Edino kar je slišala, je bil zvok množice. Nato je odprla oči in pred sabo zagledala glavni trg njenega mesteca, polnega meščanov, ki so kot roj čebel brneli mimo nje. Sedela je na oboku vodnjaka, kjer je kot mala punčka rada opazovala okolico in imela vse pod nadzorom.
"Pridi dragica, pojdimo zdaj domov," se je skrbno oglasil njen oče, ki je ravno prihajal iz trgovine z živili. "Ampak-ampak kaj, če se bo kaj zgodilo, ko ne bom tu? Oči, kdo bo potem čuval mesto?" se je mala Alice že skoraj zjokala. Oče jo je prijazno pogledal, poljubil na lice in prijel za roko. "Nič se ne bo zgodilo. Tako dobro čuvaš mesto, da so zlobni duhovi že obupali!" Oba sta se veselo smejala in se odpravljala domov...
Dokler se ni Alice zares zbudila. Neznosno hitro je dihala in bilo jo je strah. Želela je nazaj, nazaj k spominu, ki je predstavljal vso njeno življenje. "Na pomoč!" je kričala in se želela osvoboditi, a šele nato je ugotovila, da je spet pritrjena. Tokrat nekje drugje, v temačnem, mrzlem prostoru, ki ni bil jasen zaradi goste megle.
Spomnila se je besed, ki so se predvajale pred spominom. Čeprav so bile v drugem jeziku, jih je ona lahko razumela. Bila je *i*izbrana. Cindrael, princesa ognja in pepela. Ona jih bo rešila. Samo ona je preživela...*i*
Besede so se ponavljale in občutek je imela, da jih že sliši. Okoli nje so se pojavile sence. Kričale so, a na začetku je bil zvok še nejasen. Potem pa vedno glasnejši. Alice je zaprla oči in se trudila ne slišati teh krikov bolečine, ki so z upanjem klicali 'na pomoč', ki so z upanjem na boljšo prihodnost padali in umirali, ki so z upanjem, da jih bo nekdo odrešil, porabili še zadnji dih, da so lahko izdavili preprosti in kratki besedi 'na pomoč'...
Zakričala je - in sence so izginile. Zvijala se je v neznosni bolečini, ki ji je razjedala srce; taki, da bi se vsak običajen človek že zdavnaj zlomil. Z zagrizenimi zobmi je poskušala ubežati tej strašni sili, utoniti v pozabi, umreti. V glavi so ji odmevali kriki padlih teles - glasni, neusmiljeni, brez konca.
A tedaj je zaslišala glas. Znan glas. Tisti, ki jo je pred spanjem vedno pomiril, ki jo je znal potolažiti v trenutkih, ko ni zmogla več. Glas njenega očeta. "Reši se, Alice!" Njegove zadnje besede so se razlegle skozi temo - in potem je vse utihnilo. Kriki so poniknili, nastala je tišina. Konec vsega.
Alice si je oddahnila, a solz, ki so se ji tiho nabirale v očeh, ni več mogla zadrževati. Ni bila dovolj močna. Nenadoma je zaječala v tišini, zaprla oči in se preprosto prepustila občutkom.
Misli so ji ušle k očetu. In k temu, da ji nikoli ni uspel povedati, kaj se je v resnici zgodilo z njeno mamo - zakaj je ni, zakaj je zaradi tega vedno čutila, da je drugačna. Odgovorov, na katere je čakala dolgih šestnajst let, ni bilo in jih zdaj nikoli ne bo.
V hipu je začutila, da so sile, ki so jo pritiskale ob tla, popustile. Takoj se je skušala pobrati, a se je skoraj v istem trenutku zgrudila nazaj - v nogi je začutila silovito bolečino. Šele zdaj je opazila, kako se iz njenega kolena kot počasen izvir v drobnih kapljicah cedi kri.
Po sobi se je še vedno rastezala gosta megla, zato ni bilo vidnega izhoda. Plazila se je od stene do stene, postajala pa vedno bolj živčna, saj vrat še kar ni bilo. "Na napačnem mestu iščeš," se je oglasila postava za njo. Obrnila se je in zagledala znana podolgovata ušesa in svetleče oči.
"Spravi me ven!" je zakričala Alice, medtem ko so ji oči panično begale po sobi v iskanju izhoda. "In kaj boš potem?" jo je mirno vprašal stvor. Alice je obstala. Pomislila je a odgovora ni imela. *i*Kaj potem? Se bo preprosto končalo? Se bo predala in odšla tja, kamor so že odšle padle duše?*i* "Ne," je namesto nje odgovoril stvor. Strese jo. Počasi se priplazi do stene in se pritisne ob hladno površino. "K-kako si vedel?" je iztisnila, glas ji je trepetal. Stvor se je le kratko, tiho zasmejal. "Dobro te poznam," je rekel.
