》Janka se ne splača čakati! Jaz grem pogledat kdo je to!《, odločno reče Ema. 》Ne moreš kar tako vdreti v neko hišo! Pa sploh ne veš kdo je ta človek, lahko da je morilec, ali pa kaj takega!《, je živčna Liza. 》Oh, Liza, nehaj že!《, zasika Ema in svojo torbo odloži na klopco v parku.
》No, Janka se res ne splača čakati, itak se bo primajal šele če uro..《, reče Liza in obotavljaje položi svojo torbo zraven Emine. 》Greva!《, veselo reče Ema, nato pa dekleti stečeta do vrat hiše. 》Si prepričana... Nevem če je to...《 》Liza,《 , jo prekine Ema, 》nimava časa! Pohiteti morava!《.

Ko sta vstopili v hišo, ju je prevzelo začudenje. Zakaj bi se tako imenitno oblečen(čeprav starinsko) oblečen gospod odpravljal v zapuščeno hišo? Res, zgradba je bila popolnoma in nedvomno že mnoga lete zapuščena. Stopili sta globje v notranjost, o moškem pa ne duha ne sluha. V hiši je bilo nekaj pohištva: napol polomljena omara, rjaveča kopalna kad, prašna posoda, luknjaste zavese in velikanska, masivna, hrastova miza. 》Ta hiša se je zadnjič uporabljala okrog leta 1950.《, pove Liza. 》Aha...《, zamišljeno prikima Ema. Liza se malo oddali in pride do mize, od tam pa pokliče Emo 》Pridi hitro sem! Tu je nek prospekt!《 . 》Pokaži!《, veli Ema. 》To ne more biti res! To je potegavščina! To je šala!《, reče Liza. 》Kaj?《, vpraša Ema. 》Mar ne vidiš? Tu gor je letnica 1724!《