Svetloba ju je kot portal popeljala v lepši in bolj pomirjujoči svet. Pojavila sta se sredi svetle trate, obdane z čarobno lepoto rož in z visokimi drevesi. Alice ja padla na tla takoj, ko jo je vilinec spustil. "Kje...sva...?" Je panično, a počasi vprašala. "Na varnem," je v sekundi odgovoril, a izgledal je prestrašen.

Alice je nato vstala in se razgledala naokoli. Da, res je bilo videti varno, a čedni vilinec je še kar živčno gledal naokoli. "Kaj pa ti je?" ga je Alice skoraj prijateljsko vprašala. Vilinec jo je pogledal in dejal: "Kraljica ne ve, da si tu. Če te bo videla, te bo odela v večno slavo in nenehni nemir, tako kot ostale pomembneže. Moraš ostati skrita."

"Ostale pomembneže?" ga je zaučudeno pogledala. "Zakaj si me potem pripeljal sem?" Mrko jo je pogledal. "Dovolj vrpašanj!" je tokrat odgovoril malo glasneje in bolj odločno. Očitno je bilo kljub vsemu vseeno nekaj narobe.

Alice je v tišini opazovala njegovo gibanje. Deloval je, kot da je nenehno pripravljen na spopad - vsaka poteza natančna, pretehtana, skoraj plesna. Spretno je prestopal levo in desno, kot bi nekaj iskal. "Tu je," je šepnil in se približal drevesu. Nato je pogledal čez ramo. "Svetujem ti, da zapustiš sredino trate," je dodal. Alice ga je začudeno pogledala, a njegovih besed ni dojela dovolj hitro. Vilinec je pritisnil na skrito ročico, ki je bila skoraj nevidno vdelana v deblo. Trava na sredi se je nenadoma razprla in razkrila široko odprtino v tleh. V zadnjem trenutku se je Alice uspela odriniti vstran.

"Kaj pa je zdaj to?!" je z vedno večjo paniko v glasu vprašala Alice. "Rekel sem - dovolj vprašanj. Vse boš izvedela, ko bo pravi čas. Zdaj ga še ni," je vilinec odgovoril mirno, a z odtenkom strogosti, kot bi nenadoma prevzel vlogo odraslega, ki ve več, kot sme povedati. "Zdaj ni čas? Kdaj pa potem je?! Saj sploh ne veš, kako je, ko te neko čudno bitje odpelje na še bolj čuden kraj, po dogodku, ki ga niti ne razumeš - in ti nihče nič ne pove!" je izbruhnila Alice, njen glas se je proti koncu skoraj zlomil v solzah. Vilinec je za trenutek umolknil. Pogledal je v stran in počasi zaprl oči. "Dobro vem," je zašepetal.

"No… najbolje bo, da se dol podaš kar sama," je tiho dejal vilinec, njegov glas je zvenel skoraj otožno. Alice je previdno pogledala v odprtino, ki se je razprla sredi trate. Stopnice so vodile navzdol - v globoko, gosto temo, ki se je zdela brez konca. "Si… prepričan, da moram sama?" je komaj slišno vprašala, glas ji je rahlo zadrhtel. "Mislim… zakaj sploh moram iti tja dol?" Vilinec jo je pogledal. Na obrazu mu je zaigral nežen, skoraj tolažilen nasmeh. "Ne boj se. Saj si princesa, Cindrael. In tja dol moraš… da se zaščitiš. Nisi še pripravljena." Alice je še enkrat pogledala proti temni odprtini. Ustnice je že odprla, da bi vprašala: »Pripravljena za kaj?« - a besede so ji obstale na jeziku.

*i*Vilinec je izginil.*i*

Ostala je sama, sredi tihe trate, ujeta med strahom in usodo, ki je zazevala pred njo kot črna luknja. Še vedno je zrla navzdol, srce pa ji je vse močneje razbijalo v prsih.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Ta del je malo bolj... skrivnosten, bi rekla :) Upam, da vas je pritegnil in hvala, ker ste ga prebrali<3
Lp,
MM12