pa umolknila. Adrian se ji je približal, njegove ustnice so bile čisto blizu njenih. "Kaj pa v meni?"
Lana je pogoltnila slino. "Ne vem, ampak.... me potegne k tebi."
"Dobro,"se je nasmejal Adrian. Njegove roke so se pomaknile na njen pas, Lana je izpustila dih in se mu prepostila. V tem trenutku ni bilo več dvomov. Ni bilo strahu, bila je samo njegova bližina. Ko se je odmaknil, so njegove oči še vedno gorele. "Zdaj pa si moja Lana."
A te vesede je niso prestrašile, po njenem telesu je le plaval val užitka. Kasneje tisti dan, ko je Lana odšla v knjigarno je na pultu našla listek.

"Ne zaupaj mu."

Lana je za trenutek obstala, njeno srce je razbijalo. Pogledala je skozi okno, Adrian je stal čez cesto, najslonjen na steno. Ko je srečal njen pogled, se mu je na obrazu pojavil tosti skrivnostni nasmešek. In Lana je vedela eno stvar, čeprav jo je vse v njen svarilo, se ni mogla ustaviti.