Sledila je dolga, napeta tišina. Alice je hitro in plitvo dihala, z očmi pa pozorno spremljala vsako, še tako drobno gibanje nenavadnega bitja pred seboj. Ko se ji je začelo približevati, se je še bolj stisnila ob hladno steno. Bitje je iztegnilo vitko, skoraj človeško roko proti njej in obstalo, kot bi čakalo. Alice je strmela v dlan, v njegovo mirno, čudno nežno gesto, a ostajala nepremična. "Torej? Želiš izhod ali ne?" je prekinil tišino. Bila je prestrašena, v sebi preplavljena s paniko - a navzven tega ni pokazala. Počasi, z zadržanim dihom, mu je previdno segla v roko. Stvor jo je rahlo, skoraj pomirjujoče stisnil.
Nenadoma ju je obdala mehka, a žareča svetloba, ki je pregnala meglo. Zdaj je Alice končno jasno videla, kaj je on v resnici.
*i*Vilinec.*i*
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Evo, drugi del :) Vem, da celotna zgodba še kar ni jasna ampak treba je imeti nek dolg uvod, da vas bolj pritegne ig. No hvala ker ste prebrali tudi ta del<33
Lp,
MM12
"Pridi dragica, pojdimo zdaj domov," se je skrbno oglasil njen oče, ki je ravno prihajal iz trgovine z živili. "Ampak-ampak kaj, če se bo kaj zgodilo, ko ne bom tu? Oči, kdo bo potem čuval mesto?" se je mala Alice že skoraj zjokala. Oče jo je prijazno pogledal, poljubil na lice in prijel za roko. "Nič se ne bo zgodilo. Tako dobro čuvaš mesto, da so zlobni duhovi že obupali!" Oba sta se veselo smejala in se odpravljala domov...
Dokler se ni Alice zares zbudila. Neznosno hitro je dihala in bilo jo je strah. Želela je nazaj, nazaj k spominu, ki je predstavljal vso njeno življenje. "Na pomoč!" je kričala in se želela osvoboditi, a šele nato je ugotovila, da je spet pritrjena. Tokrat nekje drugje, v temačnem, mrzlem prostoru, ki ni bil jasen zaradi goste megle.
Spomnila se je besed, ki so se predvajale pred spominom. Čeprav so bile v drugem jeziku, jih je ona lahko razumela. Bila je *i*izbrana. Cindrael, princesa ognja in pepela. Ona jih bo rešila. Samo ona je preživela...*i*
Besede so se ponavljale in občutek je imela, da jih že sliši. Okoli nje so se pojavile sence. Kričale so, a na začetku je bil zvok še nejasen. Potem pa vedno glasnejši. Alice je zaprla oči in se trudila ne slišati teh krikov bolečine, ki so z upanjem klicali 'na pomoč', ki so z upanjem na boljšo prihodnost padali in umirali, ki so z upanjem, da jih bo nekdo odrešil, porabili še zadnji dih, da so lahko izdavili preprosti in kratki besedi 'na pomoč'...
Zakričala je - in sence so izginile. Zvijala se je v neznosni bolečini, ki ji je razjedala srce; taki, da bi se vsak običajen človek že zdavnaj zlomil. Z zagrizenimi zobmi je poskušala ubežati tej strašni sili, utoniti v pozabi, umreti. V glavi so ji odmevali kriki padlih teles - glasni, neusmiljeni, brez konca.
A tedaj je zaslišala glas. Znan glas. Tisti, ki jo je pred spanjem vedno pomiril, ki jo je znal potolažiti v trenutkih, ko ni zmogla več. Glas njenega očeta. "Reši se, Alice!" Njegove zadnje besede so se razlegle skozi temo - in potem je vse utihnilo. Kriki so poniknili, nastala je tišina. Konec vsega.
Alice si je oddahnila, a solz, ki so se ji tiho nabirale v očeh, ni več mogla zadrževati. Ni bila dovolj močna. Nenadoma je zaječala v tišini, zaprla oči in se preprosto prepustila občutkom.
Misli so ji ušle k očetu. In k temu, da ji nikoli ni uspel povedati, kaj se je v resnici zgodilo z njeno mamo - zakaj je ni, zakaj je zaradi tega vedno čutila, da je drugačna. Odgovorov, na katere je čakala dolgih šestnajst let, ni bilo in jih zdaj nikoli ne bo.
V hipu je začutila, da so sile, ki so jo pritiskale ob tla, popustile. Takoj se je skušala pobrati, a se je skoraj v istem trenutku zgrudila nazaj - v nogi je začutila silovito bolečino. Šele zdaj je opazila, kako se iz njenega kolena kot počasen izvir v drobnih kapljicah cedi kri.
Po sobi se je še vedno rastezala gosta megla, zato ni bilo vidnega izhoda. Plazila se je od stene do stene, postajala pa vedno bolj živčna, saj vrat še kar ni bilo. "Na napačnem mestu iščeš," se je oglasila postava za njo. Obrnila se je in zagledala znana podolgovata ušesa in svetleče oči.
"Spravi me ven!" je zakričala Alice, medtem ko so ji oči panično begale po sobi v iskanju izhoda. "In kaj boš potem?" jo je mirno vprašal stvor. Alice je obstala. Pomislila je a odgovora ni imela. *i*Kaj potem? Se bo preprosto končalo? Se bo predala in odšla tja, kamor so že odšle padle duše?*i* "Ne," je namesto nje odgovoril stvor. Strese jo. Počasi se priplazi do stene in se pritisne ob hladno površino. "K-kako si vedel?" je iztisnila, glas ji je trepetal. Stvor se je le kratko, tiho zasmejal. "Dobro te poznam," je rekel.
Sledila je dolga, napeta tišina. Alice je hitro in plitvo dihala, z očmi pa pozorno spremljala vsako, še tako drobno gibanje nenavadnega bitja pred seboj. Ko se ji je začelo približevati, se je še bolj stisnila ob hladno steno. Bitje je iztegnilo vitko, skoraj človeško roko proti njej in obstalo, kot bi čakalo. Alice je strmela v dlan, v njegovo mirno, čudno nežno gesto, a ostajala nepremična. "Torej? Želiš izhod ali ne?" je prekinil tišino. Bila je prestrašena, v sebi preplavljena s paniko - a navzven tega ni pokazala. Počasi, z zadržanim dihom, mu je previdno segla v roko. Stvor jo je rahlo, skoraj pomirjujoče stisnil.
Nenadoma ju je obdala mehka, a žareča svetloba, ki je pregnala meglo. Zdaj je Alice končno jasno videla, kaj je on v resnici.
*i*Vilinec.*i*
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Evo, drugi del :) Vem, da celotna zgodba še kar ni jasna ampak treba je imeti nek dolg uvod, da vas bolj pritegne ig. No hvala ker ste prebrali tudi ta del<33
Lp,
MM12
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dober:nail_care_tone2::hearts:.Kje dobiš ideje? Tko fuuuul dobra zgodba ena boljših na pilu
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ušeč mi je
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
kul omg baby000000
2
NASTJAKUL11
Moj odgovor:
#prijavljenapunca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Pust(vem, da je se dalec)
hello!
pac vem da je pust se dalec ampak js res ne vm, kaj naj. moja sosolka je kupla zetko oktobra kostum za pust(hudica) da bi ble to ane, ampak problem pa je da js takrt nism nc razmisljala in sm rekla da je ok in zj pac ne bi bla hudic kr se mi ne zdi prou(pac sm verna... in ni sam to, ampak res neki cutm kukr da ni prou da sm hudic..., ce veste, kaj hocm povedat) zj sploh ne morm nc vec narest sploh ji pa ne morm razlozit...
ne vem mogla sm nekam napisat, ce mi boste plis pomagal! bom pa hvalezna usakega odgovora:blush:
p.s. prjauljena sm, sam se nocm izdt
se enkrat hvala kr si pogledu/pogledala in hvala ce odgovoris
pac vem da je pust se dalec ampak js res ne vm, kaj naj. moja sosolka je kupla zetko oktobra kostum za pust(hudica) da bi ble to ane, ampak problem pa je da js takrt nism nc razmisljala in sm rekla da je ok in zj pac ne bi bla hudic kr se mi ne zdi prou(pac sm verna... in ni sam to, ampak res neki cutm kukr da ni prou da sm hudic..., ce veste, kaj hocm povedat) zj sploh ne morm nc vec narest sploh ji pa ne morm razlozit...
ne vem mogla sm nekam napisat, ce mi boste plis pomagal! bom pa hvalezna usakega odgovora:blush:
p.s. prjauljena sm, sam se nocm izdt
se enkrat hvala kr si pogledu/pogledala in hvala ce odgovoris
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
The best, kako ti uspe:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_e
Jst rečem B:stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_c






Pisalnica